Primorski slovenski biografski leksikon

Božič Julče, slikar, r. 27. dec. 1907 v Spodnji Idriji. Oče Franc, mati Margarita Čuk, u. 21. okt. 1945 na Idriji ob Bači. Osn. š. je obiskoval v Spodnji Idriji, nižje razr. srednje š. v Idriji. Leta 1925 pobegnil v Lj., kjer se je vpisal na Srednjo teh. š. Tu ga je učil Saša Šantel. Že naslednje leto (1926) šel na likovno akademijo v Firenze in tam ostal do leta 1928, nakar je šel v Bologno. Toda od študija so ga kmalu odtrgale težke družinske razmere (očetova smrt), ko se je zaradi gmotnih razmer moral vrniti domov, ne da bi zaključil študija. Živel je na Razpotju pri Idriji, kamor so se bili preselili njegovi starši. Tu je domačim pomagal pri vsakdanjem delu in risal ter slikal. Ob vstopu Italije v vojno so ga zaprli za mesec dni v zapore v Gor, nato internirali v Južno Italijo (Basilicata in Calabria), kjer je preživel skoraj eno leto in pol. Do konca izčrpanega, živčno bolnega, telesno splošno oslabelega in bolnega za malarijo so izpustili domov. Tu je ob pogostih napadih malarije hiral. Temu se je pridružilo še preganjanje od strani nemškega okupatorja. Doživel je preiskave in zasliševanja (tudi z naperjenim samokresom). Leta 1944 je bil spet zaprt v Gor., pa spet izpuščen, ker so ugotovili, da je težko bolan. Po vrnitvi se je nastanil pri sestri. Po kratkotrajnem izboljšanju po končani vojni se je njegova bolezen poslabšala in povzročila smrt. B. je kot slikar izvrševal dala v različnih tehnikah. Izvršil je več fresk v cerkvi na Ledinah, veliko ima pejsažev iz idrijske in daljne okolice (Rake, Sv. Trojica, Na senožetih), ki so pretežno lirično pojmovani. Začel je pravzaprav v akademskem verizmu, ob dobršni imeri impresionizma. Tak je njegov Avtoportret, ki je čisto realistično pojmovan. Drug Avtoportret iz poznejše dobe pa kaže, da ga je pritegnil ekspresionizem in njegova poduhovljenost, pa čeprav še vedno pušča prostor tudi veristični podobnosti. Ni se še docela odmaknil različnim vplivom. Na mali Madoni je očiten Kraljev vpliv. V citirani sliki Na senožetih so predmeti, posebno drevesa oblikovani močno realistično, globinsko, kar kaže, da se je tu bližal kubističnemu likovnemu izrazu. Vsa dela, pa naj si bodo te ali one stilne smeri, pričajo o tehnični dovršenosti in velikem strokovnem znanju. Veliko je tudi napravil v Idriji portretov, po fotografijah je naslikal vse idrijske župane (prim. slike nekaterih v Arkovi Zgodovini Idrije, Gor. 1930). B. je pomemben tudi kot ilustrator in posebno opremitelj slovenske primorske knjige med obema vojnama. Izpod njegove roke je oprema vrste KolGorM (1932, 1933, 1934, 1935) in knjig: Bevk, Vedomec (1931), Bevk, Železna kača (1932); Bevk, Veliki Tomaž (1933); Bevk, Srebrniki (1934, 1937); Orzeszkova, Kmetavzar (1931). Njegove risbe platnic so izvedene v svojevrstni tehniki pikčastega senčenja. Slika: Tovariš 1952, štev. 31. Slikal je tudi scene za gledališke in druge predstave.

Prim.: Krstne matice; Zorko Jelinčič, Slikar Julče Božič, Razgl 1947, 11/12, 514–5; Tovariš, 1952, št. 31, 521; Brecelj, Koledarji; Knjižnica 1966, 103–124.

Brj.

Brecelj, Marijan: Božič, Julče (1907–1945). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002850/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (11. november 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine