Apih, Milan (1906–1992)
Vir: družinski arhiv

Novi Slovenski biografski leksikon

Šolanje je zaključil 1925 na učiteljišču v Mariboru. Do januarja 1932 je bil učitelj v Hočah, ko je bil z odlokom ministrstva prosvete premeščen na ljudsko šolo v Maribor. V tem obdobju je deloval tudi kot starešina Sokola, na političnem področju pa se je angažiral v ilegalnem komunističnem gibanju. Poleti 1934 je bil zaradi komunistične propagande obsojen na šest mesecev strogega zapora, januarja 1935 pa ponovno na štiri leta zapora, pet let izgube častnih pravic in izgubo državne službe. Po vrnitvi iz Sremske Mitrovice, kjer je prestajal kazen, je skupaj z nekaterimi bivšimi sozaporniki v Joštovem mlinu v Medlogu pri Celju ustanovil »rdečo tkalnico«, za katero so nakupili in obnovili stare statve. Joštov mlin je s tem postal tudi središče komunističnega delovanja v tem delu Štajerske; v njem je potekala II. konferenca KPS, in sicer ponoči 31. decembra 1939. Iz KPS so ga 1938 za nekaj časa izključili, ker se ni strinjal z »uradno« oceno partijskih frakcijskih bojev. Zaradi udeležbe na I. partijski konferenci KPS v Žalcu je bil junija 1938 aretiran, vendar je bil zaradi pomanjkanja dokazov zoper vse obtožene v procesu še istega leta postopek ustavljen. Februarja 1940 je bil zaradi komunistične dejavnosti interniran v koncentracijskem taborišču v Bileći v Hercegovini, kjer je ostal devet mesecev. Med prestajanjem kazni je bil zaradi bolezni nekaj tednov hospitaliziran v Sarajevu. Med drugo svetovno vojno se je že ob začetku okupacije vključil v NOB, kjer je sprva deloval v centralni tehniki KPS. Mdr. je v stanovanju na Ilirski ulici v Ljubljani zgradil bunker Podmornica. Nato je bil član agitpropa CK ZKS. Sredi 1943 je na prošnjo Andrije Hebranga odšel na Hrvaško, kjer je v okviru ZAVNOH (Zemaljsko antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Hrvatske) sodeloval pri organizaciji kulturnega dela v vojski in na terenu. V Slovenijo se je vrnil spomladi 1944 in se posvetil kulturnemu delu. Bil je urednik partizanskega glasila Pavliha ter vodja odseka za ljudsko prosveto pri SNOS. Po vojni se je zaposlil pri Ozni za Slovenijo, in sicer kot vodja materialno-finančnega odseka, med 1946 in 1950 pa je vodil materialno-finančni oddelek pri UDV za Jugoslavijo. V kasnejših letih je večkrat zapisal, da tako pri Ozni kot pri Upravi državne varnosti (UDV) ni sodeloval v osnovni dejavnosti teh služb, bil je tudi kritičen do njunih metod. Ko je zapustil UDV, je ostal v Beogradu kot namestnik ministra za zunanjo trgovino FLRJ. Nato je bil direktor Radia Ljubljana (1954–56), predsednik Občinskega ljudskega odbora Maribor (1957–59), poslanec ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije (1960–63) ter nato do upokojitve sodnik Ustavnega sodišča SRS (1963–75). Ob akciji 25 poslancev poleti 1971 se je kritično odzval na obračun s poslanci, ki ga je označil kot lov na čarovnice. Junija 1981 je v Naših razgledih objavil članek o stalinizmu, v katerega je kot mlad komunist neomajno veroval, kasneje pa so se mu uprle metode stalinističnega utrjevanja oblasti. Esej Spomenke Hribar Krivda in greh, ki ga je napisala za Kocbekov zbornik in naj bi izšel v zbirki Znamenja pri Založbi Obzorja v Mariboru, je 1984 v recenziji pozitivno ocenil. Idejo o narodni spravi ter druge teze Spomenke Hribar v zvezi s povojnimi poboji je podprl v recenziji in kasneje še v članku Duh je ušel iz steklenice (Dnevnik, 2. marec 1985), s čimer je kot avtoriteta režima ter kot predvojni komunist, partizan in revolucionar legitimiziral razprave o tej tematiki povojne slovenske zgodovine. V 80. letih se je vključeval v različne akcije nastajajoče civilne družbe, ki so težile k demokratizaciji v Sloveniji in Jugoslaviji. Tako je bil med podpisniki peticije ob beograjskem procesu julija 1984. V polemike o predlogu Predsedstva SFRJ za spremembe Ustave SFRJ se je vključil 1987 ter se izrekel za zavrnitev centralističnega predloga, za demokratizacijo in za uvedbo neposrednih volitev. Nato je bil član Ustavne komisije upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev, ki je skupaj s podobno komisijo sociološkega društva pripravila t. i. pisateljsko ali pisateljsko-sociološko ustavo. Ob procesu proti četverici pred vojaškim sodiščem v Ljubljani poleti 1988 je dal skupaj z Ignacem Gregoračem pobudo za Peticijo borcev (objavljena je bila v Komunistu). Podpisalo jo je štirideset prvoborcev, ki so se s tem pridružili Odboru za varstvo človekovih pravic. S tem dejanjem je nekaj najbolj znanih slovenskih partizanov podprlo prizadevanja Odbora, ki je zahteval, da postopek pred vojaškim sodiščem poteka v slovenskem jeziku, da obtožene branijo civilni zagovorniki in da proces poteka javno. Bil je med ustanovitelji gibanja ob lipi sprave, ki je 1. novembra 1989 na ljubljanskih Žalah zasadilo lipo in s tem simboličnim dejanjem pozvalo Skupščino SRS k ureditvi vprašanj v zvezi z ubitimi v povojnih pobojih (izdaja listin o smrti posameznikov, možnost počastitve umrlih na krajih, kjer so bili ubiti in kjer so pokopani, možnost dostopa do zatajenih grobišč, postavitev spominskih znamenj idr.).

Apih je prejel tudi več odlikovanj: red za hrabrost, red zaslug za narod II. stopnje, red bratstva in enotnosti II. stopnje, je nosilec partizanske spomenice 1941; nagrado Janeza Kranjca, ki jo je podeljeval časopis Pavliha, je prejel 1974.

Najbolj znani deli Apiha sta pesmi Nabrusimo kose (napisal jo je 1937 v Sremski Mitrovici) in Bilečanka (napisal jo je 1940 v Bileći), ki ju je obe tudi uglasbil. Napisal je tudi spomine na internacijo v Bileći ter dve romansirani avtobiografiji in eno pesniško zbirko. Svoje poglede na aktualna dogajanja je objavljal v Delu, Dnevniku, Naših razgledih, Demokraciji in Novi reviji.

Dela

  • Sredi pušk in bajonetov : spomini na internacijo v Bileći, Ljubljana, 1962, 19792.
  • Enajsta šola Andreja Klasa, Ljubljana, 1984.
  • Nadaljnje življenje Andreja Klasa, Ljubljana, 1987.
  • Spomini in ocene : nekaj besed o naši varnostno-obveščevalni službi, Nova revija, 8, 1989, št. 81-82, 289–295.
  • Sredi polja drevo, Ljubljana, 1990.

Viri in literatura

  • Enciklopedija Slovenije.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Dimitrij Rupel: Pogovor z Milanom Apihom, Nova revija, 1, 1982, št. 3-4, 373–381.
  • Boris A. Novak: Polno življenje, ki najde svojo uro za pesem, Delo, 14. 6. 1990.
  • Alenka Puhar: Odmev Apihovih korakov, Delo, 12. 2. 1992.
  • Spomenka Hribar: Milan Apih (1906–1992) : v spomin, Dnevnik, 13. 2. 1992.
  • Boris A. Novak: Milan Apih : in memoriam, Naši razgledi, 41, 1992, št. 4, 105.
  • Spomenka Hribar: Zapis v drobno priznanje in zahvalo, Delo, 4. 11. 2006.
Vurnik, Blaž: Apih, Milan (1906–1992). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000720/#novi-slovenski-biografski-leksikon (18. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine