Primorski slovenski biografski leksikon

Faidutti Luigi, duhovnik, politik, socialni delavec, diplomat, r. 11. apr. 1861 v Škrutovem, župnija Sveti Lenart v Slov. Benečiji, tedaj še pod Avstrijo, u. 18. dec. 1931 v Königsbergu v Vzhodni Prusiji, pokopan v Kovnu v Litovski. Oče Peter, občinski tajnik in davkar v Špetru ob Nadiži, mati Marijana Floreancig (Florjančič). V družini in sploh v Škrutovem so govorili beneško slovenščino; F., ki je opravil osn. in srednje š. v it. jeziku sredi furlanskega okolja, je znal slov., it. in furl. jezik, v gor. bogoslovju se je naučil še nemščine. Osn. š. v rojstni vasi in v Čedadu, gimn. in dva pripravljalna tečaja za bogoslovje v Vidmu (1873–80). Na povabilo E. C. Valussija, stolnega prošta v Gor. (kasneje je bil škof v Tridentu), je prestopil v gor. bogoslovno semen. (1880–84) in si pridobil avstrijsko državljanstvo. Med njegovimi sošolci sta bila tudi Anton Berlot in Adamo Zanetti. Ord. 7. jun. 1884 in kpl. pri Sv. Roku v Gor. (1884–85). Zaradi izjemne nadarjenosti ga je nadškof A. Zorn poslal na Dunaj v Augustineum, kjer se je seznanil z J. Ev. Krakom (1885–88). Na dunajski U je 1888 doktoriral iz bogosl. ved. Ko se je vrnil v Gor., si ga je nadškof privzel za hišnega kpl. in ga imenoval za spirituala v bogoslovju (1889) ter prof. sv. pisma S. Z. (1890). V semen. je bil tedaj za vodjo Josip Gabrievčič ter profesorji Domenico Alpi, Anton Gregorčič, Anton Mahnič, Tomaž Čerin in Josip Marušič. Poleg sv. pisma je 1896 sprejel še pouk filozofije in obe stolici obdržal do 1905, ko se je zaradi drugačnih dejavnosti odpovedal pouku. Sledil mu je G. Tarlao. Sodeloval je tudi pri osrednjem škofijskem vodstvu: bil je prosinodalni spraševalec (1890), preds. cerkv. sodišča in konzistorialni svetovalec (1904), član dež. šolsk. sveta. Ko je kapiteljski prošt Andrej Jordan 1902 postal nadškof v Gor., je bil 40-letni F. imenovan za stolnega prošta in to mesto je obdržal do smrti (1902–31). F. je odločilno posegel v gor. javno življenje in razvil plodovito socialno ter polit. dejavnost. Da bi gospodarsko, socialno in kulturno dvignil kmete in delavce avstrijske Furlanije (Friuli Orientale), ki jih je gor. meščanska liberalna stranka v svoji zagrizeni borbi zoper Slovence docela zanemarjala, je začel širiti med furlansko ljudstvo socialni nauk Cerkve, kot ga je bila razglasila Leonova encikl. Rerum novarum (1891), razgibal furlanske kolone in dejansko izvedel mirno socialno revolucijo. Kot nesporni voditelj kršč.-socialnega gibanja je organiziral furlansko zadružništvo in prepletel Furlanijo z mrežo gospodarskih ustanov: kmečke posojilnice (prvo je ust. v Caprivi 1896), zadruge in konzorcije, zavarovalnice za živino, kmečko-delavska društva. Vse te ustanove je 1899 povezal v »Federazione delle casse rurali e dei consorzi cooperativi per la parte italiana della Provincia di Gorizia e Gradisca«. Zvezo je 1907 preimenoval v »Federazione dei consorzi agricoli del Friuli«. Medtem ko je bil sam njen preds. do 1920, ji je postavil za glavnega tajnika sposobnega gospodarstvenika Pia Meverja, rojaka iz Švice. Da bi Zveza stala na trdnih finančnih tleh, je 1900 dal pobudo za ustanovitev denarnega zavoda »Banca del Friuli«. V Zvezi je bilo 1912 včlanjenih že 98 ustanov z 9.534 člani. Njeno glasilo je bil tednik »L'Eco del popolo«. V težki borbi za osvoboditev furlanskih kolonov je F. prevzel pobudo za načrtno drobljenje veleposestev z nakupi večjih površin in s prodajo ločenih delov kolonom. Tako je bila odkupljena in porazdeljena vsa zemljiška posest grofa G. Panigaja v kraju Scodovacca. Na političnem področju je F. prvič nastopil pri državnozborskih volitvah 1897, ko so ga gor. krogi (Circolo Cattolico s preds. A. Jordanom in podpreds. A. Mahničem) postavili za kandidata it. kat. stranke, medtem ko je bila skoro vsa podeželska furlanska duhovščina za Adama Zanettija, dekana v Fiumicellu. Stranka se je tedaj razklala v strujo »faidutovcev« in »zanetijancev«. Ti so F-ju očitali, da je slov. rodu, da je odvrgel it. državljanstvo in si pridobil avstrijsko in da je kot legitimist prehudo prohabsburško usmerjen. Zmagal je Zanetti. Kljub porazu je F. nadaljeval z delom za kulturni in socialni razvoj ljudskih množic in si tako pridobil splošen ugled. Gor. meščani so ga izvolili v občinski svet (1902) in furlanske kmečke občine v dež. zbor (20. marca 1902). Tako so prvič prišli v dež. zbor furlanski kršč. socialci. F. je bil ponovno (1908, 1909, 1913) izvoljen v dež. zbor. Vložil je več predlogov in interpelacij, npr. za ustan. v Gor. srednjih šol v materinščini, za ustanov. it. učiteljišča v Gradiški, zakon o kolonatu. Za rešitev kolonskega vprašanja v Brdih sta se močno potegovala tudi Josip Fon in Andrej Pavlica. Zakon o kolonatu je bil izglasovan 28. febr. 1914 in potrjen na Dunaju naslednjega 24. maja. V SLS se je medtem pripravljal razkol: A. Gregorčič se je povezal s Pajerjevo liberalno stranko, kar pa je zaradi odpora v lastni stranki tajil, mladi pa so vedno glasneje zahtevali načelno politiko in povezavo s F-jevimi kršč. socialci. Do končnega razkola je prišlo ob volitvah v dež. zbor 1913, ko sta ločeno nastopili stara in mlada struja ter bili poraženi. Zmagala je slov. narodno-napredna stranka. Veliko zmago nad it. liberalci pa je dosegla F-jeva ljudska stranka, njen voditelj F. je postal dež. glavar, Alojzij Franko pa podglavar (ces. odlok 25. 9. 1913). Ob odprtju dež. zbora je F. govoril v ital. in slovenščini in prav tako Franko (PrimL 2. 10. 1913). Furlanska ljudska stranka je 1907 izvolila v drž. zbor F-ja in Gius. Bugatta (ponovno izvoljena 1911), ki sta ostala drž. poslanca do razsula Avstrije. Tudi v dunajskem parlamentu je F. večkrat nastopil z interpelacijami in predlogi, npr. za ustanovitev ital. U v Trstu, za prenos ital. učiteljišča iz Kopra v Gradiško. Ko je snoval načrt za rešitev kolonskega vprašanja, si je v posebni avdienci pri cesarju Francu Jožefu (28. 2. 1908) zagotovil njegovo oporo. Poleg družbeno-političnega dela je F. izpeljal na Goriškem vrsto pobud: ljudsko tajništvo (1899), športno društvo »Giovane Friuli« (1908), sirotišče »Orfanotrofio friulano« v Gradiški (1908, odprto 1914). Bil je preds. in duša odbora za zidavo c. Srca Jezusovega v Gor. (1892; c. dozidana 1938) ter obnovitelj »Hilarijanske tiskarne«, ki mu je tiskala strankino glasilo »L'Eco del Litorale«. Ko je 24. maja 1915 Italija stopila v vojno in zasedla skoro vso Furlanijo, je bil F. v Lipnici (Leibnitz) in urejeval begunska taborišča v Wagni, Brucku ob Litvi, Steinklammu in drugod; dal je prenesti iz Gor. na Dunaj urade dež. odbora in v njih ustanovil poseben begunski oddelek. Že avg. 1915 so ustanovili na Dunaju »Pomožni odbor za begunce z juga«, ki so ga vodili preds. Maks Beck, bivši ministrski preds., ter podpredsednika F. za Goriško in baron Mersi za Tridentinsko. F. se je zavzemal tudi za civilne in polit. internirance. Ni pozabil na slov. begunce in je zanje izdal in založil Slov. begunski koledar za leto 1917 (Lj. 1917). Po avstrijskem prodoru pri Kobaridu okt. 1917 se je vrnil v Gor. in kot dež. glavar vodil obnovitvena dela v mestu in na podeželju (Consulta per la ricostruzione) ter skrbel za množično vrnitev beguncev in aprovizacijo (Consiglio economico provinciale). Razsulo Avstrije ga je zalotilo na Dunaju. Ko je cesar Karel I. priznal svojim narodom pravico do avtonomije, so ital. drž. poslanci iz Trsta, Istre in Tridentinske osnovali na Dunaju odbor »Fascio Nazionale« (24. okt. 1918) in naslednjega dne razglasili v parlamentu odcepitev njihovega ozemlja in združitev z Italijo. Ker pa se je furlanska ljudska stranka v Gor. 20. okt. 1918 izjavila za priključitev Goriške in Gradiščanske k Trstu, ki naj bi postal član konfederacije avstrijskih narodov, Bugatto in F. nista stopila v »Fascio« in niti ne podpisala njegove izjave, pač pa sta prebrala lastno izjavo zoper priključitev Furlanije k Italiji in zahtevala, naj se prizna furlanskemu ljudstvu pravico do samoodločbe. Dec. 1918 sta Bugatto in F. izdala proglas na furlansko ljudstvo, s katerim sta se poslovila in pozvala svoje pristaše, naj se lojalno vključijo v življenje nove države. Po vojni se F. ni nikdar več vrnil v Gor., dasi je sam za to ponovno prosil in so se v Gor. mnogi, zlasti nadškof Sedej, potegovali za njegovo vrnitev. Nekdanji polit. in osebni nasprotniki v Gor. so mu to preprečili. Nadškof Sedej je na poskus civilnih oblasti, da bi mu odvzeli mesto stolnega prošta, zagrozil z izobčenjem. Nov. 1921 mu je ital. poslaništvo na Dunaju izdalo dovoljenje, da se lahko nastani v Rimu na Tiberijskem otoku. Ap. sedež ga je 1924 poslal na ap. nunciaturo v Kovno (Kaunas) v Litvi, sprva kot avditorja in nato kot vršilca poslov. Izkazal se je kot izvrsten diplomat, saj je dosegel, da je Litovska sklenila konkordat z Ap. sedežem. Maja 1930 je nevarno zbolel; kasneje so ga prepeljali v bolnišnico sv. Elizabete v Königsberg v Vzhodni Prusiji, kjer je po operaciji na želodcu umrl točno 20 dni po smrti nadškofa Sedeja (28. nov. 1931), svojega velikega prijatelja in zaščitnika. Truplo so s posebnim vlakom prepeljali v Kovno in ga pokopali 22. dec. 1931 v stolniški kripti tik svetniškega nadškofa Matulevičiusa. Politični nasprotniki v Gor. so F-ju onemogočili vrnitev na Goriško in ga tako očrnili, da se celih 25 let nihče ni drznil o njem pisati. Zarota molka je zdaj padla. Izšle so knjige, ki poveličujejo osebnost in delo »furlanskega Kreka« in gor. glavarja, ki ga je Slov. Benečija dala Goriški.

Prim.: NadškAGor., arhivalije, Catalogus Sacerdotum sub F., šematizmi; FoliumGor 1896, 190; PrimL 1902, 27. 3.; 1913, 24. 6., 1. 7., 2. 10.; I. Dolenc, Dr. Janez Ev. Krek. Izbrani spisi. I. Mlada leta. Lj. 1923, 33; Erjavec, 288–94; Gabršček I, II, pass. (zlasti II, 433); Giuseppe Del Bianco, La auerra e il Friuli, Udine 1937, 242–58; Tuma, 271– 74; Apih, Italia, 159; Vocel 1966, 3.4.; 1974, 3.8.; 1977, 9. 7.; Gatterer, 183, 668; Medeot, Preti 14, 73, 292–95; isti, Cattolici 19–33, 129–31, 137–95 s sl.; isti, L'Istituto Magistrale di Gradisca, Udine 1977, 11, 17, 21, 26; Kacinova 42; S. Beinat e P. Londero, Luigi Faidutti, Gor. 1974; I. Juvančič, Dr. Frančišek B. Sedej in fašizem, GorLtk 1974, 100, 102–103; P. Caucig, Attività sociale e politica di Luigi Faidutti, Udine 1977 (najboljši dosedanji prikaz Faiduttija z bogato dokumentacijo in številnimi viri); LZ 1883, 140.

R. K.

Klinec, Rudolf: Faidutti, Luigi. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1008510/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine