Benedikt XV, papež (1854–1922)
Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Benedictus_XV.jpg (25. 9. 2014)

Primorski slovenski biografski leksikon

Benedikt XV. (Giacomo Della Chiesa), papež, r. v Pegli (Genova) 21. nov. 1854, oče markiz Giuseppe in mati markiza Giovanna Migliorati. Končal pravne študije na univerzi v Genovi (1875). Ko je stopil v duhovniški stan, je študiral še kanonično in mednarodno pravo. V Rimu bil gojenec zavoda Capranica in nato Accademie dei Nobili ecclesiastici. Ord. 1878. Tajnik nuncija v Madridu (1883–1887); z njim prešel v Rim v drž. tajništvo. Od 1907 do 1914 nadškof v Bologni, tega leta ga Pij X. imenuje za kardinala. V konklavu od 31. avg. do 3. sept. 1914 izvoljen za papeža. Cerkev je vodil v najtežjih letih drugega desetletja našega veka in med prvo svetov. voj. Umrl 22. jan. 1922. Potegoval se je za izmenjavo ujetnikov (1914), izmenjavo zaprtih civilistov (1915), sprejem ranjencev in bolnikov v Švico (1915), ujetnikov – očetov več kot štirih otrok (1916), za srbske begunce, katerih družine so ostale v domovini (1916), ukinitev dejavnosti letalstva izven vojnih območij (1916), prepoved represalij in deportacij oseb (1917), proti rekviziciji zvonov, onečaščanju grobov vojakov. Za primorske Slovence in Hrvate, ki so po prvi svetovni vojni pripadli Italiji, pa je B. posebno važen zaradi nekaterih dejanj in stališč, ki so ga res pokazala kot očeta vseh. Bil je »edini izmed vladarjev, ki je dvignil svoj glas za naše teptane brate v Primorju.« (DS 1922, 51). Predstavniki slovenske duhovščine, zbrani v Zboru svečenikov sv. Pavla (Unio sacerdotum S. Pauli), in predstavniki hrvatske duhovščine v Istri so mu 6. marca 1920 izročili posebno tiskano spomenico »Memorandum cleri jugosloveni territorii ab Italis occupati Suae Sanctitati Benedicto Papae XV. in audientia diei 6. marca 1920. a speciali deputatione ejusdem cleri praesentatum« (tisk tiskarne Edinost v Trstu, 24 str., vel. osmerke). Poleg tega memoranduma je do B.-a prišel tudi pismeni glas trž. škofa A. Bartolomasija (glej članek), na katerega je B. odgovoril s pismom (2. avg. 1921), v katerem obsoja fašistična in druga nasilja nad slovenskimi in hrvaškimi duhovniki ter pritisk na slov. in hrv. vernike glede jezika v cerkvi in krščanskega nauka: » ... v imenu Naše papeške oblasti (moramo) obžalovati, da se iz nezdravih političnih nagibov tako hudo in tako neizmerno kršita pravica in človečnost...« (izvirni tekst v AAS 1921); Acta Curiae Episcopalis Tergestino-Justinopolitanae 1921, n., pril.). V kakšnem posameznem primeru pa je le omogočil spremembe na škodo Slovanov v Slovenskem Primorju (prim. L. Čermelj, Slovenci... str. 193).

Prim.: GorS 1920, 23; 1922, 4b, 5; DS 1922, 2, 49–51 s sl. (F. Grivec); Enciclopedia italiana (Treccani), vol. VI, Roma 1929, 19492, 614–5 (F. Gr.-Filippo Crispolti); F. Barbalić, Vjerska sloboda...; Danilo Klen, Neki dokumenti...; Saba-Castiglioni, Storia dei papi, II, 2 ed. Torino 1957, 698–710 (s sl.); Enciclopedia cattolica; L. Čermelj, Slovenci in Hrvatje..., Lj. 1965, 193, 197–99, vsebuje prevod pisma A. Bartolomasiju; isti, Life-and-death Struggle... 2. ed. Lj. 1945, 107; isti, La Minorité slave en Italie, 2 ed. Lj., 1946, 127–131 latinski izvirni tekst pisma A. Bartolomasiju); Gatterer 677–679, 682.

Brj.

Brecelj, Marijan: Benedikt XV, papež (1854–1922). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001990/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine