Primorski slovenski biografski leksikon

Gala Aleksander, zdravnik, docent za medicino dela, ustanovitelj partizanskih bolnišnic, r. 15. jan. (op. ur.: 15. jan. 1916) v Lienzu, u. 8. jul. 1978 v Logatcu. Oče Miha, železničar. Realno gimn. končal v Mrbu (1934), medicino študiral v Zgbu in tu promoviral 1942. V NOB je sodeloval od 1941, takoj po promociji odšel v partizane. Tu je bil zdravnik in organizator zdravstvene službe (najprej na Notranjskem, na Petelinjeku pri Zgornjih Poljanah nad Loško dolino, nato na Ogenjci blizu Loškega potoka, ki so jo Italijani uničili). Od začetka 1943 pa na Primorskem. Tu je kot sanitetni referent organiziral sanitetne postaje in majhne partizanske bolnišnice, v katerih se je zdravilo od 10–15 ranjencev. Po kapitulaciji Italije je bila po načrtih in zamislih dr. Petra (to je bilo G-ovo ilegalno ime) zgrajena SVPB »Pavla«, ki je prej nosila ime Centralna vojna bolnica III. primorske operativne cone. Njen zametek pa je bila Sanitetna postaja št. 1 za Slovensko Primorje. Tudi je G. organiziral in vodil bolničarske tečaje, od 9. febr. 1944 je bil vodja bolničarske š. IX. korpusa. Po končani vojni je bil nekaj časa v raznih administrativnih dolžnostih v sanitetni službi JLA in se specializiral iz vojne higiene. 1951 je dovršil specializacijo iz splošne vojne higiene v Higienskem zavodu Višje medicinske akademije v Beogradu. Tu je tudi služboval še do 1965. Med tem časom je bil tudi na Inštitutu za medicino dela JAZU v Zgbu, 1949 vodil preventivno službo mladinske delovne akcije na cesti Bratstvo in enotnost (sekcija Beograd–Zagreb). Po specializaciji pa je organiziral oddelek za medicino dela pri Higienskem zavodu VMA v Bgdu. Izpopolnjeval se je tudi v tujini; tako je bil v ZDA in ZR Nemčiji (1953–54), v Parizu (1962, radiacijska higiena). 1962 je bil izvoljen za docenta v VMA, po premestitvi v Lj. pa za docenta in predstojnika katedre za medicino dela na medicinski fakulteti. Udeležil se je in aktivno nastopil na kongresih za preventivno medicino v Opatiji (1950), na Bledu (1954), v Bgdu (1957), v Sarajevu (1961), na 1. kongresu za medicino dela (Bgd 1963) kakor tudi na simpoziju za radiološko zaščito (Portorož 1964). Za svoje delo je prejel red zasluge za narod 2. stopnje (1945), rad partizanske zvezde 3. stopnje (1947, dvakrat), red bratstva in enotnosti 2. stopnje (1948), red za vojne zasluge 2. stopnje (1953), red JLA 2. stopnje (1960), medaljo za 10- in 20-letnico JLA. Napisal je vrsto strokovnih del v znanstvenih in strokovnih časopisih (Vojno-sanitetski pregled, Biblioteka Vojno-sanitetskega pregleda, Vojna enciklopedija, Tehnika, Glasnik Zavoda za zdravstvenu zaštitu SR Srbije, Hrana i ishrana), poljudne članke v Odbrana, Narodna armija, Rudar, Tehnika, Sanitetski tehničar, kot samostojna pa so izšla dela: Proučavanje uslova života, rada i zdravstvenog stanja radnika zaposlenih na proizvodnji i obradi troila (TNT) (1957, skupaj z M. Kramerjem), Toksikologija eksplozivnih materiala i sirovina (z M. Kramerjem in D. Jovanovičem) (1961), Borba protiv muva (1949), Atomsko oružje i zaštita kod atomskog napada i primene bojnih radioaktivnih materija (1963), Buka i vibracije u komunalnoj sredini (1966), Radiološka dekontaminacija naselja (s S. Ramzinom, 1966), Uputstvo za vršenje sanitarnog nadzora u radionicama JNA (s S. Škodričem, 1964), Opasnosti pri radu u higijenskim laboratorijama i pogonima i prva pomoč (1962), Medicina dela. Ocenjevanje delovnega okolja, priročnik za vaje (1970). Svoje spomine na graditev in organizacijo partizanskih bolnišnic je opisal najprej v članku Sanitetne postaje v bivšem tolminskem okraju (TolmZb 2, 45–8), potem kot soavtor v delu Slovenska partizanska bolnišnica »Pavla« (Nova Gorica 1967, skupaj s P. Jerina-Lah) ter v zajetni knjigi Partizanski zdravnik (Lj. 1972, ponatis 1977) kakor tudi Ogenjca. Tragedija partizanskih ranjencev (Lj. 1977) ter Partizanska bolnišnica pod Krnom leta 1943 (Sanitetna postaja št. 7) (Nova Gorica 1978). V knjižico Partizanska saniteta na Primorskem (Lj. 1978) je prispeval poglavji: Saniteta pred goriško ofenzivo in Bolničarske šole. Ukvarjal se je tudi z rezbarjenjem v les (gl. reprod. v Ogenjca) in je nekajkrat tudi razstavljal (v Sežani itd.).

Prim.: Kojeko 2, 290; ULjBB II, 460–1; Poslanstvo 522, 525, 596; v zgoraj citiranih knjigah Ogenjca in Partizanski zdravnik; Splošna bolnišnica »Dr. Franca Derganca« Nova Gorica-Šempeter pri Gorici 1975, 15–24 pass.; [Marijan Brecelj] T. J., Dr. A. G.-Peter, ustanovitelj partizanskih bolnišnic na Primorskem, PDk 1978, 165, str. 3 s sl.; A. G. v Sežani. 28 kipov in reliefov v lesu, PrimN 1977, 45, H; Delo 1978, 157, 7 (portret); 158, 15; Pavla Jerina-Lah, A. G.-P, Delo 1978, 160, 2 s sl.; 161, 4; 165, 3; 233, 32 s sl.

Brj.

Brecelj, Marijan: Gala, Aleksander. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1009770/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 5. snopič Fogar - Grabrijan, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1978.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine