Primorski slovenski biografski leksikon

Golja Štefan, duhovnik, r. 26. dec. 1689 na Kneži, u. 18. mar. 1764 v Gorenji Trebuši. Ker so tu pozneje cerkev razširili, je zdaj njegov grob pod cerkvenim tlakom. Oče Simon (gl. čl.), kmet, mati Marina. Posvečen 1713. Čedadski kapitelj mu je 28. jun. 1724 poveril Knežo, ko se je tej župniji prostovoljno odpovedal Jan. Krst. Locatelli. Župnikovo stanovanje je bilo na Kneži, žpk c. pa v Podmelcu. G. je dal sezidati novo cerkvico na Kneži in hotel postaviti še hišo za cerkovnika. To pa mu je grof prepovedal, ker je imel samo on pravico dovoljevati nova zidanja. Prišlo je tudi do drugih neprilik zaradi prodajanja vina v župnišču ob krstih in porokah. Do najhujše napetosti pa je prišlo, ker je grof prepovedal ključarjem, da ne smejo govoriti z arhidiakonom ob vizitaciji brez njegovega dovoljenja. Za to prepoved je G. zvedel od župana na Koritnici in se pritožil graški vladi zoper grofova nasprotovanja in nasilstva. Graška vlada je na to pritožbo grofa strogo posvarila. G. je bil proti vsaki krivici, zato se je uprl tudi tolminskemu arhidiakonu Foramitiju (gl. čl.), ko je uvedel novo cerkveno desetino. Zaradi tega je moral veliko trpeti. Arhidiakon je uvedel proti njemu preiskavo in proces; bil je obsojen na zaplembo celotnega premoženja, izgnan iz župnije, da se je moral dolgo časa brezpravno potikati okrog in prosjačiti za najnujnejše. Proti arhidiakonovi obsodbi je napisal zagovor, ki obsega 226 strani velikega formata. V zagovoru zavrača tudi očitek, da je sin glavnega tolminskega puntarja, in pravi na str. 30 in 31 sledeče: »Ker ste vprašali Štefana Bizjaka, kdo so bili moji starši, moram pripomniti, da je moj oče umrl 4 ali 5 let pred usodnim tolminskim puntom, o čemer se lahko prepričamo iz mrliške knjige. Zato je sramotna laž, kar je povedal Bizjak, da je bil moj oče glavni puntar in da je le z begom ubežal smrtni obsodbi. Vsa okolica lahko priča, da niso niti moji starši niti moji predniki naredili nobenega zločina, ki bi jim bil v sramoto. Moji starši so bili kmetje in zaradi tega niso manjvredni. Bili so preprosti, nedolžni, vse hvale vredni, skratka kristjani. Prečastiti, bodite torej tako dobri in ne recite živi duši, da sem puntarjev sin, ker prepuščam božji sodbi Bizjaka in vse njemu podobne hudobneže.« Arhidiakon Foramiti, ki se je prej boril proti tolminskemu grofu, se je poslužil prav njegovih vojakov, ko je hotel aretirati G. in ko je izvedel zaplembo njegovega premoženja. Premičnine so prodali za 900 forintov, ki pa so jih morali vrniti, ko je nunciatura na Dunaju ovrgla arhidiakonovo obsodbo (gl. čl. Foramiti Andrej). Njegov lik so v literaturi upodobili Ivan Pregelj v delu Štefan Golja in njegovi (prvotni naslov Zadnji upornik), Alojz Gradnik v sonetih Štefan Golja piše očetu Simonu Golji ter Simon Golja piše sinu Štefanu Golji, France Bevk v zgodovinski povesti Iskra pod pepelom.

Prim.: Arhiv čedadskega kapitlja; Protocollum Caes. Reg. Resoripta 1761–1770 (Lib. 72), št. aktov iz arhiva: 310, 345, 363, 404, 408, 527; Attems, Lib. Visitat. 21, str. 164–67; Rutar, Tolm., 119–121.

Jo. K.

Kragelj, Jožko: Golja, Štefan. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1010220/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (19. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 5. snopič Fogar - Grabrijan, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1978.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine