Novi Slovenski biografski leksikon

S štirinajstimi leti je 1708 prejel kanonikat v Passauu. Študiral je na jezuitskih kolegijih v Gradcu in na Dunaju ter teologijo na Collegiu Romano v Rimu, ki jo je 1715 končal z doktoratom iz filozofije in teologije. Na rimski univerzi Sapienza je nato doktoriral še iz obojnega prava. Za duhovnika je bil posvečen 1724 v Salzburgu in tam 1730 postal stolni kanonik. Od 1733 do 1742 je bil generalni vikar in oficial passauskega škofa za Avstrijo pod reko Enns s sedežem na Dunaju in bil 1735 imenovan za pomožnega passauskega škofa. Marija Terezija ga je oktobra 1742 imenovala za ljubljanskega knezoškofa. Papež Benedikt XIV. je imenovanje potrdil decembra istega leta in mu dovolil obdržati kanonikata v Salzburgu in Passauu. Marca 1743 je bil slovesno umeščen v ljubljanski stolnici.

Po zapletu s kranjskim vicedomom zaradi dohodkov škofije v času, ko je bil sedež škofije nezaseden, je imel Attems tako z osrednjimi kot lokalnimi oblastmi dobre odnose. 1747 je kot eden od superintendantov sodeloval pri dražbi imetja dvornega špitala v Ljubljani. 1749 je po dogovoru z deželnim upraviteljem Sigmundom grofom Gallenbergom in deželnim sodiščem dovolil, da duhovniki sodelujejo kot zaprisežene priče v laičnih procesih pred civilnim sodiščem, seveda vsakokrat s predhodnim dovoljenjem škofijskega ordinariata, deželni upravitelj pa je urejanje zapuščinskih zadev župnikov prepustil škofijskemu uradu. Le v deželnoknežjih župnijah je poleg škofijskega ordinariata sodeloval tudi vicedomski urad.

Avstrijska vojna s Prusijo (1740–47) je ljubljanskemu škofu povzročala kar nekaj težav, ker je moral kot salzburški in passauski kanonik vsaj enkrat letno obiskati sedež svojega kanonikata in tam preživeti nekaj časa. Papež Benedikt XIV. je 1743 odobril finančno pomoč Mariji Tereziji za vzdrževanje utrdb v temišvarski in varaždinski Vojni krajini oz. za obrambo pred Turki. Na račun te podpore je bila Kranjska za dobo petih let dolžna prispevati letno 2.268 goldinarjev. Za glavnega kolektorja je bil imenovan papeški nuncij na Dunaju, za njegovega pomočnika za Kranjsko pa ljubljanski škof Attems.

V okviru načrtovane obsežne preureditve cerkvene uprave v habsburških deželah je papež Benedikt XIV. 1749 za habsburški del oglejskega patriarhata ustanovil poseben apostolski vikariat s sedežem v Gorici in za prvega apostolskega vikarja imenoval baselskega kanonika Karla Mihaela grofa Attemsa. Svojo odločitev je utemeljil s političnim nesoglasjem med avstrijskimi Habsburžani in Beneško republiko, zaradi katerega patriarhi niso smeli opravljati dušnopastirskih opravil v avstrijskem delu patriarhata. Papež je ljubljanskemu škofu Attemsu zaupal nalogo, da o ustanovitvi apostolskega vikariata pisno obvesti vse prizadete arhidiakone in poskrbi, da bodo apostolskemu vikarju izročeni beneficiji, določeni v papeškem brevu. Škofovsko posvečenje goriškemu apostolskemu vikarju in svojemu sorodniku Karlu Mihaelu Attemsu je v ljubljanski stolnici 1750 podelil škof Ernest Amadej Attems ob asistenci tržaškega škofa Leopolda Petazzija in pičanskega škofa Bonifacia Ceccotia.

1751 je nato papež oglejski patriarhat ukinil in namesto njega ustanovil nadškofijo v Vidmu za beneški del in nadškofijo v Gorici za avstrijski del ukinjenega patriarhata, vendar se ljubljanska škofija novi nadškofiji ni podredila in je ostala neposredno podrejena Svetemu sedežu.

Attems je na svoji prvi vizitaciji obiskal vse, tudi težko dostopne cerkve. V svojem prvem poročilu v Rim z dne 4. julija 1744 je posebej izpostavil, da je svojim duhovnikom ukazal, da morajo vsako nedeljo in praznik poučevati verouk. Kasnejše vizitacije je večinoma prepustil svojim generalnim vikarjem, sam pa je redno vodil letne sinode v Ljubljani in Gornjem Gradu. Attems je sicer slabo obvladal slovenščino, je pa skrbno pazil, da so duhovniki pridigali in učili verouk v maternem jeziku vernikov.

Zelo aktiven je bil tudi na gradbenem področju. V Goričanah je 1743 začel obnavljati in preurejati škofijski dvorec, ki ju je zaupal Candidu Zullianiju, in zanju od Marije Terezije izprosil gradbeni les iz deželnoknežjih gozdov. Prav tako je prenovil škofijski dvorec v Ljubljani. Njegov največji gradbeni projekt je bila gradnja monumentalne cerkve sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu. Cerkev so po načrtih graškega arhitekta Josepha Hueberja gradili od 1752 do 1758/60. Vodil jo je ljubljanski stavbni mojster Matija Persky. Veličastno stavbo, največjo v takratni ljubljanski škofiji, so finančno izdatno podprli kranjski deželni stanovi. V njeni kripti so pokopani prvi ljubljanski škofje. Krasijo jo dragocene slike Kremser Schmida (Martin Johann Schmidt iz Kremsa), Leopolda Layerja in Valentina Metzingerja, plastike Jožefa Strauba in dragoceni nagrobni spomeniki ljubljanskih škofov Sigismunda Lamberga, Krištofa Ravbarja, Janeza Tavčarja in Ivana Kacijanarja ter njegovega brata, vojskovodje Ivana Kacijanarja.

Ko je 1757 Attems na poslovnem obisku na Dunaju nevarno zbolel, se je odpovedal kanonikatu v Salzburgu in ga odstopil svojemu nečaku Jožefu grofu Attemsu. Po njegovi nenadni smrti so ga pokopali v Gornjem Gradu, v podružnčni cerkvi sv. Magdalene, ki je v času gradnje nove »stolnice« nadomeščala župnijsko cerkev.

Viri in literatura

  • NŠAL, Škofijski arhiv, zbirka listin.
  • NŠAL, Škofijski arhiv, fasc. 6. Protocollum capituli Labacensis, vol. VI. (1732–1762), fol. 174 (del osebnih dokumentov).
  • Archivio Segreto Vaticano, Processus concistorialis 1742, vol. 129, 393–411.
  • Archivio Nunziatura di Vienna, Processus concistorialis 1742, 416.
  • Carlo Morelli di Schönfeld: Istoria della Contea di Gorizia, vol. terzo, Gorizia, 1855, 210.
  • Gli ecclesiastici di Casa d'Attems, Udine, 1907, 28.
  • Viktor Steska: Gli ecclesiastici di Casa d'Attems, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 17, 1907, 166.
  • Dictionnaire d'histoire et de géographie ecclésiastiques, volume 5, Paris, 1931, 154.
  • Viktor Steska: Galerija ljubljanskih škofov, Glasnik presvetega Srca Jezusovega, 1938, 185–186.
  • Hierarchia catholica medii et recentioris aevi, volume VI., Patavii, 1958, 200 in 249.
  • Nace Šumi: Ljubljanska baročna arhitektura, Ljubljana, 1969, 83, 106.
  • Emilijan Cevc: Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, Ljubljana, 1981, 27–34, 232–234.
  • Ulrich Salzmann: Der Salzburger Erzbischof Siegmund Christoph Graf von Schrattenbach (1753–71) und sein Domkapitel, Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde (Salzburg), 124, 1984, 58–60.
  • Peter Hersche: Die deutschen Domkapitel im 17. und 18. Jahrhundert, Band 1.: Einleitung und Namenslisten, Bern, 1984, 208.
  • Alesssandra Martina: Carlo Michele die conti d’Attems : profilo biografico, Carlo M. d'Attems primo arcivescovo di Gorizia 1752–1772, I., Studi introdutivi, Gorizia, 1988.
  • Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches, Ein biographisches Lexikon 1646 bis 1803, Berlin, 1990, 15–16 (izd. Erwin Gatz).
  • Majda Smole: Vicedomski urad za Kranjsko, 13. stol.–1747, 2. del, Ljubljana, 1995.
  • Edi Mavrič - Savinjčan: Gornjegrajsko in njegov čas, Gornji Grad, 1998, 119–121.
  • Ana Lavrič: Načrt graškega arhitekta Josepha Hueberja za škofovsko cerkev v Gornjem Gradu, Acta historiae artis slovenica, 5, 2000, 151–166.
  • Leksikon cerkva na Slovenskem : škofija Maribor : dekanija Gornji Grad, Celje, 2004, 30–36.
  • Blaž Otrin: Listine imenovanj ljubljanskih škofov, Arhivi, 27, 2004, št. 2, 20.
Dolinar, France M.: Attems, Ernest Amadej Tomaž, grof (1694–1757). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000950/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. oktober 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine