Cej, Jože (1941–)

Cej Jože, slikar in arhitekt, r. v Gor. 27. febr. 1941 očetu Andreju, lesnemu trgovcu, in Vidi Grbec. Obiskoval slov. osn. š., slov. nižjo sr. š. in slov. učiteljišče v Gor, kjer je diplomiral 1960 (matura v Trstu). 1962 diplomiral na umetnostnem liceju v Benetkah, 1964 opravil usposobljenostni izpit za poučevanje risanja na sr. šolah. Od 1963 do 1970 študiral arhitekturo v Benetkah, diplomiral 1970 in istega leta opravil državni usposobljenostni izpit za svobodni poklic. Od 1963 dalje poučeval risanje v Gor. (slov. učiteljišče), v Nabrežini, Sv. Križu, Gradiški, spet v Gor. Sedaj poučuje na nižji sr. š. v Foglianu. V slikarski svet je C.-ja uvedla prof. Noemi Rener roj. Gleščič, ki mu je bila profesorica risanja tako na nižji sr. š. kot na učiteljišču. C. se je prvič predstavil javnosti na Razstavi najmlajših, ki jo je 1955 v KatK v Gor. priredil AKG: tu je prejel prvo nagrado za akvarel Pogled preko streh. Odtlej se je C. v slikarstvu hitro razvijal. V figurativnem pogledu je že od vsega začetka razodeval nestrpno iskanje novih dognanj, zato je njegova krajina, ki je skoro izključni slikarjev motiv, kazala nekakšen ekspresionistični nemir. Postopoma pa se izraz umiri in preide v obravnavo pokrajine kot neprestane gradnje s trdnimi skladi; v tej elementarnosti išče slikar potrdila globlje realnosti, iz katere odseva večna zakonitost. Ponekod se pojavljajo tudi orientalski motivi: pokrajina je tu bolj pravljična in se razodeva kot pisana preproga. Najraje uporablja oljno tehniko in akvarel. Zadnja leta se C. posveča izključno stavbarstvu. Osnovni koncept njegovega načrtovanja sledi načelu, da je arhitektonski objekt namenjen človeku, ki je pogojen z okoljem; zato odklanja golo funkcionalnost. Važnejša dela: spomenik padlim v NOB na Vrhu (1974, poudarjena ambientalna vrednost kraških zidov); spomenik ZSŠDI v Sovodnjah (1974, zdrava rast); spomenik padlim v NOB v Podgori (1975, prostor je podarila tovarna kot priznanje delavcem, ki so med vojno branili tovarno; arhitektonski del kot posoda, iz katere se sproščajo človeške roke – kiparski del Negovan Nemec – in kot miljnik, ki kaže na prost pristop k Soči); spomenik padlim v Dolu (1976, stena kot zavesa, ki ponekod omogoča pogled v prostor, kip pa elementarno obdelovanje kamna v domačem občutju); Kulturni dom »A. Budal« v Štandrežu; mestna hiša Košič-Rogelja. – Skupinske razstave: Razstava najmlajših, Gor. 1955; Košič-Cej, Gor. 1959; Bardusco-Cej, Gor. 1968. Samostojne razstave: Gor. 1961; Trst 1964; Gor. 1966; Jesenice 1967; Kočevje 1968; Gor. 1968; Gradiška 1968. O njem so pisali: Milko Bambič, Roberto Joos, Guido Manzini, Fulvio Monai, Giulio Montenero, Bruno Patuna, Slavko Rebec, Milko Rener. Ob razstavah je izšlo tudi nekaj katalogov.

Prim.: Vprašalna pola; KatG 11. 6.1959; PDk 11. in 14.3.1961; Picc. 15.3.1961; Picc. 12.6.1964; NL 18.6.1964; Picc. 7.11.1966; Gazz. 8.11.1966; PDk 10.11.1966; PDk 18.1.1966; Gazz. 14.3.1968; Picc. 15.12.1968; PDk 1976, 274, 4 sl.

Ren.