Primorski slovenski biografski leksikon

Ferjančič Ferdinand, javni in politični delavec, r. 22. apr. 1895 v Vipavi, u. 27. jan. 1975 v Trstu. Oče Ferdinand je bil krčmar, mati Marija Vidrih. Že kot otrok je prišel v Trst in obiskoval osn. š. CMD pri Sv. Jakobu, kjer mu je katehet Anton Čok zbudil zanimanje za gospodarska in zadružniška vprašanja. S 13. letom je postal tapetniški vajenec in že tedaj lepil slov. plakate ob državnozborskih volitvah 1908. Naslednje leto je bil zaradi demonstracij za preselitev slov. učiteljišča iz Kopra v Gor. 14 dni zaprt. Pred prvo svet. vojno in med njo je obiskoval predavanja v Centro studi sociali. Po izbruhu okt. revolucije so ga poslali s 97. tržš. pešpolkom v Ukrajino in Odeso; ko je dobil sept. 1918 dopust, je ostal v Trstu in se udeleževal protivojnih demonstracij. Ob požigu Narodnega doma (13. jul. 1920) je pomagal gasilcem držati platna za reševanje tistih, ki so skakali iz goreče stavbe, in pri tem so ga fašisti ranili. 1923 je postal samostojen tapetniški obrtnik in si ustvaril družino. Stopil je v socialnodemokratsko stranko in bil ob zadnjih parlamentarnih volitvah 1924 zelo delaven na Goriškem in Vipavskem. Tesno je sodeloval z I. Regentom in z njim prešel v KPI, kjer je 1926 postal član pokrajinskega odbora za Julijsko krajino. Do 1935 je bilo na njegovem domu shajališče strankinih poverjenikov in beguncev, katerim je pomagal z denarjem in vodiči preko meje. Na sv. večer 1931 so ga zaprli in naslednje leto ob amnestiji izpustili, maja pa obsodili na dve leti policijskega nadzorstva. Po stopu It. v drugo svet. vojno so ga 12. jun. 1940 zaprli in je ostal v ječi do aprila naslednjega leta, ko so ga internirali na otoku Tremiti. Tu je ostal do 17. sept. 1943 in je bil med ustanovitelji Odbora za zaščito koristi internirancev. Ko je prišel do Barija, je bil v taborišču Carbonara okt. 1943 izvoljen za preds. slov. NOO, 3. nov. za preds. JNOO. Zaradi sporov z zastopniki kraljevske jsl. vojske je angleška policija F.-a in 13 voditeljev aretirala in jih za teden dni zaprla v Bariju. Ker je tedaj Anglija priznala partizane za zavezniško vojsko, so F.-u kot preds. JNOO izročili v upravo taborišče v Gravini in tu so začeli organizirati in vaditi edinice »prekomorskih brigad«. F. je postal polit. komisar I. slov. bataljona in konec nov. 1943 so jih prepeljali na otok Korčulo v Dalmaciji. Na otoku je F. ostal do jan. 1944, ko je težko zbolel in so ga prepeljali v bolnišnico S. M. di Leuca v južni It. Po ozdravitvi se je vrnil v zbirno taborišče v Gravino ter organiziral it. bataljon »Gramsci«, potem je odšel z enako nalogo v mestece Diso. Marca 1944 je z dvema častnikoma odletel v Alžir na pogajanja z zavezniškim glavnim stanom za Bližnji vzhod. Nov. 1944 se je vrnil v Dalmacijo in prišel skozi Liko v Črnomelj. Tu je bil dodeljen glavnemu štabu Slov., 2. febr. 1945 pa so ga razrešili vojaške službe in dodelili PNOO za Slov. Prim. V Cerknem je postal referent za zadružništvo, po zavzetju Trsta pa komisar Delavskih zadrug za Trst, Istro in Furlanijo. Ko je odšla jsla vojska iz Trsta, se je vrnil v svojo tapetniško delavnico. Poročil se je 19. nov. 1923 v Vipavi z Marijo Perhavec.

Prim.: Arh. NŠKT, Odsek za zg.; Z. Jelinčič, življenje in delo borca za ljudske pravice. Ob 65-letnici F. F., JKol 1961, 89–97 s sl.; F. F. sedemdesetletnik, PDk 1. maj 1965, 7 s sl.; j. k. [orenl, Umrl je F. F., borec za socializem in svobodo, PDk 28. jan. 1975, 2 s sl.; krstni list, Vipava 27. maja 1977.

Jem.

Jevnikar, Martin: Ferjančič, Ferdinand. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1008680/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. avgust 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine