Primorski slovenski biografski leksikon

Berlot Anton, kulturni delavec, duhovnik, r. 12. jan. 1860 na Vrhu pri Kanalu kmetu Mateju in Katarini Brezavšček, u. 15. apr. 1940 v Gor. Študiral v Kanalu in Gor., ord. 17. avg. 1884. Bil je kaplan v Podmelcu (1884–1891), kjer je pri oskrbovanju kužnih bolnikov težko obolel; vikar in učitelj v Srednjem nad Kanalom (1891–93), župnik na Vogrskem (1893–l908), župnik in dekan v Kanalu (1908–1921). Po vstopu Italije v vojno, 24. maja 1915, je moral tudi B. skupno z verniki v begunstvo. Prevzel je (15. okt. 1915) skupno z Ivanom Jarcem, Cirilom Vugo in Franjem Črnigojem dušno oskrbo begunskega taborišča v Gmündu ob češki meji, kjer je bilo 5.000 Slovencev, ki so v velikem številu pomrli od lakote in bolezni, in zatem taborišča Bruck ob Litvi, kamor so bili Slovence in Hrvate iz Gmünda premestili. Nadškof Sedej je 29. sept. 1921 poklical B.-a v Gorico za stalnega kanonika; imenoval ga je še za cerkv. sodnika (1927) in prosinodalnega spraševalca (1928). Ker je B. slovel kot trezen gospodarstvenik, mu je nadškof poveril vodilno mesto v odboru za upravo škofijskih semenišč (marca 1922); skupno s kan. I. Valentinčičem je bil 1929 izvoljen v upravni odbor Centralne posojilnice. Politično je pripadal novi struji: na občnem zboru Sloge 20. jan. 1898 je ponudil tesno sodelovanje PrimL s Slogo, katero je tedaj vodil A. Gregorčič. Ko si je nova struja 1913 osnovala svojo samostojno polit. stranko, je bil B. izvoljen v njeno vodstvo. Po prvi vojni je kot stolni kanonik prevzel vodilne položaje pri številnih slov. ustanovah in jih skušal rešiti pred fašističnim zatrtjem; bil je odbornik KTD, član starešinstva in blagajnik ZbsvP, preds. upravnega odbora zavoda Alojzijevišče (1927–1940). Ko je prefekt Dompieri 28. okt. 1930 razpustil odbor Alojzijevišča, imenoval komisarja in tako dejansko zasegel zavod, je bil B. prvi med podpisniki protestne spomenice na papeža Pija XI. Veliko je storil za GMD: kot soustanovitelj je bil brž spočetka izvoljen za preds. nadzornega odbora (1925) in kmalu nato za preds. upravnega odbora (1927–1940). Dobrih 13 let se je borili, da bi preprečil prisilni razpust knjižne ustanove: posredoval je pri cerkv. in polit. oblasteh v Gor. in v Rimu in v veliki meri dosegel, da je založba sicer v skrčenem obsegu delovala tudi pod fašizmom in se ohranila do boljših časov. Zelo se je zavzemal tudi za preganjane slov. duhovnike, npr. avg. 1936, ko je gor. kvestor vodil preiskavo in klical na zaslišanje celo vrsto duhovnikov (Kunčiča, Breitenbergerja, Gregorca, Ign. Lebana, Zamarja, Štrancarja, C. Sedeja) zaradi verskega pouka v slovenščini. V spomenici nadškofu Margottiju (24. 8. 1936) je B. pisal: »Za nas duhovnike je zadeva rešena: držimo se naravnega prava, zakonika, stoletnega kat. izročila, nauka papeža Pija XI., ki je rekel, da je naravna in nadnaravna pravica staršev, da imajo njihovi otroci verski pouk v materinem jeziku. Pripravljeni smo, da raje sprejmemo mučeništvo, kot da bi izdali ta kat. načela!«

Prim.: NadškAGor., PrimL 1913, 24. 6. in 27. 9.; Slovenski begunski koledar za leto 1917, Lj. 1917, 98; ZbsvP 1921, 149; 1926, 110; 1927, 107; Gabršček I, 451; II, 52, 522; Klinec GMD, 157 (s sl.); Slov. Alojzijevišče v Gorici, 70-letnica, Gor. 1961, 10; Slov. Alojzijevišče v Gorici ob 80-letnici, Gor. 1972, 16.

Hum.+ R. K.

Humar, K., Klinec, R.: Berlot, Anton (1860–1940). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002100/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine