Primorski slovenski biografski leksikon

Braunizer de Braunthal Jožef Benedikt, šolnik, trž. prošt, gubernialni svetnik, r. 16. jul. 1760 v Kanalu ob Soči, u. 23. nov. 1844 v Trstu. Šolal se je najbrž v jezuitskem kolegiju v Gor.; bogoslovne študije je opravil kot gojenec Germanika v Rimu in v Paviji, diplomiral iz teologije in cerkv. prava. Ord. 21. avg 1785. Vrnil se je v Gor. in bil žpk v vasi Terzo (1788), a kmalu se je posvetil šoli: učitelj na gor. normalki ter prof. I. in II. razr. humanistične š. (1789), ki so jo po izgonu jezuitov vodili piaristi; prof. verstva na gimn. in filozofiji (1805) ter začasni prof. član škofijske izpitne komisije za »generalne izpite« (1807–1819). Ob ponovnem odprtju bogosl. semenišča v Gor. je postal prof. cerkv. prava in zgodovine (1818). Deloval je tudi v dušnem pastirstvu: duhovni pomočnik v rodnem Kanalu (4 leta), žpk. pri Sv. Ignaciju v Gor. (1809–1819). Tu je zelo pospeševal cerkv. petje in glasbo. Nadškof Walland ga je imenoval za častnega kanonika stolnega kapitlja. Bil je član Kmetijske družbe. Ko je njegov prijatelj Anton Leonardis, dekan v Ločniku, postal škof v Trstu (22. marca 1821), se je tudi B. preselil v Trst, postal stolni prošt in izdatno pomagal škofu Leonardisu pri škofijskem vodstvu. Po škofovi smrti je kot kapitularni vikar sam vodil trž. škofijo (1830–1832). Zatem je bil desna roka novega škofa Matevža Ravnikarja. Vse do smrti je bil prošt, konzist. svetovalec in prosinod. spraševalec. B. je užival v Trstu velik ugled. Cesar ga je imenoval za c. kr. gubernialnega svetovalca v Zadru (consiliarius gubernalis in Zara) ter ga odlikoval z dvorno diplomo z zlato kolajno. V vsej trž.-kopr. škofiji je imel podobno diplomo samo še škof Ravnikar. B. je zelo zaslužen za razvoj govorjene in pisane slovenščine na Goriškem. Bil je eden vodilnih članov gor. škofijske komisije pri splošnih izpitih, ki so jih morali opraviti duhovniki, če so se hoteli udeležiti natečajev za razpisane službe bogoslovnih prof., kanonikov, župnikov in katehetov na javnih š. Kot strokovnjak za slovenski jezik je B. ustno spraševal slov. kandidate, popravljal in redoval slov. pisane naloge. Bili so prav ti izpiti, ki so odločno prispevali k temu, da so slov. duhovniki na Goriškem napredovali v enotnejši, slovniško bolj pravilno pisani in govorjeni slovenščini. To pa je spet močno vplivalo na razvoj ljudske govorice v deželi. Med slov. izpitnimi sestavki, katere je B. ocenil 1811, je bil tudi govor ročinjskega vikarja Valentina Staniča. Zdi se, da je bil prav B., rojak iz Kanala kakor Stanič, ki je vplival na škofa Wallanda, da je Staniča poklical za kanonika v Gorico.

Prim.: NadškAGor, arhivalije; ŠematGor 1843, 2; 1845, 27; ŠematTrst 1826, 1831; trž. Necrologio diocesano 101; Osservatore Triestino 1844, 576; Kociančič, Hiat. Sem. 14, 16; KolGMD 1974, 172; Valentin Stanič, Gor. 1972, 171.

R. K.

Klinec, Rudolf: Braunizer de Braunthal, Jožef Benedikt (1760–1844). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003110/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. avgust 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine