Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo je končal v Ljubljani, kjer je 1945 tudi maturiral. Po odsluženju vojaške obveznosti se je 1947 vpisal na tedanjo agronomsko fakulteto ljubljanske univerze ter 1954 diplomiral (fakulteta se je imenovala Fakulteta za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo) in pridobil naziv inženir agronomije. Takoj po diplomi se je junija 1954 zaposlil na isti fakulteti kot honorarni asistent ter sodeloval pri pedološkem raziskovanju in gnojilnih poskusih, ki so jih izvajali po celi Sloveniji.

1958 je bil izvoljen za rednega asistenta pri predmetu Prehrana rastlin in začel voditi laboratorijske ter terenske vaje za študente agronomskega oddelka. Poleg pedagoškega dela se je udejstvoval tudi na znanstvenoraziskovalnem področju in se poglabljal v proučevanje fertilizacijske problematike: gnojenje travnikov – poljski poskusi z gnojili, pedološko raziskovanje tal, botanično raziskovanje travniške flore v zvezi z gnojenjem ipd. Že takrat je proučeval možnosti izkoriščanja mestnih smeti in odplak v kmetijske namene in tvorno sodeloval z Inštitutom za gozdno in lesno gospodarstvo LRS pri raziskovanju možnosti uvajanja kombiniranih kmetijsko-gozdnih nasadov.

1962 je odšel na desetmesečno specializacijo na tehniško visoko šolo v Švici (Eidgenössische technische Hochschule), kjer je na Inštitutu za rastlinsko proizvodnjo v Zürichu poglobljeno proučeval fizikalno-kemične procese ionskih izmenjav v tleh. Po vrnitvi je nadaljeval v Švici začeto delo in 1966 v Ljubljani doktoriral z disertacijo Ionska aktivnost v tleh in njen pomen za določanje rodovitnosti tal. Njegova doktorska disertacija je bila v krajši obliki izdana tudi kot samostojna publikacija, kjer je obdelal fizikalno-kemične procese, ki v sistemu tla – rastlina potekajo pri sprejemanju hranil v rastlino.

S proučevanjem teh pojavov v tleh je nadaljeval tudi z vidika kvantitetnega in kvalitativnega učinka gnojil v procesih sprejemanja hranil v rastlino. Cilj njegovih raziskovalnih prizadevanj je bilo iskanje merljivih talnih konstant, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati kemično rodovitnost tal.

Kot član Jugoslovanskega pedološkega društva je aktivno sodeloval na raznih kongresih in simpozijih. 1969 se je včlanil v mednarodno komisijo za rodovitnost tal (Internationale Arbeitsgemeinschaft für Bodenfruchtbarkeit).

Če se je v prvi polovici svojega dela na fakulteti seznanil predvsem s praktičnim delom fertilizacije tal in problemi, ki nastajajo pri določanju gnojilnih odmerkov, se je v naslednjih letih posvetil teoretičnemu reševanju spoznane problematike. Proučeval je ionske izmenjave v tleh, ki so eden od teoretično najtežavnejših problemov pri rutinski analizi določanja potreb po gnojenju. V razpravi Rastlinska proizvodnja in kemična analiza tal je razčlenil pojem rodovitnosti tal ter na podlagi teoretične analize prišel do zaključka, da je ionska aktivnost natančnejši kazalec poteka procesov v tleh kot običajno določanje koncentracije, kar tudi točneje kaže na kemično rodovitnost tal. Analiza določanja vsebnosti »rastlinam dostopnih« hranil v tleh, ki so jo uporabljali v kmetijstvu in ki je bila empirično umerjena, ni zadoščala več. Potrebno je bilo iskati nove analitične pristope, ki so bolj približani bistvu procesov absorpcije rastlinskih hranil v tleh. Rešitev je videl v nadzoru ionske aktivnosti hranilnih elementov v sistemu tla – rastlina in to svoje spoznanje strnil v delo Kemične analize tal in praktična uporabnost analitskih podatkov. 1971 je zagovarjal habilitacijsko delo z naslovom Vloga talnih izmenjalcev pri absorpciji mineralnih hranil, kar mu je omogočilo vnaprejšnjo habilitacijo za docenta pri predmetu Gnojila in rodovitnost tal.

Pri njegovem delu so ga še naprej zanimali problemi kemizma tal, predvsem razmerja med dušikom, fosforjem in kalijem v tleh oziroma na talnem sorptivnem kompleksu v primerjavi z razvojem rastlin oziroma količino in kvaliteto pridelka. Formuliral je ugotovitev, da naj bi bilo poleg rutinskih določitev pH-vrednosti tal ter količin rastlinam dostopnega kalija in fosforne kisline, potrebno pridobiti tudi podatke o sorptivni kapaciteti obravnavanih tal in deležu najpomembnejših hranilnih ionov na njem. Tako bi bilo ocenjevanje rastnih pogojev različnih tipov tal veliko natančnejše.

1975 je bil imenovan v naziv višjega znanstvenega sodelavca in 1980 izvoljen v naziv znanstveni svetnik za področje Nauk o tleh in prehrana rastlin. 1979–83 je kot član Katedre za tla, presnovo rastlin in ekologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani opravljal funkcijo predstojnika katedre. 1984 je bil izvoljen za rednega profesorja za področje Rodovitnost tal in gnojenje ter s tem pedagoško dejavnost razširil s predavanji teoretskih fizikalno-kemičnih osnov, potrebnih za razumevanje soodvisnosti različnih dogajanj, ki se vključujejo v mehanizme rastnih procesov v tleh. Posebno skrb je posvetil problemom racionalnejšega izkoriščanja padavinskih vod. To vprašanje je bilo takrat aktualno za celoten jugoslovanski prostor ne le z vidika racionalne rabe kmetijskega prostora, temveč tudi z vidika varovanja naravnega okolja. Tako je takrat s tovarno Jugovinil-Split raziskoval možnosti postavljanja cenenih vodnih akumulacij s pomočjo plastičnih geomembran.

1986 je bil izvoljen za člana Komisije za varstvo človekovega okolja Skupščine SRS. 1990 se je upokojil.

Dela

  • Travniki in pašniki, Ljubljana, 1958 (soavtor Jože Korošec).
  • Ionska aktivnost v tleh in njena poraba pri določanju rodovitnosti tal, Ljubljana, 1966.
  • Kemične analize tal in praktična uporabnost analitskih podatkov, Zbornik Biotehniške fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Kmetijstvo, 17, 1970, 31–36.
  • Rastlinska proizvodnja in kemična analiza tal, Sodobno kmetijstvo, 5, 1970, 407–411.
  • Kontaminiranost naravnih sedimentov v koritu Save nad HE Moste pri Žirovnici = The pollution of natural river bed sediments behind the Sava river artificial dam, Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Kmetijstvo, 26, 1976, 165–177 (soavtorja France Megušar in Janez Štern).
  • Devetletni gnojilni poskus na koruzi, Zbornik Biotehniške fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Kmetijstvo, 39, 1982 [izid 1983], 7–21 (soavtorica Lučka Kajfež Bogataj).
  • Medsebojni vpliv vremena, tal in gnojenja na pridelke in žetveni indeks različnih poljščin, Zbornik Biotehniške fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Kmetijstvo, 51, 1988, 9–25.
  • Melioracija in raba težkih hidromorfnih tal, Zbornik Biotehniške fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Kmetijstvo, 53, 1989, 9–17 (soavtorja Tatjana Štupica in D. Finžgar).
  • Ekološki, kmetijski in ekonomski razlogi za zbiranje in rabo meteorne vode, Sodobno kmetijstvo, 26, 1993, št. 7–8, 342–343.
  • Intenzivno pridelovanje rastlin in oskrba z vodo, Sodobno kmetijstvo, 26, 1993, št. 9, 357–359.
  • Intenzivno pridelovanje rastlin na območjih rezervatov pitne vode, Sodobno kmetijstvo, 26, 1993, št. 10, 417–419.
  • Pomen nakaljevanja krompirja za tržno gospodarjenje, Sodobno kmetijstvo, 27, 1994, št. 4, 185–186.
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • Arhiv Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
  • ES.
  • ULBB 2, 3.
  • Poskusna gesla za novi Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 2000.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Hodnik, A., Zupan, M.: Ažnik, Marjan (1927–2010). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001250/#novi-slovenski-biografski-leksikon (15. november 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine