Primorski slovenski biografski leksikon

Endrizzi Guglielmo, iz reda manjših bratov (OFM) tridentinske redovne province, obnovitelj svetogorskega svetišča, r. 28. jun. 1896 v Fai della Paganella (Trento), u. v Gor. 18. sept. 1973. Oče Guglielmo, kmet, mati Teresia Romeri. V red manjših bratov (frančiškanov) je stopil 1913, slovesne obljube opravil 1918 in bil v Tridentu ord. 30. jan. 1921. Predstojniki so ga poslali sprva v Trst (B. V. delle Grazie, 1921–24) kot kateheta, nato na Sv. goro pri Gor. (1924–40), kjer je bil samostanski predstojnik in rektor svetišča (1929–38) ter provincialni definitor. V teh letih se je učil slovenščine v Lj. (1925) in začasno pastiroval kot vikar v Gradnem (1928–30) in kpl. v Idriji (1930). Med zadnjo vojno je bil premeščen za vikarja na Kapelo (Kostanjevico, 194043), za predstojnika na Sv. goro (1943–44), v Trst (1944–45), spet na Sv. goro (1945–47) in v Trst (1947–48). Zatem je nekaj let bival na Tridentinskem (1948–62), se vrnil v Gor. (1963–73), kjer je bil slov. kpl. na Placuti ter kurat v civilni bolnišnici. E. velja poleg p. Serafina Iname za obnovitelja božjepotnega svetišča na Sv. gori. Prvi je vodil pozidavo bazilike, drugi dela za njeno opremo. E. si je omislil veliki oltar v baziliki kot renesančno-klasično delo, sklesano iz 16 vrst marmorja; zgradil grobnico za oltarjem, da so vanjo prenesli posmrtne ostanke nadškofa F. Sedeja; baziliko je dal preslikati, ji oskrbel barvna okna in mogočne orgle; za nadstropje je dvignil prvotni samostan in v njem uredil dom duhovnih vaj ter romarsko hišo; dal je pobudo za zgradnjo prve žičnice na Sv. goro (1939). E. je bil eden izmed redkih it. duhovnikov, ki so se dobro naučili slov. jezika in ki je na Sv. gori in kasneje na Placuti in v civilni bolnišnici duhovno oskrboval predvsem slov. vernike. V dobi najhujšega faš. zatiranja je na Sv. gori sprejemal slov. romarje, jim slovensko pridigal in spovedoval ter v zbegana srca vlival kršč. poguma, tako da so se v svetogorskem Marijinem svetišču čutili res doma. Ob proslavah 400-letnice Sv. gore je nadškof Margotti ustanovil poseben pripravljalni odbor pod E.-evim vodstvom. Poveril mu je upravo in uredništvo marijanskega mesečnika La Madonna di Monte Santo ter Svetogorska Kraljica, za katera je izposloval dovoljenje od samega Mussolinija. Mesečnika sta izhajala od 1. apr. 1938 do nov. – dec. 1939. E. je v it. listu objavljal svoj spis Storia di Monte Santo, ki je v prevodu in priredbi izhajal tudi v Svetogorski Kraljici. Dasi je bil E. podpisan kot urednik tudi slov. izdaje, je dejansko puščal polno svobodo slov. urednikoma (M. Brumat, St. Stanič), tako da je bil list pisan v slovenskem duhu. Za primorske Slov., ki že od 1930 niso videli slov. časopisa, je bila Svetogorska Kraljica vir veselja in znanilka boljše bodočnosti tudi v narodnostnem oziru.

Prim.: NadškAGor: akti, šematizmi; FoliumGor, pass.; Svetogorska Kraljica, Gorica 1938–39; Kol. GMD 1940, 40; M. Perc, Svetogorske šmarnice, Lj. 1967 (dve izdaji), str. 75–96; podatki iz provinc, arhiva manjših bratov (Frati Minori) v Tridentu.

R. K.

Klinec, Rudolf: Endrizzi, Guglielmo. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1008370/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (10. julij 2020). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine