Primorski slovenski biografski leksikon

Biček Franc, partizan, r. 5. mar. 1910 na Prapetnem Brdu, u. 9. jul. 1984 v Lj. Oče Andrej, mali kmet, mati Marijana Beguš, gospodinja. Osn. š. na Šentviški Gori, v Tolminu se je izučil za avtomehanika. 1929 se je družina preselila v Jslo in se ustalila v Banja Luki. Že naslednje leto, po očetovi smrti, se je odselil v Kranj in se zaposlil najprej pri gradbenem podjetju Slavec. Kasneje je pogosto menjal službe, tudi zaradi stikov z raznimi komun. revolucionarji. Kot mehanik in šofer je služboval še v drugih kranjskih podjetjih, v Šentvidu nad Lj., v Tržiču, Sodražici in 1940 kot šofer avtobusa pri podjetju Magister v Lj. 1941 je delal pri kamnolomu v Kokri, ob napadu na Jslo apr. pa se je prijavil kot prostovoljec. Spet je sledila zaposlitev v Kokri. Prek Staneta Mrharja se je vključil v OF. 26. jul. 1941 je odšel v partiz., kjer je hitro zaslovel s svojimi drznimi akcijami proti Nemcem, predvsem v Poljanski dolini, na Jelovici ter v okolici Kranja. Dec. je postal komandir voda v Cankarjevem bataljonu. Najbolj se je izkazal v bitki v vasi Dražgoše od 9. do 11. jan. 1942, ko je branil položaj na levem krilu pri skali Jelenšca, ki je po njem preimenovana v Bičkovo skalo. Že čez nekaj dni je pri preboju iz obkolitve na Mošenjski planini padel njegov brat, narodni heroj, Henrik B. V Dražgošah je po umiku bataljona najbolj trpelo prebivalstvo vasi, saj so Nemci ustrelili 42 domačinov, ostale izgnali, vas pa zravnali z zemljo. Zatem je bil komandir različnih čet, pri čemer je zanimiva epizoda z njegovo Škofjeloško četo v 1. pol. avg. 1942, ko je z njo prešel it. mejo ter se več dni mudil na Šentviški planoti, torej v svojih domačih krajih. Sept. je imenovan za komandanta Gorenjskega odreda v sestavi 1. grupe odredov, kasneje ponovno imenovan na to funkcijo febr. 1943. Kot komandant odreda je vodil Jeseniško četo v napad na industr. objekte v Bistrici v Rožu. Jul. je bil poslan z Gorenjske v Lj. pokrajino, na razpolago Glavnemu štabu. Zaradi svojega temperamenta ter izredne aktivnosti je večkrat prišel v nesoglasje z raznimi partij. organi. Ko so partiz. po kapitulaciji It. zaplenili precej tankov, je bil B. imenovan za komandanta tankovskega odreda ter z njim sodeloval v nekaterih bojih. Ob nemški ofenzivi je bil odred razpuščen, B. pa je bil dodeljen kot operativni častnik v 1. bataljon Tomšičeve brigade. Dec. 1943 je zbiral šoferje in avtomehanike v Črmošnjicah kot kader za bodočo tankovsko enoto, ki naj bi se izšolala v južni It. Zbrana skupina se je pozimi 1943 prebila čez Hrvatsko in Bosno na Vis ter bila od tam prepeljana v It. B. je postal poveljnik tankovske šole v Gravini pri Bariju, nato še poveljnik avtomobilske šole. Kasneje se je v Bariju formiral 1. prometni bataljon in mar. 1945 še 1. slov. prometni avtobataljon, obema pa je načeloval B. Tedaj so ga poslali s kolono tovornjakov in vojnim materialom v Jslo. Po pravi odiseji – pot ga je iz Dalmacije vodila čez Črno Goro, Albanijo, Makedonijo in Srbijo do Bgda in nato v Bosno na fronto – je svojo pot konec apr. končal v Slavonskem Brodu. Po koncu vojne je ostal v JLA, v kateri je dosegel čin majorja. V vojski se ni dobro počutil, bil je tudi izključen iz partije. 1956 je stopil v pokoj, se nastanil v Škofji Loki, vendar se je že naslednje leto zaposlil pri podjetju Transturist kot šofer avtobusa. Dokončno je stopil v pokoj 1964. Kasneje je delal le še v odboru bivših partizanov Cankarjevega bataljona, znan pa je bil po svojih »zgodovinskih« urah, ko je šolarjem razlagal svoje videnje bitke v Dražgošah.

Prim.: Župnij, urad Šentviška Gora (15. sept. 1992); Arhiv Sje, ZKS, Zbirka biografij; D. Dolenc, Franc Biček – Bruno, Glas, št. 33, 13. jul. 1984; France Kavčič – Veljko, Francu Bičku v spomin, Loški razgledi 1984/31, str. 227–37; Ivan Jan, Cankarjev bataljon in dražgoška bitka, Lj. 1974, str. 28 sl.; Manojlo Babic – Miroslav Luštek, Tankisti prakomorci, Nova Gorica 1969, str. 21, 22.

Mlakar

Mlakar, Boris: Biček, Franc (1910–1984). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1004130/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. september 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 18. snopič Tič-Žvanut in Dodatek A - B, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1992.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine