Primorski slovenski biografski leksikon

Cuffolo (Kufol) Anton, beneški duhovnik, narodnoobrambni in kulturni delavec, nabiralec narodnega blaga, r. 15. sept. 1889 v Platišču, u. 13. okt. 1959 v bolnišnici v Čedadu ter pokopan v Lazah. Oče Boštjan, kmet, mati Marjana Špekonja. Sred. š. in bogoslovje v Vidmu (1902–14). Zaradi vpoklica pod orožje ord. 12. jul. 1914 in na sam dan nove maše (14. 7.) se je moral predstaviti v vojašnici. Bil je pri sanitejcih v Bologni in Benetkah; kasneje prišel za vojnega kurata na soško fronto (Kalvarija nad Podgoro). Bil je ranjen in nato zbolel za kolero; po okrevanju sprejel dušno pastirstvo v Mirniku, hkrati opravljal županske posle ter skrbel za briške begunce. Nov. 1918 mu je it. guverner v Trstu poveril še posle civilnega komisarja v občinah Dolenje in Kožbana. Tu ostal do 3. marca 1920. Nato je bil nastavljen za vikarja v Lazah v Nadiški dolini (od 16. marca 1920 do smrti). Laze so bile 1956 povzdignjene v župnijo in C. je bil prvi njihov župnik. C. je izšel iz Trinkove šole in je bil njegov najzvestejši učenec. Neizmerno je ljubil svojo »teptano Beračijo« (Slov. Benečijo) in se neustrašeno boril za ohranitev slov. jezika v cerkvi. Kot dijak se je s sedmimi prijatelji pretihotapil iz Italije na dijaški shod v Lj., poročal o stanju v Slov. Benečiji, poslušal J. Ev. Kreka pri Sv. Joštu. Podobno je 1908 prišel v Gor. na občni zbor vseslov. dijaške zveze. Po vojni se je začel javno potegovati za jezikovne pravice beneških Slovencev. Tako se je 1920 udeležil srečanja beneških duhovnikov v Špetru ob Nadiži, od koder so poslali protest nadškofu Rossiju v Videm, ker je s Stare gore odstranil slov. duhovnika in poklical it. kapucine, ter spomenico na papeža Benedikta XV. o sovražnem zadržanju videmskega škofa do Slovencev v Benečiji ter o potrebi, da se v semenišču uvede pouk slovenščine. Ker je 1927 tudi furlanska duhovščina protestirala pri papežu, je ap. vizitator škof Andrej Longhin iz Trevisa zaslišal tudi slov. duhovnike v Špetru. C. mu je izročil novo spomenico o krivicah, ki so jih trpeli slov. duhovniki in verniki. Nadškof Rossi je bil odstranjen. C. je bil vodilni član komisije za sestavo novega katekizma za Slovence videmske nadškofije (A. Cuffolo, J. Gorenščak, P. Hvalica in A. Kosmačin iz Landarja). Katoliški katekizem je bil tiskan 15. okt. 1928 v KatT v Gor v 2.000 izv. Dec. 1929 je C. osmešil občinskega komisarja, ki ga je obsodil na tridnevno roboto, tako da je vzel lopato in samokolnico ter šel delat. Zaradi silnega razburjenja med ljudmi je oblast komisarja Tommassinija odstranila iz Podbonesca. V Lazah je razširil cerkev, nabavil nove zvonove, dosegel napeljavo elektrike, skrbel za slov. petje in bogoslužje v domačem jeziku. Medtem so fašist. oblastniki sklenili pregnati slovenščino iz cerkva v Slovenski Benečiji: orožniški poročnik Vincenzo Battiatti je 16. avg. 1933 poklical v Špeter Cuffola, Cramara, Gujona in Hvalico in jim prepovedal še nadalje rabiti slovenščino pri petju, molitvah, pridiganju in verouku; ti so naslednjega dne skupaj s Petričičem protestirali pri nadšk. Nogari, ki je zadevo predložil Ap. sedežu. Orožniki so začeli pleniti po župniščih in domovih slov. katekizme in molitvenike; C. jih je ponoči skril v samotni cerkvi in odhitel, da bi se rešil aretacije, k nadškofu v Videm. Duhovniki so se pritožili na Vatikan (gl. Cramaro Jožef). Pisatelj Bevk poroča, da je »največ podatkov« za svoje delo Kaplan Martin Čedermac dobil pri C.-u, ki je bil knjigi »hrbtenica«, saj je Bevk v njej opisal C.-vo duhovnijo in delovno sobo.« Pri upodobitvi sloke in asketske postave Martina Čedermaca pa je Bevk imel pred očmi J. Cramara, ki mu je prav tako prispeval veliko podatkov. C. piše v dnevniku: »Vse, kar je v romanu, je do pičice resnično. Sedmak [ = F. Bevk] je s svojim trudom napravil monument vernim, poštenim, za božjo pravdo vnetim slov. duhovnikom in jih je tako odškodoval za neizrečno, brutalno trpljenje, kateremu so bili izpostavljeni, ko so padli v roke vseh božjih sovražnikov.« C.-a je fašist. oblast nadzirala, klicala na kvesturo in mu grozila s konfinacijo. Med nemško zasedbo je C. rešil vas in ljudi pred uničenjem, ki ga je bila nemško-kozaška komanda že odredila za 1. jan. 1944. Po razsulu fašizma je pomagal 35 angleškim ujetnikom, da so se preko Jugoslavije prebili do svoje armade. Med temi sta bila major Ballantine iz Južne Afrike in major Gibbon iz Anglije. Ko so po drugi vojni trikoloristi spet strahovali duhovnike (gl. Cracina Angel) je C. skupaj z nekaterimi sobrati ostro nastopil pri prefektu Coloniju (1950) in Meneghiniju (1957) ter pri nadškofu Nogari (18. maja 1955) in Zaffonatu (1. okt. 1957). Kot markantna osebnost je C. družil slov. sobrate, dajal pobude, sodeloval pri pisanju spomenic in nastopih pri oblasteh. V letih izseljevanja beneških Slovencev v tujino je dvigal glas proti odseljevanju, svaril pred nevarnostjo silikoze v belgijskih rudnikih in izseljence z dopisovanjem vezal na domačo zemljo. Zbiral je narodno blago, si zapisoval ljudske pesmi, zgodbe, običaje, izročila in odkril v starih vizitacijskih zapisnikih veliko podatkov za zgodovino Slovenske Benečije. Del tega gradiva je izšel v Mladi setvi (1947), v Demokr. (1951) in v Turnškovem delu Pod vernim krovom. C. je veliko pisal zlasti v beneškem narečju. Njegovo je Pismo z Videmskega v ZbsvP 1926, 56. Kot »Stric Jakob« je objavil vrsto dopisov v izseljenskem glasilu Slovenski glas beneških Slovenju u Belgiji (1951–1960), ki ga je izdajal duhovnik Zdravko Reven. Prispeval je pretežni del gradiva za Naše molitve, molitvenik za beneške Slovence, ki je pod Trinkovim imenom izšel 1951 v Gor. Njegova je tudi Zbirka ljudskih nabožnih pesmi (rkp. v arh. A. Cracine). Dragocen zgodovinski dokument je njegov Dnevnik v 3 zv., od katerega se drugi del hrani v arhivu IZDG.

Prim.: H. Špekonja [= M. Turnšek], Rod za mejo, 62; KolGMD 1961, 144; A. Cracina, II giubileo sacerdotale doro di Pietro Cernoia, Gor. 1964, 14, 17, 19 s sl.; isti, Costumanze religiose di nostra gente, Gor. 1965, 28 s sl.; Albert Rejec, Slov. glas beneških Slovenju u Belgiji, KolGMD 1969, 77 s sl.; Ljudmila Bezlaj, Dnevnik beneškega Slovenca, J Kol 1969, 117, 135; Ž. Gruden, Kufolov dnevnik, Dan 1972, 28; TKol 1960, 40–58 s sl.; 1973, 38–48; 1975, 68–78 s sl.

Jo. K.

Kragelj, Jožko: Cuffolo, Anton (1889–1959). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1005690/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine