Primorski slovenski biografski leksikon

Bernetič (Bernetti) Marija (Marina), politična delavka, r. v Trstu 14. marca 1902 v delavski družini. L. 1918 se je vključila v delavsko sindikalno gibanje ter se udeležila stavk. Že 1919 je sodelovala pri protifašističnem gibanju, ko so fašistične skupine napadle Delavsko zbornico, delavske knjižnice in krožke ter slovenske ustanove. L. 1921 je vstopila v KPI. Dobila je nalogo vzpostavljati zveze in voditi korespondenco. Po ukinitvi časopisov Il Lavoratore in Delo, ki sta bili glasili KPI, se je skupaj z drugimi tovariši bavila s tiskom letakov in časopisov, ki so bili razmnoževani na ciklostil. Obravnavala je tudi probleme iz ženskega sveta. Poverili so ji nalogo, da deluje med ženami in mladino. To dejavnost je vršila pod imenom Tatjana. L. 1922 je bila aretirana. Sodišče jo je obsodilo na dve leti ječe in dve leti posebnega nadzorstva »zaradi organizacije podtalnega gibanja in protifašistične propagande«. Po prestani kazni je nadaljevala protifašistično delovanje. V decembru 1931 je bila spet aretirana. Prišla je pred posebno sodišče, a je bila v aprilu naslednjega leta oproščena obtožbe; dobila pa je opomin za dve leti. Ob deseti obletnici pohoda na Rim ji je bila preostala kazen zaradi amnestije odpuščena. V novembru 1932 je postala član zveznega komiteja KPI. Ker jo je iskala OVRA, je 1933 pobegnila v Francijo. Pod imenom Anna Ferri je politično delovala v Parizu, zlasti med italijanskimi ženami. L. 1936 je z Marino Sereni sodelovala pri reviji Noi donne. Udeležila se je mednarodne konference za mir v Bruslju, kjer je nastopila v imenu italijanskih žena. O njenem nastopu je poročala revija Noi donne. V tistem času je delovala tudi v Združenju za pomoč borcem in otrokom Španije. L. 1937 jo je KPI poslala v Italijo, da bi vzpostavljala zveze v raznih mestih ter organizirala protifašistične skupine. Dve leti je ilegalno hodila čez mejo. L. 1939 jo je v Genovi zajela fašistična policija. Na kvesturi v Genovi so jo en mesec kruto mučili. L. 1940 jo je posebno sodišče obsodilo na 16 let zapora. Predsednik Tringali Casanova, ki jo je drugič sodil, je besno vzkliknil: »Zaman jo sprašujemo! Ne bo odgovorila!« V septembru 1943 se je iz zapora v Perugi vrnila v Trst. KPI ji je poverila vodstvo ilegalnega dela v eni izmed mestnih četrti. Iz tistega časa nosi ilegalno ime Marina. Proti koncu novembra 1943 jo je OVRA aretirala in odpeljala v znano Villa Trieste, kjer so jo zloglasni Colotti in njegove tolpe zasliševali in mučili. Tovarišem je uspelo, da so jo z bistroumnim posegom osvobodili. Po prihodu iz zapora je spet pričela s političnim delom v zveznem komiteju KPI. Ker so jo iskali SS, je maja 1944 šla v partizane. Tu se je bavila s politično vzgojo najprej v bataljonu Alma Vivoda in nato v Tržaški brigadi; obe enoti sta delovali v Julijski krajini. Nato so jo poslali v notranjost Slovenije, kjer so vadili in opremljali italijanske novince. Kot odgovorna oseba za italijanske partizanske enote pod poveljstvom glavnega štaba je večkrat posredovala pri tem štabu. Dne 17. decembra je bila med ustanovitelji brigade Fontanot. Za njeno partizansko dejavnost ji je regionalna komisija Treh Benečij dala čin poročnika. Dne 1. maja 1945 se je vrnila v Trst. Bila je članica mestnega odbora KP Julijske krajine. Sodelovala je pri ustanovitvi ženskega gibanja Zveza antifašističnih it. in slov. žena v deželi. Kot voditeljica U.D.A.I.S. se je 1946 udeležila mednarodnega sveta žena v Pragi, 1948 kongresa Mednarodne zveze žena v Budimpešti in 1949 v Moskvi. Govorila je o položaju italijanskih in slovenskih žena na Tržaškem ozemlju pod anglo-ameriško vojaško upravo. Takrat je še imela priimek Bernetti; pod fašizmom ji je bil uradno poitalijančen. Od 1945 do 1948 je bila članica regionalnega odbora KP Julijske krajine. V letih 1946 in 1947 je bila članica PNOO, ki je imel sedež v Ajdovščini. Ko je bila 1947 ustanovljena KP za STO, je postala članica centralnega odbora; imela je odgovornost za obrambo slovenskih narodnih pravic. O tem predmetu je napisala več člankov v Lavoratore in Delo (glasili KP za STO). Napisala je tudi članek o »Boji Slovencev in Hrvatov proti fašističnemu zatiranju«, ki ga je objavil »Almanacco Triestino« 1955. L. 1955 je bila izvoljena v občinski svet v Trstu, v katerem je ostala do 1964. L. 1954 so italijanska, jugoslovanska, angleška in ameriška vlada podpisale Londonski memorandum in Trst se je z delom Julijske krajine vrnil pod italijansko upravo. KP za STO je postala avtonomna federacija KPI. B. je postala članica vodstva tržaške federacije. Od 1965 dalje pa je članica centralne kontrolne komisije KPI (PCI). L. 1963 je bila izvoljena v poslansko zbornico. Pri volitvah 1967 se je kandidaturi odpovedala. Od 1963 dalje je članica regionalnega odbora PCI dežele Furlanija-Julijska krajina, federalnega odbora v Trstu ter je pred stranko odgovorni urednik lista Delo, ki je regionalno glasilo KPI (PCI) v slovenskem jeziku. Poleg tega je članica pokrajinskega vodstva ANPI in pokrajinskega vodstva ANPPIA ter članica državnih svetov teh dveh organizacij.

Prim.: vprašalna pola; Apih, Italia 381; PDk 1959, št. 10.

Ur.

Uredništvo: Bernetič, Marija (1902–1993). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002120/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. december 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine