Primorski slovenski biografski leksikon

Bisanti Paolo, cerkveni dostojanstvenik, r. 1529 v Kotoru, u. 4. mar. 1587 v Vidmu. Pripadal je ugledni kotorski družini, škofa v Kotoru sta bila njegov stric Trifun (1460–1540) pa tudi brat Luka (1503–1575). V rojstnem kraju je preživel mladost, potem je študiral pravo v Benetkah in študij končal iz obojnega prava (utroque iure). Po povratku v Kotor je opravljal razne upravne naloge. Na mestu kotorskega škofa je 1565 nadomestil brata Luko in po smrti zadnjega škofa v Budvi (1571) je vodil tudi to škofijo. L. 1576 se je odrekel škofovskemu naslovu v Kotoru in prišel v Videm, kjer je v drugi polovici 1. 1577 postal pomožni škof in generalni vikar oglejskega patriarhata. V tem času je bil oglejski patriarh kardinal Giovanni Grimani, ki je bil tudi zaščitnik B-jevega brata Luke (ta je bil oglejski generalni vikar v Vidmu v letih 1548–1556). B. je prišel v Videm v času, ko je bil velik del oglejskega patriarhata pod vplivom protestantskega gibanja. V prvi vrsti so bile to slov. dežele, in če je bil B. izbran za tistega, ki naj začenja katoliško obnovo, moremo seveda odločitev patriarha Grimanija razumeti tudi zaradi B-jevega poznavanja hrvatskega jezika. Vizitacijo slov. dežel je opravil že 1555 Luka B., toda odločno protireformacijsko delo začenja Paolo B., zlasti z vizitacijami 1580, ko je obiskal beneško področje patriarhata in nato naslednje leto Koroško, Kranjsko in Štajersko ter 1583, ko je bil na Goriškem in Gradiščanskem. L. 1584 je v Vidmu vodil sinodo. V zapuščini je ostalo nekaj B-jevih besedil o pastirskem delovanju, vizitacijski zapisniki in poročila ter seveda poslanice in odredbe. Zlasti vizitacijska poročila so pomemben vir za spoznavanje verskih razmer na Slovenskem v drugi pol. 16. stol. Pisma, ki jih je B. od nov. 1577 do jan. 1585 pisal raznim naslovnikom, v prvi vrsti pa patriarhu Grimaniju, je objavil F. Salimbeni (1977). Na pomen B-jevih poročil za slov. zgod. je opozoril J. Gruden, ki je sodil, da pomeni B-jeva vizitacija 1. 1581 »pričetek katoliškega odpora proti navalu protestantizma« (IMK 17/1907, 54). Gruden pozna B. kot Pavla Bizancija. Poleg pisem (poročil) pa je pomemben vir za slov. zgod. tudi B-jev zapisnik De scrittione delle Pieue, Piouani e capellani, filiale e communicanti de esse Pieue, della Prouincia del Cragno (1581). Ta popis je v izvlečkih objavil Gruden (IMK 1907), v celoti pa J. Höfler (1982). B. se je ukvarjal tudi s poezijo, bil je cenjen teol. pisec. V cerkv. vprašanjih je veljal za doslednega pristaša katol. načel in za vnetega nasprotnika »heretičnega« protestantizma.

Prim.: J. Gruden, Doneski k zgod. protestantizma na Slovenskem, IMK 17/1907, 53–65, 121–40; F. Salimbeni, Le lettere di Paolo Bisanti vicario generale del patriarca di Aquileia (1577–1587), Roma 1977 (in tam navedena liter.; v seznamu pa ni Grudnovega članka); HBL 1, 793–94; J. Höfler, Trije popisi cerkva in kapel na Kranj -sikem in slov. Štajerskem s konca 16 stoletja, Lj. 1982.

B. Mar.

Marušič, Branko: Bisanti, Paolo (1529–1587). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1004180/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. oktober 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 18. snopič Tič-Žvanut in Dodatek A - B, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1992.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine