Primorski slovenski biografski leksikon

Cont Mario, politični in javni delavec v Benečiji, r. 2. jul. 1920 v Ažli (Špeter), živi v Špetru. Oče Evgen, emigrant v Nemčiji in Ameriki in kmet, mati Roža Scuffet, gospodinja. Po osn. š. v Ažli (1926–34) se je tudi sam uvajal v najbolj domač moški poklic v Ažli – kamnoseštvo. Zgodaj se je sam preživljal s trdim delom, med drugim v rudniku v Raši, pa tudi okrog Idrije in Cerknega pri raznih gradbenih delih. 1939 se je zaradi brezposelnosti prijavil na neki vojaški natečaj k pristaniški policiji (nalašč ni maral k alpincem). Med 2600 kandidati jih je le 70 lahko upalo, da bodo zasedli razpisana mesta, med temi 70 je general izbral trojico, dodeljeno glavnemu štabu v Rimu. C. se je v Rimu shajal s slov. dekleti, ki so bila tu zaposlena; z njimi in drugimi je prebiral slov. časnike. Vmes je dokončaval sred. šolo in 1941 opravil maturo kot vojak v Kotoru, kamor je bil zaradi znanja jezikov premeščen kot tolmač in prevajalec. Tu se je zbližal z domačini in pomagal partiz. v Črni gori s tihotapljanjem raznega blaga, pomagal je tudi nekaterim priprtim ljudem, zaradi česar so ga avg. 1943 premestili v Genovo. Po razpadu It. se je vrnil v Ažlo in začel sodelovati s partiz. iz Kobarida in od Sv. Lenarta, katerim je prinašal poročila iz Čedada, hkrati pa je v letih 1943–44 tudi študiral medicino v Padovi. Bil je zraven ob napadu na špetrsko vojašnico, pri Sv. Kvirinu in pri razoroževanju Kozakov pri Sv. Lenartu (maja 1945); po sorodnikih v Čeneboli je imel tudi dobre zveze s enotami »Osoppo«, zato ga nekaj časa po vojni tudi niso tako napadali. – Zelo pisano je bilo njegovo polit. in javno delovanje v desetletjih po vojni. 1945 je postal član odbora SIAU-UAIS za Julij. krajino in Trst, odgovoren za Benečijo, 1946 je zastopal stranko Partito d'azione (v okviru CLN) v špetrski občini in bil tudi občinski uradnik, na tamkajšnjem učiteljišču je poučeval prirodoslovne vede, a so ga zaradi polit. pritiskov kaj hitro premestili v Istro, kamor pa ni šel, ker ni hotel zapustiti svojih ljudi v Benečiji; v letih 1945–47 je vodil mladinsko organizacijo Fronte della gioventù za Nadiško dolino, 1946 je bil tudi tajnik sekcije KPI v Špetru za Nadiške doline, a je bil 1948 izobčen iz KPI zaradi nasprotovanja kominformu… V prvih povojnih letih se je uvajal v časnikarja, saj je dokaj redno dopisoval v goriški povojni tednik Soča kot poročevalec iz Benečije. Pozneje je sodeloval v PDk in pošiljal vesti za Radio Koper. Zlasti pomembno je bilo njegovo delovanje v Demokratični fronti Slovencev (v It.), ki se je ustanovila na področju, ki je po mirovni pogodbi 1947 prišlo pod It. in katere predstavnik za Benečijo je bil C, ki je 1. maja 1949 pripravil zelo odmeven kongres DFS v Ben. Sji (v Čedadu); celo it. senat je razpravljal, zakaj je bilo dano dovoljenje za slov. kongres v Benečiji. 1950 je ustanovil in bil kasneje založnik in direktor časopisa Matajur, glasila Slovencev za vid. pokrajino. 1958 je postal član glav. odb. SKGZ, 1959 pa preds. prvega slov. kult. društva Ivan Trinko v Čedadu; 1963 je organiziral prvi Dan emigranta (srečanje beneških emigrantov), 1966 pa prenovil sekcijo ANPI (Vsedrž. združenje partiz. It.) za Nadiške doline… Zaradi svojega odločnega zavzemanja za pravice beneških Slov. in prebujanja narodne zavesti je vse od 1945 doživljal polit. in fizične napade s strani faš., »trikoloristov«, organizacije »O« oziroma tajne drž. organizacije Gladio: dvakrat so proti njemu streljali, imel je sedem sodnih postopkov, 17-krat je bil priprt, obsodili so ga na deset mes. zapora; da bi mu preprečili delovanje v Benečiji, so mu dali izgonski list. C. je bil dolga leta zelo dejaven v številnih kult., založniških (Matajur, otroške knjige, koledarji), šol. (pošiljanje ben. otrok v gor. slov. šole, potem pa ustanavljanje vrtca v Špetru), pa tudi gospodar. pobudah v Benečiji. Glede slednjega je pomembno, da je 1954 (ko je prenehala delovati DFS) odprl v Lipi kamnolom, da bi se v novem obratu zaposlili domači ljudje; najstarejši beneški član SDGZ je, odpiral je nove poti kult., šport, in zlasti gospodar. sodelovanja Benečije s Sjo; svoje uvozno izvozno podjetje je prepustil sinu, sem pa je ustanovil 1990 v Lj. predstavništvo za boljšo obdelavo trga. Prejel je več odlikovanj bivše Jsle (Red zaslug za narod s srebrnimi žarki, Red za hrabrost) in It. (Garibaldinska zvezda, Medaljo it. odporništva).

Prim.: Podatki iz njegovega osebnega arhiva; N. Lukeš, PDk 15. jul. 1990.

Pšč

Pavšič, Tomaž: Cont, Mario (1920–1996). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1006000/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (7. julij 2020). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 19. snopič Dodatek B - L, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine