Arnautović, Ilija (1924–2009)
Vir: družinski arhiv

Novi Slovenski biografski leksikon

Na gimnaziji v Nišu je maturiral leta 1943, v letih 1945–48 je študiral arhitekturo na Visoki tehnični šoli v Pragi. 1948–52 je nadaljeval študij v Ljubljani v seminarju Edvarda Ravnikarja na fakulteti za arhitekturo Tehniške visoke šole; diplomiral je z nalogo Naselje za 10.000 ljudi s poudarkom na sodobni problematiki njegove realizacije, ki obravnava možnost obmestne stanovanjske pozidave v naravi z infrastrukturno povezavo z mestom (na območju Ljubljana − Škofja Loka – Bitnje) in v kateri je predstavil nov tip stanovanjske arhitekture po skandinavskih vzorih. Večji del njegovega opusa je nastal v okviru Projektivnega biroja Gradbenega industrijskega podjetja Obnova (GIP Obnova, 1947 ustanovljeno kot Mestno gradbeno adaptacijsko podjetje Obnova, katerega projektivni biro ustanovljen 1959), v katerem se je zaposlil 1963, večino časa pa ga je tudi vodil. 1983–86 je bil vodja biroja GIPOSS. Upokojil se je 1987.

Deloval je skoraj izključno na področju stanovanjske arhitekture, in to v obdobju, ko je bila pomembna naloga arhitektov hitra izgradnja velikega števila poceni, obenem pa kakovostnih in sodobnemu načinu bivanja prilagojenih stanovanj za delavce. Bil je soavtor številnih stolpnic, blokov, stanovanjskih sosesk, vrstnih hiš itd. 1953 je v Kočevju projektiral stanovanjski blok (v njem so bile vgrajene kuhinje po vzoru tipskega projekta arhitektke Branke Tancig). Istega leta se je s Stankom Kristlom udeležil prvega arhitekturnega natečaja s stanovanjsko tematiko po 1945, natečaja za nove stanovanjske zgradbe Mestnega ljudskega odbora v Ljubljani. Leto kasneje so bile v soavtorstvu s Stankom Kristlom v Kočevju zgrajene vrstne hiše, ki so bile 1956 predstavljene na razstavi »Stanovanje za naše razmere« (Stan za naše prilike) v Ljubljani. Na tej razstavi je bilo tudi prvič predstavljeno stanovanje s središčnim sanitarnim vozlom, ki ga je leta 1955 po vzorih iz tujine zasnoval skupaj z Milanom Miheličem: gre za tip stanovanja z osrednjim vertikalnim inštalacijskim jedrom, na katero so vezane prehodna kuhinja, kopalnica in sanitarije, okoli jedra pa so razporejeni bivalni oz. spalni prostori z možnostjo prilagajanja (klasična delitev na sobe ali odprt tip bivalnega prostora), povezani s krožno potjo. Taka zasnova je pomenila poenostavitev in pocenitev gradnje. Prototip zasnove v montažni izvedbi s stanovanjsko opremo (sodelavca Branka Tancig in Niko Kralj) je bil predstavljen na 2. mednarodni razstavi »Družina in gospodinjstvo« (Porodica i domaćinstvo) v Zagrebu 1958. Na tej razstavi so bile kot največji dosežek slovenske stanovanjske arhitekture skupaj z idejno zasnovo stanovanja z osrednjim sanitarnim vozlom prikazane stolpnice na Roški cesti v Ljubljani (zasnovane v soavtorstvu z Milanom Miheličem), v katerih je bila ta zasnova prvič izvedena (uporabljena še pri eksperimentalni stanovanjski enoti na Peričevi ulici v Ljubljani (1959), v kateri je Arnautović tudi živel, ter v stolpnicah v Savskem naselju v Ljubljani (v soavtorstvu z Milanom Miheličem kot glavnim avtorjem) in na Titovem trgu v Velenju. Stanovanjske stolpnice na Roški ulici so tudi prve, ki so bile zgrajene v Ljubljani po drugi svetovni vojni (1957–60). 1955 se je udeležil natečaja za izdelavo idejnih projektov za stanovanjske bloke v Ljubljani (za zazidalno območje med Celovško in Vodnikovo cesto; odkup ex aequo). Posebno mesto v njegovem opusu imajo atrijske hiše na ulici Nade Ovčakove v Ljubljani, zgrajene 1959 po načelu lahke lesene montaže, ki predstavljajo enega prvih korakov k montažni gradnji v Sloveniji, in vrstne hiše z ateljeji v Podgori v Ljubljani za zadrugo Likovnik (1963–65), ki so bile prikazane na arhitekturnem bienalu v Benetkah. Sodeloval je tudi pri izvedbi veznega trakta in kupole dvorane A Gospodarskega razstavišča v Ljubljani s tanko armiranobetonsko lupino (glavni projektant Branko Simčič, 1954–58).

Večina Arnautovićevih objektov je nastala v soavtorstvu z drugimi arhitekti, zaposlenimi pri Projektivnem biroju podjetja Obnova (velikokrat je bil Arnautović odgovorni projektant), v katerem so se posvečali predvsem stanovanjski gradnji in pri načrtovanju eksperimentirali z modernimi gradbenimi tehnikami. Težili so k industrializaciji gradbeništva in bili med pionirji montažne gradnje v Jugoslaviji, ki se je uveljavila zaradi potrebe po hitri in ekonomični graditvi stanovanj in zaradi pomanjkanja kvalificirane delovne sile, zlasti obrtnikov. Posegali so tako po lahki kot po težki montažni gradnji. Bloki na Črtomirovi ulici v Ljubljani (1965–70) so prvi primer sistemske montažne gradnje; zgrajeni so bili po dopolnjenem sistemu zagrebške tovarne montažnih hiš Jugomont, enem prvih in kasneje najbolj razširjenih sistemov betonske montažne gradnje v Jugoslaviji. Z izdelavo betonskih elementov po sistemu Jugomont je podjetje Obnova začelo leta 1965. Prvi jugoslovanski primer uporabe elementov iz penjenega betona za celotno konstrukcijo pa so apartmaji v Vrsarju (1963). Ker sistemi lahke montaže zahtevajo dodatno delo na objektu, so se razvijali tudi sistemi težke montažne gradnje, kjer finalizacija na gradbišču ni bila potrebna. Podjetje Obnova je 1969 začelo raziskovati tehnologijo težkopanelnega sistema gradnje, 1972 pa ga je preneslo v proizvodnjo. Pri razvoju sistemov težke montaže je Arnautović, ob pripravah na gradnjo stavbnega otoka 28 v Novem Beogradu (1967–71), sodeloval z ruskimi strokovnjaki za težko montažo. V okviru stavbnega otoka 28 sta bila dva »mega bloka«, imenovana »Televizorka«, zasnovana v montažnem sistemu Žeželj (poimenovan po izumitelju skeletnega sistema srbskega Inštituta za raziskavo materialov). Prvi primer velikopanelnega montažnega sistema pri nas pa predstavljajo stolpnice šišenske soseske ŠS-8 ob Celovški cesti v Ljubljani, imenovane tudi »Slepi Janez«. Glede na velikost montažnih elementov izstopajo stolpnice v bežigrajski soseski BS-3. Prelomnega pomena tako zaradi naprednega načina gradnje kot zaradi celovitega arhitekturnega koncepta, saj gre za prvi primer realizacije soseske kot zaključene urbanistične enote, pa je šišenska soseska ŠS-6. Svoj opus je Arnautović sklenil s sodelovanjem pri načrtovanju stanovanjskega naselja Zhun II v Alžiriji (Oran, 1983–86), ki ga zaznamujejo stanovanja, prilagojena podnebju (globoke senčne lože), in močne fasadne barve. Gradbena tehnologija za izgradnjo naselja s 400 stanovanji je bila v celoti pripeljana iz Jugoslavije.

Značilnost montažnih stanovanjskih objektov, ki so v Arnautovićevem soavtorstvu nastali v okviru Projektivnega biroja Obnova, je sodoben bivalni standard, dosežen tudi ob minimalnih dimenzijah. Stanovanja karakterizirajo inovativni tlorisi, prehodnost in prilagodljiva uporabnost prostorov, sanitarni vozel, vgrajeno pohištvo, sodobne kuhinje ter funkcionalne rešitve v zvezi z osvetlitvijo, zračenjem, zasebnostjo, viri energije. Formalne značilnosti teh arhitektur so − kljub industrializaciji in prefabrikaciji gradbenih elementov oz. njihovi množični produkciji in tipizaciji − oblikovno zanimive rešitve, npr. strukturiranje površin betonskih fasadnih oblog s pomočjo vrvi, folije in opažev. Zasnove in oblikovanje stavb, ki jih zaznamuje kompozicija tipiziranih gradbenih elementov, izhajajo iz premišljene uporabe konstrukcijskih načel, gradbenih tehnik in materialov. Členjenost stavbnih mas sledi organizacijski logiki notranjega prostora. Značilni arhitekturni elementi so odprta stopnišča in zunanji hodniki. Objekti se sicer formalno razlikujejo od sočasnih realizacij Ravnikarjeve šole (kjer sta konceptualno izhodišče in arhitekturni izraz stavbe določena s poudarjeno in plastično oblikovano konstrukcijo), ob tem pa kažejo zvestobo tradiciji moderne v smislu razumevanja, spoštovanja in prezentacije elementov arhitekturne celote. V tradiciji moderne je tudi Arnautovićevo dojemanje poklica arhitekta kot socialno poslanstvo. Ob tem je vseskozi izhajal iz prepričanja, da je arhitektura notranjščin, tlorisa, celega objekta, zunanje ureditve in urbanizma stvar ene discipline in enega strokovnjaka s skupino tesnih sodelavcev, zato je poskušal svoje delovanje razširiti na vsa ta področja in razviti tesno sodelovanje z različnimi panogami (od urbanizma do detajla). Z vpeljavo novih konstrukcijskih in oblikovnih načel ter funkcionalnih rešitev za višji bivanjski standard, zlasti pa z raziskovanjem možnosti montažne gradnje je Arnautović s svojimi sodelavci zaznamoval razvoj gradbeništva in gradbene industrije v Jugoslaviji ter vplival na razvoj novih načinov bivanja.

Za delo pri projektiranju Gospodarskega razstavišča v Ljubljani je kot sodelavec Branka Simčiča 1959 prejel skupinsko Prešernovo nagrado. 1969 je za ŠS-6 prejel še nagrado Prešernovega sklada (skupinska) in republiško Borbino nagrado (skupaj z avtorji urbanistične zasnove). Od 2006 je bil častni član Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije.

Dela

  • Najpomembnejša dela v Sloveniji (nekatere letnice so zaradi nasprotujočih si podatkov v literaturi in ne povsem obdelanega arhivskega gradiva okvirne):
  • Vrstne hiše v Kočevju (soavtor Stanko Kristl, 1953).
  • Vezni trakt in kupola dvorane A Gospodarskega razstavišča v Ljubljani (glavni projektant Branko Simčič, sodelavci še Milan Mihelič in drugi, 1954–58).
  • Stolpnice na Roški cesti v Ljubljani (soavtor Milan Mihelič, 1957–60).
  • Stolpnice v Savskem naselju v Ljubljani (glavni avtor Milan Mihelič, 1957–61).
  • Stolpnica na Titovem trgu v Velenju (soavtor Milan Mihelič, 1958).
  • Stanovanjska hiša (lastna), Peričeva ulica v Ljubljani (1959).
  • Vrstne hiše v Podgori pri Šentvidu, Ljubljana (1963–66).
  • Stanovanjski bloki Jugomont v Savskem naselju, na Črtomirovi, Topniški in Neubergerjevi ulici v Ljubljani (soavtorji Marjan Sežun, Franc Kukovič, Marjan Maček, Tomaž Železnik; 1965–71).
  • Šišenska soseska ŠS-6 med Celovško in Vodnikovo cesto v Ljubljani (soavtorji Aleksander Peršin, Janez Vovk, Aleš Šarec in drugi, 1965/66–71/74, bloki in stolpnice).
  • Bežigrajska soseska BS-3 v Ljubljani (stanovanjski bloki na Puhovi, Trebinjski, Maroltovi in Reboljevi ulici, 1969/70–77, in stolpnice, Vojkova ulica, 1975 – idejni projekt, 1978–82, soavtorji Nastja Sajovic, Marjan Maček, Mitja Jernejec, Vesna Ferluga, Andrej Zupančič in drugi).
  • Šišenska soseska ŠS-10, Draveljska gmajna, Ljubljana (stanovanjski bloki, soavtorja Franc Kukovič, Marjan Sežun, 1971–77).
  • Stanovanjske stolpnice ŠS-8, im. »Slepi Janez«, Celovška cesta v Ljubljani (soavtor Tomaž Železnik in drugi, 1972–73).
  • Stanovanjski kompleks v Domžalah (bloki in stolpnice, soavtorji Franc Kukovič, Marjan Sežun, Olga Zajec, 1972–76).

Samostojne razstave

  • Ljubljana, Moderna galerija 2006.

Skupinske razstave

  • Stan za naše prilike, Ljubljana, 1956.
  • Porodica i domaćinstvo, Zagreb, 1958.
  • Novejša slovenska arhitektura, Ljubljana, 1968.
  • Slovenska likovna umetnost 1945–78, Ljubljana, 1979.
  • Slovenska arhitektura 20. stoletja, Ljubljana, 2001 (gostovala v Mariboru, Zagrebu, Beogradu in na Reki).
  • Arhitektura v Sloveniji: mojstri in arhitekturna scena, Dunaj, 2008.

Viri in literatura

  • Enciklopedija Slovenije.
  • Allgemeines Künstlerlexikon, München-Leipzig.
  • Natečaj za stanovanjske bloke v Ljubljani, Arhitekt, 18/19, 1956, 16.
  • Stan za naše prilike, Ljubljana, 1957.
  • Stanovi NR Slovenije, Zagreb, 1958.
  • Novejša slovenska arhitektura, Ljubljana, 1968.
  • Ivan Sedej: Sodobna slovenska arhitektura, Ljubljana, 1968, 23, 36.
  • Montažni stanovanjski bloki v Ljubljani, Sinteza, 21/22, 1971, 50–53.
  • Zoran Manević: Slovenski arhitekti v Beogradu, Sinteza, 30/31/32, 1974, 38–42.
  • Mihajlo Mitrović: Novija arhitektura Beograda, Beograd, 1975.
  • GIP Obnova : 30 let, Ljubljana, 1977.
  • Aleš Vodopivec: Arhitektura Ljubljane, Ljubljana, 1978.
  • Jurij Kobe: Paradoksalna osemdeseta naše postmoderne, AB, 23, 1993, št. 117/118, 64–67.
  • Nataša Koselj: Arhitektura 60-ih let v Sloveniji : kontinuiteta ideje, Ljubljana, 1995 (= AB, 25, 1995, št. 128–130).
  • Nataša Koselj: Arhitekt Ilija Arnautović, AB, 32, 2002, št. 155/156, 34–39.
  • Stane Bernik: Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja, Ljubljana, 2004.
  • Bogo Zupančič: Pozabljena zadruga Likovnik, Delo, 22. 5. 2004.
  • Andrej Mercina: Prezrti mojster sosesk : Ilija Arnautović, osemdesetletnik, Delo, 22. 7. 2004.
  • Bogo Zupančič: Gradbeni eksperiment kot dom, Delo, 29. 1. 2005.
  • Andrej Mercina: Ilija Arnautović : socializem v slovenski arhitekturi, Ljubljana, 2006.
  • Andrej Mercina: Enkraten čas, enkraten program, enkratna arhitektura = nostalgija : vrstne hiše arhitekta Ilije Arnautovića v Podgori, Hiše, 7, 2006, št. 33, 106–109.
  • Lara Slivnik, Jože Kušar: Gospodarsko razstavišče, AR : arhitektura raziskave, 1, 2006, 34–39.
  • Jelka Šutej Adamič: Ilija Arnautović : 1924–2009, Delo, 21. 1. 2009.
  • Nataša Koselj: Ilija Arnautović 1924–2009, Delo, 31. 1. 2009.
  • A. Fortuna Saje: Vrstne hiše Podgora, DO.CO.MO.MO Slovenija_100, Ljubljana, 2010 (= AB, 40, 2010, št. 185–187), 130.
  • Blaž Resman, Helena Seražin: Upravna enota Kočevje : občine Kočevje, Kostel in Osilnica, Ljubljana 2010, 17, 150, 151.
  • Vesna Teržan: Socialistična stanovanjska arhitektura, Mladina, 25. 2. 2011.
  • http://www.arhitekturni-vodnik.org (april 2011); http://www.evidenca.org (april 2011).
Potočnik, Tina: Arnautović, Ilija (1924–2009). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000810/#novi-slovenski-biografski-leksikon (24. april 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine