Primorski slovenski biografski leksikon

Fogar Alojzij, tržaško-koprski škof, r. 27. jan. 1882 v Pevmi, u. 26. avg. 1971 v Rimu, pokopan v grobnici kanonikov lateranskega kapitlja na veranskem pokopališču. Oče Alojzij, trgovec in veleposestnik, mati Katarina Zottig iz Ločnika. Osn. š. v Pevmi, prve 3 gimn. razr. (1895–98) v Gor., od 4.–8. gimn. (1898–1903) pri benediktincih v Meranu. Maturiral 1903. Kot gojenec jezuitskega mednarodnega zavoda Canisianuma (1903–07) je študiral bogoslovje na U v Inssbrucku, kjer so predavali znameniti profesorji: dogmatik Hurter, moralist Noldin, sociolog Biederlack, zgodovinar Pastor. V Canisianumu so se vzgajali duhovniki več kot 20 evropskih in ameriških narodov, različnih jezikov in kultur, .tako da se je F., ki je bil že po naravi srčno dober in blag, gosposko ljubezniv, družaben in duhovit, izoblikoval v odprto osebnost redke miselne širdne in univerzalnega bratstva. Vsi so ga poznali kot »prijatelja vseh narodov«. Briksenski knezoškof Jožef Altenweisel ga je 28. jul. 1907 posvetil v mašnika, nato se je še eno leto izpopolnjeval v bogoslovnih vedah na Gregorijanski U v Rimu (1907–08). Ko se je 1908 vrnil v Gor., ga je nadškof Sedej poslal za glavnega prefekta v deško semen., kjer je bil vodja Josip Srebrnič. 1910 je postal prof. verstva na višji nemški gimn. in prof. dogmatike v gor. osrednjem bogosl. semen. Ob izbruhu vojne se je zatekel v Lj. (1915), se nastanil pri jezuitih in oskrboval it. begunce z Goriškega. Bil je preds. Odbora za begunce, ki jih je ščitil, podpiral in obiskoval po taboriščih (Vita Nuova, 21. 7. 1932). Iz Lj. je odšel v Gradec in prevzel vodstvo nad it. dijaki-begunci, zatem pa v Innsbruck, kjer je 16. maja 1917 dosegel doktorat iz teologije. Po prodoru pri Kobaridu se je vrnil v Gor. in postal nadškofov osebni tajnik, prof. cerkvene zgodovine in spiritual v bogosl. semen. Čeprav je bil prvi in edini, ki se je še med vojno zavzemal za odprtje it. gimn. v Gor., mu it. oblast, ko je to gimn. odprla, ni poverila mesta kateheta, češ da je bil avstrijakant. Nadškof ga je tedaj imenoval za kateheta pri notredamkah. Po odhodu škofa A. Bartolomasija (PSBL II, 42) iz Trsta v Pinerolo je Pij XI. 9. jul. 1923 imenoval F-ja za škofa v Trstu in Kopru. Škofovsko posvečenje je prejel 14. okt. 1923 v Gor. in si vzel za pastirsko vodilo geslo »Per crucem ad lucem!«. Škofovske službe v Trstu pa ni mogel takoj nastopiti, ker ni hotel zaprositi za drž. »placet«, tedaj predpisan v Italiji za novoimenovane škofe; trdil je namreč, da »Cerkev ohrani svoje pravice, četudi se državne meje spremenijo«, pod Avstrijo pa ni bilo placetov. Drž. oblast se je vdala in tako je bil 16. marca 1924 slovesno ustoličen v Trstu. F-jevo škofovanje v Trstu (1924–36) se je odvijalo v letih izrednega pritiska faš. It. na slov. in hrv. manjšino. Drž. oblast je pri tem cesto posegala tudi na cerkv. področje. Od tod škofov odpor kakor tudi strupena časopisna gonja zoper škofa, ki je dosegla svoj višek maja 1936, ko je prefekt Tiengo prepovedal slov. bogoslužje v nekaterih mestnih cerkvah. F. je zelo ostro nastopil v Rimu. Vatikan je zahteval, naj se slov. vrne v c, državna oblast pa je sprva zagrozila s prelomom diplomatskih stikov in zatem privolila le s pogojem, da Tiengo in Fogar zapustita Trst. Okt. 1936 se je F. umaknil iz Trsta kot naslovni škof Patrasa v Grčiji. V Rimu je preživel 35 let, najprej uradno nepoznan, zatem kot član ap. sodišč ter kongreg. za razglasitev blaženih in svetnikov in končno kot vikar kard. Maselle v lateranski baziliki ter kanonik Iateranskega kapitlja. V gor. letih se je F. izkazal kot apostol mladine in kot organizator ter animator katol. življenja in delovanja med it. škofljani. S svojo osebno prikupnostjo, bistroumnostjo in dobrotnostjo si je kot veroučitelj pridobil srca dijakov in spoštovanje prof. Dijakom je bil oče, učitelj in prijatelj. Ustanovil jim je 1913 Marijino družbo s sedežem v novem poslopju malega semen.; zbiral jih je k nedeljski »dijaški maši« pri Sv. Karlu; po vojni je splete! stike z vso mestno mladino, začel z mašo za srednješolce pri kapucinih in 5. jan. 1922 ustanovil mladinski katol. krožek »Per crucem ad lucem«, v katerega je stopilo na stotine mladeničev. Svoje organizatorske sposobnosti pa je pokazal po prvi vojni, ko je skupaj z nadšk. Sedejem delal za versko in gospodarsko obnovo mesta in dežele, čemur je posvetil ves svoj čas, odlične sposobnosti in gmotna sredstva. Zaslovel je kot sijajen pridigar v stolnici in pri Sv. Ignaciju. Ko je generalni komisar za Julijsko Benečijo hotel ukiniti verouk v š., je F. tako krepko nastopal na prižnici pri sv. Ignaciju, da je komisar odredbo umaknil. Vodil je priprave na trojno versko proslavo, ki so razgibale mesto in deželo: prenos podobe svetogorske Matere božje iz Lj. v Gor. (9. okt. 1921), njen povratek na Sv. goro (2. okt. 1922) in prenos v Gor. čudodelne roke sv. Frančiška Ksaverija (26. febr. 1923). Za škofovanja v Trstu se je uveljavil kot podjeten nadpastir in neustrašen branilec pravic Cerkve in zatiranih slovanskih manjšin v It. Največja nadpastirska skrb mu je bila versko-nravna prenova ter mirno sožitje it., slov. in hrv. narodnostne skupnosti obširne trž.-koprske škofije. V pozdravnem pismu iz Gor. 25. febr. 1924 je pisal Tržačanom: »Sv. oče Pij XI. me pošilja med vas, da bom graditelj mostov med duhovniki in verniki, ki jih ločijo narodnost, politični vidiki in še drugi razlogi.« Tudi na Tržaškem je najprej zajel mladino, ki ga je vzljubila in se ga z vsem srcem oklepala, saj je veljal za »škofa tržaške mularije«. Rad je zahajal med delavstvo in preprosto ljudstvo, širil KA kot »najbolj moderno sredstvo« za poglobitev kršč. življenja, organiziral 1924 kongres KA, pospeševal dobrodelnost z Vincencijevimi konferencami. Predelal in povečal je malo semen. v Kopru za it. dijake, medtem ko je slov. in hrv. malosemeniščnike pošiljal v Gor., da bi se dobro naučili slov. jezika. Ustanovil je več vikariatov in župnij, obnovil stolnico sv. Justa in jo okrasil z veličastnimi mozaiki. A njegova resnična veličina je bila v ap. pogumu, da se je kot škof spustil v neenako borbo s faš., ki je hotel uničiti slov. in hrv. narodno manjšino v It. Neustrašeno je pred prefekti, kvestorji, federali in samim Mussolinijem proglašal katol. načela, da je drž. oblast dolžna spoštovati pravice Cerkve, duš in človekovega dostojanstva in da imajo zato Slovenci in Hrvati vso pravico do uporabe materinščine v c. dn pri kršč. nauku. S tem da je branil Cerkev in svobodo njenega poslanstva, je reševal pred uničenjem slov. in hrv. narodni obstoj. Sam je izhajal iz furlansko-it. družine, odrasel je v nemškem kultur. svetu, čutil se je Italijana, a v težjih primerih je iskal nasveta pri slovanskih prijateljih (nadškof Sedej, J. Ukmar, B. Milanovič, A. Rutar, E. Besednjak). Slov. in hrv. jezika ni obvladal, le nekaj malega je razumel. Ker je hotel biti vsem pravični oče in glasnik vesoljnega bratstva ter narodne enakopravnosti, je moral nujno trčiti na nasilni režim drž. totalitarizma. Ob prihodu v Trst ga je Ap. sedež opozoril, naj se oznanjevanje božje besede in verski pouk med Slovenci in Hrvati vrši v materinščini ter naj ščiti preganjane duhovnike (L. Čermelj, II Vescovo, 15). Ker pa je fašizem v Istri nadaljeval s preganjanjem, je F. 1925 opomnil pazinskega podprefekta A. Lentinija, da si z nasiljem ne bodo pridobili Slovencev in Hrvatov za It.; poprej naj jih vzgojijo v »dobre državljane« s tem, da spoštujejo njihov jezik in pospešujejo njihovo kulturo in gospodarstvo (Klen, 22). Odnosi s polit. oblastjo so se zaostrili 1926, ko je prefekturni komisar A. Godeas ukazal duhovnikom v Oprtlju, Gradini, Zrenju in Topolovcu, naj pridigajo samo v it. jeziku, in predstojnik šmarske občine Giovanni Relli dal v osmih letih izgnati iz Krkavč kar 7 duhovnikov, tako da je F., potem ko je ostro protestiral pri civilni oblasti, dal c. zapreti. Puljski prefekt Cavalieri se je tedaj pritožil v Rimu, da s »Fogarjem ni mogoče sodelovati«, kajti z oporo, ki jo nudi Slovanom v Istri, tlači it. vernike. Notranje ministrstvo je zato poslalo v Trst uradnika Guida Letta, ki je organiziral v škofijski palači v Trstu srečanje spornih strank. Seje so se udeležili škof F., gen. vikar C. Mecchia, rimski zastopnik Letta, puljski prefekt Enrico Cavalieri, fašist. federalni tajnik za Istro Giovanni Mraoh in še drugi fašist. hierarhi. Prišlo je do sporazuma, po katerem se ohrani dejansko stanje v župnijah, kamor so že uvedli it., drugod se uvede dvojezična pridiga in se zamenjajo politično nezanesljivi duhovniki z neoporečnimi. F. se je vdal pritisku, da prepreči nova nasilja, a je dal zabeležiti v zapisnik, da se določbe ponovno preučijo, ako jih višja cerkv. oblast ne odobri. Klen očita F-ju, da je privolil v postopno asimilacijo slovanskega življa, Milanović pa, ki je takrat govoril s škofom, to izrecno zanika, saj je F. nenehno zahteval, naj oblasti pravično rešijo »slovansko vprašanje«, kar ga je potisnilo v »opozicijo proti celotni it. politiki« in ga tudi pokopalo (Klen 31; Milanović 536–37). Fašisti se sporazuma niso najmanj držali. Pravosodni minister Rooco je že 20. jun. 1927 poslal prefektom ukaz, naj izženejo duhovnike, ki nimajo it. državljanstva, odstranijo politično osumljene in na njih mesto postavijo duhovnike iz starih pokrajin Italije. Gor. metropolit Sedej je dvakrat sklical v Gor. škofovsko konferenco, katere sta se udeležila sufragana trž.-koprski škof F. in poreško-puljski škof Trifon Pederzolli. Po prvi konferenci so 26. jan. 1928 poslali vladnemu načelniku Mussoliniju obširno spomenico in v.njej zahtevali, naj znotraj c. zaščiti svobodno rabo materinščine pri bogoslužju in pri verouku za otroke in odrasle ter naj dovoli svobodni razmah KA, katol. društev in tiska (Klen, 72–74). Na drugi konferenci 14. jul. 1931 so izglasovali slovite »Normae – Navodila«, ki so pravi cerkveni zakonik manjšinskega prava (KolGMD 1975, 100–101). Sedej in F. sta nekajkrat nastopila skupno s spomenicami pri sv. očetu, rimskih kongregacijah in vladi. Sporazumno sta vodila borbo za verouk v materinščini (KolGMD 1975, 95, 99–102), izdala sta skupno dovoljenje za prenovljeno izdajo Cerkvenega molitvenika (1931), ki ga je kasneje ap. adrnin. G. Sirotti skušal prepovedati (Klinec, GMD, 116), složno sta ščitila GMD. Po smrti nadškofa Sedeja (28. nov. 1931) je F. ostal sam na braniku slov. Cerkve v Julijski Benečiji, časopisna gonja zoper njega se je razbesnela brž po podpisu konkordata (11. febr. 1929), ki ga je F. ugodno tolmačil za manjšino: večja varnost za duhovnike in svobodna raba materinščine v dušnem pastirstvu, medtem ko je fašist,.tisk naglašal, da je Ap. sedež privolil v fašist. manjšinsko politiko, v izločitev slov. in hrv. jezika iz cerkve. Sept. 1929 je F. odšel k papežu in prosil, naj na podlagi konkordata zaščiti preganjane slovanske duhovnike. Kasneje so mu očitali, da je hotel izkoristiti konkordat za protiital. politiko. Časopisje ga je vse ostreje napadalo 1931, ko je podtajnik v notranjem ministrstvu Arpinati zagrozil z ostrimi nastopi zoper uporne slov. in hrv. duhovnike in ko je trž. drž. tožilec Mandruzzato zahteval od F-ja, naj odstrani 11 duhovnikov in ukine slov. v c. in pri verouku. Fašisti so medtem vdirali v cerkve in prekinjali slov. pridige (Sv. Jakob, Barkovlje, Rojan, Škedenj). Zagrebški nadšk. Bauer je tedaj v imenu jsl. katol. škofov odredil javne molitve za versko prostost rojakov v It. To je izzvalo širok odmev v svetu in hrup v It. Na zahtevo je F. pred katedralo sv. Justa blagoslovil zastave Trsta, Gor. in Reke, ki naj bi bile v Jsli oskrunjene, ko so jih črno–obrobljene nosili ob zadostilnih svečanostih, a je v nagovoru povedal, da izključuje vsak politični pomen, kajti »tu je sicer meja države, ne pa Cerkve!« Ker so se nasilja ponavljala, je F. protestiral pri Mussoliniju in pri sv. očetu in dosegel, da sta ga oba apr. 1931 sprejela v avdienco. Mussoliniju je prikazal pogubne posledice preganjanja duhovnikov in nasilne italijanizacije in mu svetoval »zmernejšo manjšinsko politiko«. Ta je povabil v Rim vse obmejne prefekte in jim ukazal, naj bodo bolj strpni. Ker pa tega niso izvajali, je F. dec. 1931 spet šel v Rim na ministrstvo in k papežu. S pismom 9. marca 1932 Mussoliniju je poslal v Rim obširno spomenico in v njej pojasnil, da mora kot škof zaščititi naravne pravice slov. in hrv. vernikov, to pa je tudi najboljša pot za njihovo vključitev v it. kulturni svet. Prefekt Foschi pa ga je ob istem času tožil v Rimu, da načrtno ovira italijanizacijo dežele, ker ščiti nacionalistične slovanske duhovnike in proglaša naravno pravico, ki jo imajo manjšine do rabe materinščine (Klen, 87–97; Apih, 335). Jan. 1933 je prišel iz Gor. v Trst za prefekta Carlo Tiengo, nekdanji škvadrist iz Adrie, preganjalec nadšk. Sedeja, ki je s pomočjo fašist, federala Carla Perusina sistematično začel pripravljati odstranitev F-ja iz Trsta: dal ga je nadzirati, zbiral je obtežilne dokaze, podžigal časopisno gonjo, zlasti v listu II Piccolo. Na F-ja se je pripravljal atentat. Medtem je v Gor. ap. adm. Sirotti začel z italijanizacijo bogosl. semen., po svojih »gojencih« širil neslogo med bogoslovci in sprožil časopisno gonjo zoper semeniško vodstvo. F. je trž. bogoslovce pozval k bratskemu sožitju (3. jan. 1934) in izključil netilce nemira. Tisk je tedaj zaostril svoje napade na škofa, policija pa je aretirala podravn. A. Rutarja in prof. C. Musizzo. Pokrajinska komisija za zaščito države je oba konfinirala in izrekla obsodbe tudi nad drugim vodilnim in učnim osebjem. Apr. 1934 se je F. še bolj zapletel, ker je odklonil, da bi osebno blagoslovil spomenik anarhista G. Oberdana, grob njegove matere in novo »hišo bojevnikov« v Trstu. Pri birmah pri Sv. Jakobu in Sv. Vincencu 1935 je peščica črnosrajčnikov vpila: »Hočemo italijanskega škofa!« Na pastirskem obisku v Kopru jun. 1935 so fašisti dvignili hrup in napadli škofov avto. Ko je It. proslavljala zmago nad Abesinijo, je Tiengo maja 1936 prepovedal slov. službo božjo v trž. mestnih župnijah (Barkovlje, Rojan, Sv. Ivan, Sv. Jakob, Škedenj, Sv. Anton [pridiga v dvorani] in v kapeli trž. Mar. družbe). Škof je odhitel v Rim k papežu in Mussoliniju in ostro protestiral. Vatikan je odločno zahteval ponovno vpeljavo slov. jezika, fašist. krogi pa so grozili s prelomom odnosov med Cerkvijo in državo. Spor se je zaključil s sporazumom, da se slov. vrne v c., iz Trsta pa bosta odpoklicana škof in prefekt. Jul. 1936 je Tiengo zapustil Trst (1938 postal minister za korporacije, kasneje je bil v norišnici, 1945 pa so ga partizani ustrelili blizu Milana). Sept. 1936 je kard. Carlo Rossi, prefekt konzistorialne kongreg., povabil F-ja v Bassano del Grappa in mu predložil odstopno listino, ki jo je F. podpisal, čim je zvedel, da je to želja sv. očeta. Zgodaj zjutraj 31. okt. 1936 je F. z vlakom zapustil Trst. Svetovni tisk je njegov odstop označeval kot »kapitulacijo Ap. sedeža pred fašizmom«. V Rimu je F. pomagal pri dušnem pastirstvu s pridigami, birmanjem, sodelovanjem pri cerkvenih slovesnostih. Opravljal je naloge, ki mu jih je odkazal Ap. sedež. Ostal je vsekdar zvest prijatelj primorskih Slovencev, zanje posredoval na uradih, izročal prošnje in spomenice »tostran in onstran Tibere« v obrambo slov. manjšine. Tako je 1941 posredoval za pomilostitev na smrt obsojenih (Kos, Ivančič, Tomažič, Vadnal in tovarišev) na drugem trž. procesu (Apih, Italia 349). Po vojni je pomagal številnim slov. beguncem; med vojno in po njej se je zavzemal za pravično rešitev številnih zadev slov. manjšine na Primorskem in nemške na Južnem Tirolskem. V Rimu se je čutil tujca, njegovo srce je bilo v Gor. in Trstu. F. je bil eden izmed redkih it. škofov, ki so se v obrambi Cerkve in njenega nauka postavili po robu fašizmu, ko je hotel posegati na cerkveno področje. Slov. in hrv. duhovnikov in vernikov ni le ščitil pred nasiljem, temveč je z vso svojo avtoriteto stopil na stran zatiranih Slovencev in Hrvatov in zahteval, naj imajo versko oskrbo v materinščini. Odločno je odklanjal nasilno potujčevanje, zagovarjal zmerno manjšinsko politiko in kvečjemu dopuščal naravno asimilacijo in kulturno integracijo. Fašist. hierarhom je odkrito rekel, da največjo škodo It. pripravljajo prav oni z nasilnim poitalijančevanjem, ki rodi odpor, sovražnost in zahtevo po odcepitvi od države, kar se je uresničilo med drugo vojno.

Prim.: M 1924, 67 s sl., 75; KolGMD 1925, 71–72 s sl.; Vita Nuova, Trst, 8.3. in 21.7.1924, 16.5. 1934, 31.10. 1936; II Piccolo, II Corriere della Sera, II Popolo di Trieste, II Giornale d'Italia (neštetokrat, podrobneje gl. pri Apihu, Italia, ter v KolGMD 1972, 135–155); Čermelj, II Vescovo, 15; isti, Med prvim, 241; isti, Slovenci, 200–203, 210–212, 218, 234–237; Klen, 19–99 ter IV–XXV; C. Schiffrer, Chiesa e Stato a Trieste durante il periodo fascista, Trieste X, n. 58, 48; G. Botteri, L'esempio di Mons. F., Trieste XII, n. 69, 4–10; Apih, Italia 159, 195, 286, 290, 293, 354, 356–58, 394; Klinec, GMD (gl. kaz.); isti, Nadškof Al. F., KolGMD 1972, 135–55; isti, Obnovitev slov. šol po padcu fašizma, KolGMD 1975, 94–102; Gatterer, 491, 687–91, 699, 702–706, 712; G. Velci, Ob 60-letnici mašništva msgr. F., KolGMD 1967, 128–31 s sl.; Josip Sedej, Dr. Frančišek B. Sedej, Zgb 1971, 46, 48; P. Landucci, Ricordo di Mons. F., Osserv. Rom. 26.9.1971; Vocel 1971, 45: Un vescovo che anticipo i principi del Concilio; 1971, 39, 2: Francesco Furlani, Domani la cerimonia... Tudi nasl. št. 40; PDk 1971, 200, 1 s sl.; j. k. (Jože Koren): Umrl je nadškof A. F.; 201, 2 s sl. (v Škednju 1930): V trajen in hvaležen spomin pok. msgr. A. F.; 1971, 205, 2: Sožalje trž. obč. uprave ob smrti nadškofa A. F.; Delo 1971, 240, 7 (osmrtnica); Večer, Umrl je nadškof A. F., 1971, 2. sept.; NRazgl 1971, 18, 540: Nadškof A. F. In memoriam; Družina 1971, 19, 16 s sl.; 23, 6 (Msgr. Bavdaž o nadškofu Fogarju); KatG 1957, 30 (H. K. o zlatomašniku); 1966, 9: Nadškof F. in Slovenci; 1966, 19: Tržaški škof F. in prefekt Tiengo; 1971, 34: R. Klinec, V hvaležen spomin nadškofu A. F.; 1971, 35, L. Škerl, Pogreb nadškofa A. F.; NL 1971, 2. sept., D. L. (= Drago Legiša), Ob smrti msgr. A. F.; 1972, 874, 4 (omenja Botterijev članek v reviji Trieste); Gosp 1971, 856, 3; L. B. (= Lojze Berce): Nadškofu F.-ju v slovo; M(Trst) 1971, 129; 1972, 9/9, 135–6: Msgr. F., škof in zaščitnik. Pogovor s prof. Bednarikom; Zaliv 32/33, 363–66 s sl., b. p. (= Boris Pahor): Ne mogel bi reči...; Boris Pahor, Tudi če bom ob škofovsko palico (odlomek iz romana Parnik trobi nji); KolMD 1973, 155–6 s sl. (s S. Šuligojem); Medeot, Cattolici, pass.; PZDG 1/2, 228–38 (Milica Kacinova); Kacinova 240; InizI 1975, 39–45: Teofilo Simčič, Le persecuzioni del clero slavo durante ii ventennio fascista; Milanović, II, 536–44 s sl.; isti, Moje uspomene, Pazin 95–99; I. Juvančič, Leto bazoviških žrtev 1930, Kron 1974, 2, 112–21; isti, Dr. F. Sedej in fašizem, GorLtk 1974, 99–102; isti, Fašistična ofenziva proti dr. A. F. v Trstu, GorLtk 1975; isti, Goriška duhovščina v spopadu s fažizmom, Znamenje, Celje 1976, 6, 553–39; Chiesa e società, Trieste 1973, vol. 1, 2–11 (slov. prevod v PZDG 1973, 1–2,227–38).

R. K.

Klinec, Rudolf: Fogar, Alojzij. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1008900/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. maj 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar - 5. snopič Fogar - Grabrijan, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977-1978.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine