Primorski slovenski biografski leksikon

Giunta Francesco, odvetnik, fašistični funkcionar, it. državnik, r. 21. mar. 1887 v S. Piero in Sieve (Fi.), u. 8. jun. 1971 v Rimu. Med prvo vojno je bil oficir-prostovoljec, 1915–16 na fronti pod Sabotinom. Po vojni se je zavzemal za D'Annunzijevo zasedbo Reke in se pridružil fašizmu. Vodstvo faš. gibanja v Milanu ga je apr. 1920 poslalo v Trst z nalogo »usposobiti tržaški fašijo, da bo mogel vojaško nastopiti tako za D'Annunzijeve potrebe, kakor ob morebitnem udaru slavizma in komunizma, povezana v akciji proti samemu Trstu« (Risolo, Silvestri, La conquista, 10). G. je postal »absolutni protagonist dogajanja v tržaškem fašiju … neposredno je bil soudeležen v sistematični akciji nacionalizacije julijskega in istrskega ozemlja« (Rinaldi, 399). Do 1923 je bil sekretar in visoki komisar fašijev v Julijski krajini, ustanovitelj fašističnih organizacij po deželi, organizator kazenskih ekspedicij faš. skvader na slov. in komunistične ustanove, soustanovitelj časopisa Il Popolo di Trieste (nov. 1920) in njegov dolgoletni ravnatelj. 13. jul. 1920 je vodil tržaške fašiste in nacionaliste v napad na slovenski Narodni dom v Trstu (Hotel Balkan). Narodni dom so do tal požgali, pri skoku skozi okno se je smrtno ponesrečil hotelski gost H. Roblek (gl. čl.), hkrati so razdejali prostore jsl. konzulata, slov. bank in slov. odvetnikov. S požigom so poskusili sabotirati razmejitvena pogajanja med It. in Jsl. Febr. 1920 je G. vodil Jadransko misijo, ki je mirovni konferenci v San Remu predložila it. zahteve, s čimer je tržaški fašijo prevzel pobudo za združevanje it. nacionalnih sil v Trstu. Na volitvah 15. maja 1921 je bil izvoljen kot nosilec liste it. nacionalnega bloka v Trstu. V volilnih govorih je poudarjal, da se je njegov program začel s požigom Balkana. Mar. 1922 je bil odločilen pri drž. udaru na Reki in pregonu legitimno izvoljenega preds. avtonomista R. Zanelle. Poleti 1922 je vodil akcijo proti goriškim avtonomistom, v zač. okt. pa je s fašisti zasedel občinski urad v Bocnu in razgnal izredni pokraj. odbor v Trentu, kar je pomenilo nekakšno generalko za pohod na Rim. Ob pohodu na Rim 28. okt. 1922 je nastopil kot poveljnik »črnih srajc na vzhodni meji« in s 3000 skvadristi zasedel prefekturo in druge javne ustanove v Trstu. 1923 je postal general in poveljnik IV. cone MVSN (Jk). Od febr. 1923 do dec. 1929 je bil član Velikega faš. sveta, do dec. 1928 tudi njegov generalni sekretar, od okt. 1923 do febr. 1924 pa generalni sekretar PNF. Poslanec v rimskem parlamentu je bil do razpada fašizma, dvakrat (1924 in 1926–27) podpreds. poslanske zbornice, v letih 1939–43 nacionalni svetnik. V času navzočnosti slov. poslancev se je v parlamentu spopadal z njimi glede raznarodovalne politike slov. manjšine, on sam da je »razvil zastavo slov. fašistov na Kojskem in v Števerjanu« (Kacin, Narodnoobrambno, 235). Od dec. 1927 do jun. 1932 je bil podpreds. ministrskega sveta, nato od apr. 1935 do jun. 1943 podestà v Reggio Calabrii. 7. febr. 1943 je bil imenovan za guvernerja okupirane Dalmacije. Medtem je bil od 1932 preds. združenih jadranskih ladjedelnic (CRDA) v Trstu. – Kot visok državni politik se je ukvarjal z Julijsko krajino zlasti glede unifikacije zakonodaje in gospodarske obnove Trsta. Po Anschlussu je osnoval nekakšno peto kolono nacizma v Trstu. V faš. socialni republiki je bil polkovnik in šef urada za tisk. Po vojni so ga zavezniki aretirali, sodišče ga je obsodilo na več let zapora, po štirih letih je bil pomiloščen. Izdal je dve knjigi Essenza dello squadrismo (Roma 1930) in Un po' di fascismo (Milano 1935).

Prim.: G. A. Chiurco, Storia della rivoluzione fascista, vol. I–V, Firenze 1929, pass.; M. Risolo, Il fascismo nella Venezia Giulia. Dalle origini alla marcia su Roma, Trieste 1932, pass.; E. Apih, L'avvento del fascismo a Trieste, v: Italia ed Europa danubiano balcanica nel Risorgimento, Udine 1959; Apih, Italia, pass.; Tiberio (G. Piemontese), Il fascismo a Trieste negli anni 1919–1923, Udine (1956); C. Schiffrer, Fascisti e militari nell'incendio del Balcan, Trieste, 10/1963, št. 55; M. Kacin-Wohinz, Parlamentarne volitve in politične razmere v Julijski krajini, 1921–24, PZDG 5/1965, št. 1–2; Kacinova, pass.; Kacinova, 1921–28, pass.; M. Pacor, Confine orientale, Questione nazionale e resistenza nel Friuli-Venezia Giulia, Milano 1964, pass.; C. Silvestri, Dalla Redenzione al Fascismo, Trieste 1918–22, Del Bianco, Udine 1966, pass.; Isti, Dannunzianesimo e fascismo a Trieste. Trieste, 6/1957, št. 20; Isti, La conquista fascista del »blocco nazionale«, Trieste, 13/1966, št. 76; Isti, Storia del fascio di Trieste dalle origini alla conquista del potere. V: Fascismo – guerra – resistenza, Trieste 1969, str. 13–99; Čermelj, Slovenci, pass.; C. Rinaldi, I deputati del Friuli-Venezia Giulia a Montecitorio dal 1919 alla Costituente, I, Trieste 1983, str. 399–411; M. Missori, Gerarchie e statuti del PNF, Roma 1986, 219; D. Mattiussi, Il Pnf a Trieste 1938–43: la fine del partito? V: Trieste in guerra. Gli anni 1938–43, Trieste 1992, str. 11–29; G. Almirante, S. Giacomelli, Francesco Giunta e il fascismo triestino, Trst 1983.

M. K.-W.

Kacin-Wohinz, Milica: Giunta, Francesco (1887–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1011080/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (28. oktober 2021). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 19. snopič Dodatek B - L, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine