Primorski slovenski biografski leksikon

Gabrijelčič Nada, gledališka igralka in režiserka, r. 8. sept. 1907 (op. ur.: 8. sept. 1903) v Gor. Oče iz Plavi, višji uradnik na železnici, mati učiteljica. Po dvorazredni ljudski š. v Krminu, se je šolala v Gor. (Šolski dom; stanovala pri Bevkovi gospodinji, kasneje pri uršulinkah, kjer je imela teto redovnico, ki je učila klavir; š. je bila nemška). Nekaj časa je živela v Mirnu pri stricu učitelju Edvardu Praprotniku, prav tako krajšo dobo na Bazovici pri stricu dr. Reji; tu spoznala Cankarja in druge vidne slov. umetnike tiste dobe. V š. je hodila k Slavi Pahorjevi. Potem se je družina selila; najprej v Radeče ob Savi, nato v Lj., med prvo svet. vojno je bila tudi nekaj časa pri teti v samostanu blizu Dunaja in v Breslavu. Po prvi svet. vojni bivala v Mrbu, nato v Lj., pa še v Ptuju in spet v Lj. Med zadnjo vojno bila ves čas v Lj., sodelovala z OF, 1945 prišla službeno z Angelo Rakarjevo v Trst, nato bila v Gor., kjer je bilo ustanovljeno Dramsko društvo z dramsko š. v njegovem okviru, ki jo je G-eva strokovno vodila. Kasneje prešla v Trst (trž. gledališče), od tu so jo Italijani izgnali 1960, nakar se je naselila v Lj. G-eva je začela igrati kot otrok, kasneje na lj. učiteljišču. Pod vodstvom dr. Robide je v dijaški igralski skupini odigrala Jacinto (Cankar, Pohujšanje) in sodelovala tudi v Revolucijski svatbi. Vpisala se je na igralsko š. lj. konservatorija in debutirala v ljD (Nušić, Navaden človek, rež. Z. Rogoz), nakar je bila angažirana v ljD (1922–23). Zaradi družinskih razmer je živela eno leto v Sv. Marku pri Ptuju, režirala na diletantskih odrih ljudske igre (Mlinar in njegova hči, Miklova Zala, itd.), sama slikala kulise in odkrivala nove talente (npr. Maksa Furijana). Za dve sezoni je odšla v mrb. gledališče, igrala v Bevkovem Kajnu, v Scampolu (Emilijo in Franko, naslovno vlogo v Sardou-Naiacovi Cypriènne). Pa je morala spet za dve sezoni v Ptuj, kjer je Bratina s Kauklerjem in G-evo 1926–27 ustvaril samostojno igralsko sezono; tu nastopala v Cerkvenikovem Grehu. Vrnitev v Lj. (1928) je bila spet v znamenju Jacinte (rež. Skrbinšek), potem pa se je zvrstila vrsta salonskih gospa in kmečkih žena, zrelih karakternih ljubimk, demoničnih žensk, komedijskih grofic, lahkoživk in naivk, nemalokrat z velikim smislom za humor in grotesko, in sicer je bila: intimna prijateljica milijonarke (Claude Farrère, Bitka; rež. Debevec), Julija (Nobelova nagrada; rež. Šest), Berta (Cvrček za pečjo; rež. Debevc), sestra Wyland (Maugham, Sveti plamen). Glavno žensko vlogo je odigrala v Scheinpflugove Okencu (rež. Šest) ter v Leblancovem Arsènu Lupinu (rež. Skrbinšek). Bila je nadalje: Hermija, Marija (Kar hočete; rež. B. Gavella), Tona (Finžgar, Razvalina življenja), hišna (Molière, George Dandin), Adela (Courtelin, Boubouroche), Muha (Leskovec, Dva bregova), salonska dama (Pirandello, Kaj je resnica), Laura (Strindberg, Oče; rež. Kovič), Kristina (Strindberg, Gospodična Julija). S Stupico je igrala v Korajža velja in Vesela božja pot, tudi v Pirandellovi Nocoj improviziramo ter v ameriški komediji Simfonija 1937. V njenem zadnjem, tržaškem obdobju pa velja omeniti, da je bila: grofica (Linhart, Matiček se ženi; rež. M. Sancin), Richenauška (rež. Milan Košič), Kantorjeva žena (Cankar, Kralj na Betajnovi; rež. J. Babič), Minka (rež. J. Babič), teta Arina (Gogolj, Ženitev), povrh pa je še igrala v Levstik-Grünovi Kastelki, v Šestem nadstropju (rež. B. Kreft), v Simonovem Ruskem vprašanju, v Srebrni tobačnici, v Ostrovskega Donosni službi, v Kobilicah, v Molièrovem Tartuffu in naslovno vlogo v O'Neillovi Agathi Christie. Med zadnjimi značilnimi liki, ki jih je upodobila, je bila Bernarda Alba v istoimenskem delu Garcie Lorce (PDG). G-eva je tudi režirala (Ugo Betti, Zločin na Kozjem otoku: Vildrac, Ladja Tenacity; F. Roger, 3+ena) in nekaj tudi prevajala (N. Manzari, Naši ljubi otroci; F. Roger, 3+ena). Za vlogo poulične pevke v Dostojevski-Dardi Zločinu in kazni je prejela prvomajsko nagrado ZDUS (1959). Portreti: Karla Bulovec Mrak (1927; objava ŽS 1929, 67), Milko Bambič (1959, risba), fotogr. v GL PDG 1972–73, št. 30.

Prim.: O. K., Gostovanje gospe N. G., Jutro 1928, 2; GL Trst 1950/51, jubil. št. Ob 25-letnici delovanja N. G.; Vladimir Bartol, Portretna študija igralke. Ob petindvajsetletnici umetniškega dela N. G., Razgl 1951, 181, 187, 188490; EJ 3, 415 (F. Kč = Filip Kumbatovič); SDL I, 92 s sl.; Repertoar (gl. kazalo); SGL I, 159 (tu popravi rojstno letnico 1903 v 1907); MSE I, 527; GL PDG 1972/73, št. 30 s sl. Tu tudi njen avtobiografski zapis in A. Peršolje, Popoldan z N. G-evo, str. 34; Dorica Makuc, Srečanje z našo rojakinjo N-o G-evo, PDk 1978, aprila (3 nadaljevanja), s sl.; Nada M[rakovčič], N. G-eva ob 25-letnici umetniškega dela, PDk 1951, 92, s sl.; [Traven Janko] tj, 25 let igralskega dela N. G-eve, SPor 1951, 104.

Brj.

Brecelj, Marijan: Gabrijelčič, Nada (1903–1986). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1009730/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (4. avgust 2021). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 5. snopič Fogar - Grabrijan, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1978.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine