Cerar, Anton (1892–1976)

Cerar Anton, istrski duhovnik, žrtev it. narodne nestrpnosti, r. 16. jan. 1892 v Dobu pri Domžalah Francu in Katarini Zalokar, u. pt. 13. marca 1976. Srednje š. v Lj., bogoslovje v Gor. in Lj. Ord. 10. jun. 1917 za trž.-koprsko škofijo. Služboval je kot kaplan v Brestovici v Istri (1917–19), kot ekspozit v Vatovljah (1919–20), kot žpk upravitelj v Brestovici (1920–25), v Šmarjah pri Kopru (1926), v Koštaboni in Krkavčah (1926–32), v Bazovici (1932–41) in končno v Matenji vasi pri Postojni (1941–67). Pokoj je preživel v rodnem Dobu (1967–76). Kot goreč in v ljudstvu zakoreninjen duhovnik se je boril za verske in narodne pravice istrskih Slovencev v letih najhujšega it. potujčevalnega pritiska in zato bil eden izmed najbolj preganjanih slov. duhovnikov: že pod vojaško upravo je bil interniran na Sardinijo (od 1. maja do 1. dec. 1919); fašisti so mu dali piti ricinovo olje, ga vrgli s prižnice med slov. pridigo v Bazovici, ga obsodili na sodniji v Kopru zaradi razdeljevanja knjig GMD (1929). Prefektura v Pulju ga je uvrstila v seznam 52 »nezanesljivih duhovnikov«; prefekt Foschi ga je v poročilu na notranje ministrstvo (3. apr. 1932) označil za »izmed vseh slovanskih duhovnikov najbolj žilavega in neupogljivega nasprotnika Italije in (fašističnega) režima«, zato mu je izrekel policijski opomin in zahteval od ministra, naj mu odvzame it. državljanstvo; ponovno je zahteval od trž. škofa Fogarja, naj ga premesti, in ker se je ta upiral, ga je zatožil vladi, da »trmoglavo ščiti in podpira duh. Cerarja«. C. je bil glasbeno nadarjen in vzgojil več slov. organistov.

Prim.: ŠkATrst, akti in šematizmi; Memorandum Cleri Sloveni et Croati Regni Italici S. S. Pio Papae XI, anno 1927, 6; Soklič, Istra; Klen, 36, 42, 58, 60, 79, 88, 96; Klinec, GMD, 61; Zbornik ob 50-letnici GMD, Gor. 1976, 33; Družina, 1976, 28. 3.; Okrožnica ap. adm. za Slov. Primorje, 1976, 38.

Škerl