Avčin, Andreja (1919–1996)
Vir: družinski arhiv

Novi Slovenski biografski leksikon

Šolala se je v Ljubljani, tu je končala višjo trgovsko šolo, obenem pa opravila mojstrski izpit za modistko. Družina je stanovala v prvem nadstropju Filipovega dvorca, modistični salon s sedmimi do desetimi pomočnicami, ki so ga imeli v lasti, pa se je nahajal na Stritarjevi ulici v Ljubljani. Pred drugo svetovno vojno je izdelovala klobuke in okrasne dodatke v materinem salonu. Za izdelovanje punčk (pup) se je navdušila ob svoji Lenči, punčki milanske izdelave. Hkrati je iskala in obdelovala različne materiale. Med vojno je bila sodelavka OF. Po vojni so materin salon preselili v stavbo, imenovano Peglezen, na Poljanski ulici v Ljubljani.

1953 se je kot kostumografinja zaposlila v Mestnem lutkovnem gledališču (MLG). Njene so mdr. kostumografije predstav Obuti maček (1953), Zvezdica zaspanka (1955), Srečni princ (1958) in Dva potepina (1959). Udeleževala se je različnih lutkarskih srečanj, kongresov in festivalov.

1963 je naredila paleto lastnih avtorskih izdelkov in tako pridobila status umetnice; istega leta se je zaposlila na RTV Slovenija, kjer je ostala vse do upokojitve (1972). Izdelovati je začela lutke v celoti, ne samo kostume (osnovno za lutke, podobo, obraz, frizure, obleke). Kmalu po prihodu na RTV se je usposabljala tudi na televiziji v Rimu (TV RAI), kjer se je seznanila s televizijskimi lutkami (vajankami). Na RTV sta z Nacetom Simončičem ustvarila serije Butalci (1962), Peter Struna (1963), Gregec (1965), Drejček in trije Marsovčki (1967) in Kljukčeve dogodivščine (1968). Z njeno upokojitvijo so lutkarski atelje na RTV Slovenija zaprli. Med službovanjem na televiziji je honorarno ustvarjala maske in pokrivala za razna gledališča in opere, mdr. Čarovnik iz Oza (Slovensko mladinsko gledališče, 1968). To dejavnost je občasno nadaljevala tudi po upokojitvi.

Bila je mojstrica materialov in šivanja ter dobra poznavalka človeških značajev, ki jih je bilo opredmetiti treba ob rojstvu vsakega lika poosebljati ljudi z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Kljukec in druge lutke so tako zaznamovale generacije slovenskih otrok in drugih gledalcev.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • TV dokumentacija RTV Slovenija.
  • Mestno lutkovno gledališče Ljubljana : 1948–1958, Ljubljana, 1958.
  • Mirko Grobler: Začarani filmski krog, Naši razgledi, 14. 3. 1959.
  • Dritte Bochumer Internationale Veranstaltungsreihe – Meister des Puppenspiels (Bochum), 18.–24. 3. 1960.
  • Čigav je Kljukec?, RTV program – priloga Dela, 28. 2.–6. 3. 1965.
  • Znanka iz sosednje ulice – Andra Avčinova, Nedeljski dnevnik, 5. 9. 1965.
  • Kljukec mi je pomežiknil, Piko pa oblajal, Stop, 1.–7. 4. 1972.
  • Osebni fond Andre Avčin.
  • Avtorjev intervju z Marijano Kmet.
Meden, Ahac: Avčin, Andreja (1919–1996). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001090/#novi-slovenski-biografski-leksikon (15. december 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine