Primorski slovenski biografski leksikon

Barbič (Barbo) Mihael, duhovnik, r. 21. maja 1869 v Šutni (župnija Sv. Križa, Slovenija) posestniku Mihaelu in Mariji Pavlovič, u. 13. sept. 1943 v Dragi. Obiskoval je srednje šole v Karlovcu, bogoslovje v Gor., ordin. 28. jul. 1895 v Trstu. Služboval je kot kaplan v Pićnu (1895–98), kot ekspozit v Poljanah (Veprinac, Kastavski dekanat, 1898–1903) in v Bergudu (Jelšanski dekanat, 1903–05), nato kot župnik v Brdu (Čiribirci, 1905–14) in v Povirju pri Sežani (1914–39), nakar se je kot upokojenec umaknil v Drago (1940–43). Iz Povirja je upravljal tudi Štorje in bil v letih 1923–39 tomajski prodekan. V istrskih krajih, kjer je bila močno razširjena nepismenost, je ljudi ogreval za šolo in leta 1898 vpeljal šmarnično pobožnost. Fašistične oblasti so ga maja 1929 klicale pred sežansko sodišče zaradi širjenja mohorjevk in oktobra 1929 so ga skupaj s Ščekom in Kjudrom obtožile, da so bojkotirali fašistično proslavo v Sežani, katere se je bil udeležil kvadrumvir De Bono. Obtožence je branil dr. S. Brajša.

Prim.: ŠkATrst, arhivalije; Klinec, GMD, 62; Kjuder, 93; Stojan Brajša, Mohorjeva družba pred sodniki, Zbornik GMD, 33.

Škerl

Škerl, Lojze: Barbič, Mihael (1869–1943). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001560/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (7. oktober 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 1. snopič A - Bartol, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1974.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine