Primorski slovenski biografski leksikon

Gruden Dora (Teodora Danila), pesnica, r. 19. apr. 1900 v Nabrežini pri Trstu. Oče Franc, trgovec, mati Justina Košuta iz Sv. Križa pri Trstu. G-ova je sestra pesnika Iga Grudna (gl. čl.) in Mirke Gruden (gl. čl.) (Za razmere v družini Franca Grudna, dokler se njeni člani ob koncu dvajsetih in v začetku tridesetih let niso prisiljeno izselili iz Nabrežine, gl. geslo GRUDEN Igo). Po očetovi smrti (1926) se je G-ova preselila z materjo najprej v Lj., nato v Bgd, pa še v Dalmacijo, na Dunaj in spet v Lj., potem pa gospodinjila bratu zdravniku. Začela je sodelovati v E (1926) s pesmijo V spomin Fanči Jurca. Še isto leto jo že najdemo v ŽS, kjer je ostala vrsto let (1926 do 1933), vmes pa je objavljala še v MP (1930–33), kasneje v koledarju Vardar (1933–34), v GN (1936), v Razorih (1937–39). Po vojni je sodelovala v listih: Ciciban (1946–49, 1963–65), NŽ (1946–50, 1963), v Tov (1947), KmŽ (1948), ADK (1949), LdT, Obzornik (1949), Pionir, Mladi svet, PionL (1948–49), KolOF TO (1950), PDk (1952), LD (1952) in drugih. Po 1945 je tudi veliko prevajala, pretežno za mladino. Nastopila je tudi na lit. večerih, npr. na IV. literarnem večeru slovenskih žena (Trst in drugi kraji na Primorskem). Osnovna nota njenih pesmi je erotična in domovinska. Njena zgodnja pesem je odraz pesničinega nemira, ki se ne more in ne more poleči, zakaj kakor iztrgani kriki prihajajo pesnici iz srca pesmi, porojene na številnih življenjskih postajah. Prisrčna ženska izpoved in čustvovanje se je sicer napajalo ob raznih virih slovenske ljubezenske lirike (Prešeren, Župančič, Gradnik, brat Igo), vendar veje tudi čisto samosvoja poteza primorske ženske s Krasa, neka posebna zaupljivost ali prostodušnost. Slejkoprej pa ostaja njena teža tako v ljubezenski liriki kakor tudi v izpovednih pesmih, največkrat povezanih s spominom na rojstno pokrajino in Nabrežino s Krasom. V okviru Belo-modre knjižnice je 1933 izdala svojo edino pesniško zbirko Rdeče kamelije, v kateri je zbrala kakih 30 pesmi v treh ciklih. Oblikovno ji je pri srcu sonet, čeprav ima več pesmi tudi v prostih verzih in nekitični obliki. Omembe vredna sta dva cikla pesmi: Beograjska pisma (1945; 8 enot) in Ljubljanska pisma (1947; 7 enot). G-ova je po zadnji vojni tudi prevajala, predvsem za mladino in iz srbohrv. V nemščino je prevedena ena njena pesem (Hörst du?, prev. Alfred von Buttlar Moscon; Morgenblatt 1940, 160, str. 7). V ŽS je nekajkrat sodelovala tudi s prozo, tako: Dina ima svojo prijateljico (1926, 308–11), Nona (1925, 252–5), Drobtine (1926, 218), Pismo (1928, 197).

Prim.: L. Mrzel, D. G., Rdeče kamelije, ŽS 1933, 21–3 s sl. (ocena); Mara Samsa, Pesnica D. G-ova, PDk 1952, 279 (24. sept.), 3; ZSS VI, 321; Bibliografija rasprava, članaka i književnih radova... 5, Zgb 1960, 71; Vladimir Bartol, šestdeset let D-e G-ove, PDk 1960, 93 (17. apr.), 3 s sl.

Brj.

Brecelj, Marijan: Gruden, Dora. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1010730/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 6. snopič Gracar - Hafner, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1979.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine