Primorski slovenski biografski leksikon

Čok Stanko, politični delavec, r. 27. apr. 1897 v Lonjerju pri Trstu, živi v Kopru. Oče Josip je bil kmet, mati Antonija Pečar, šivilja. Dovršil je štiriletno osn. š., dva razr. pripravnice za sred. š., 1. razr. nemške gimn. in Trgovsko š. v Trstu (1914). Zaposlil se je pri podružnici Zveze mlekarskih zadrug v Trstu (avg. 1914), a so ga ob vstopu It. v vojno poklicali k vojakom. Bil je na bojišču pri Doberdobu, pri kadru v Radgoni, pri 4. artilerijskem trdnjavskem polku v Pulju do konca vojne. Po vrnitvi je začel delovati pri domačem pevskem društvu in bil izvoljen 1919 za preds., kar je ostal do sept. 1923. Febr. 1920 so ga zasačili in aretirali, ko je tihotapil knjige in pisma iz Jsle kot kurir političnega društva E. Zaprt je bil skoraj dva meseca, vojaško sodišče ga je pogojno obsodilo na 18 mesecev in izpustilo, ker je bil medtem amnestiran. V avg. so ga ponovno zaprli v Kopru in brez zaslišanja izpustili po 14 dneh. Apr. 1920 je dobil službo pri Kmetijski vrtnarski zadrugi v Trstu in vodil sestanke po vaseh trž. okolice, po Krasu, koprskem okraju in na Pivki. Bil je poverjenik E za Lonjer in ob volitvah v mestni svet 1922 je kandidiral na listi E. Bil je ustanovitelj in preds. Zadruge upravičenih posestnikov v Lonjerju in tajnik Zveze zadrug upravičenih posestnikov za trž. okolico (1922–23). Ko je bila 1923 Kmetijska vrtnarska zadruga likvidirana, je izgubil službo. Zaradi stalnega zasliševanja na policiji in hišnih preiskav je 1923 odšel v Lj. Vstopil je v Orjuno (postal kapetan) in v Sokola. Naslednje leto se je preselil na Sušak, spravljal ljudi čez mejo, prenašal antifašistični material, nazaj pa vesti za obveščevalno službo in časopise. Pisal je v razne časopise, posebno v Sokolski glasnik na Sušaku o razmerah na Primorskem. 1927 so ga ob obisku domačih v Trstu aretirali in ga febr. 1929 pred posebnim sodiščem v Rimu obsodili na 10 let ječe. 1934 so ga amnestirali, prepeljali v Trst in po 4 mes. obsodili na tri leta konfinacije na otoku Ponzi. Ker je bil jsl. državljan, so ga jul. 1935 izgnali v Jslo. Naselil se je v Beogradu in dobil službo v Javni borzi dela, deloval pa je tudi v emigrantskem društvu Istra–Trst–Gorica. Leto pozneje se je poročil z Marijo Furlan. V službi je ostal do marca 1944 in deloval za OF, potem pa se je skrival in delal kot zidarski pomočnik. Po osvoboditvi Beograda je bil na ministrstvu za soc. politiko, jun. 1945 pa ga je OF za Slov. v Bgdu poslala v Trst. Nameščen je bil pri NOO za trž. okrožje kot referent za zadružništvo, ko je bilo to odpravljeno, pri PNOO. Jan. 1947 so ga poslali v Koper, kjer je ustanovil Zadružno zvezo, nekaj hranilnic in posojilnic ter združil Cons. agrario z Okrajno gosp. zadrugo. Od ustanovitve 1. apr. 1947 do občnega zbora jul. je bil njen tajnik, potem načelnik splošnega oddelka, zatem tajništva, 1945 je bil premeščen k Zavodu za pospeševanje gospodarstva.

Prim.: Vprašalna pola; Un emissario dell'Orjuna dinanzi al Tribunale Speciale, II Giornale d'Italia, Rim 26. febr. 1929; L'esemplare condanna di un commissario dell'Orjuna, La Vedetta d'Italia, Reka 27. febr. 1929; spominski članek Številka 5636, JKol, Zgb 1937, 157; Aula IV (slov.), 101.

Jem.

Jevnikar, Martin: Čok, Stanko. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1006630/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine