Antosiewicz, Edvard (1902–1960)
Vir: Muzej športa, Ljubljana

Novi Slovenski biografski leksikon

Antosiewicz se je po zaključku šolanja zaposlil v Zavarovalnici Jugoslavija in ostal uslužbenec tudi med drugo svetovno vojno, ko je bila ta preoblikovana v Instituto nazionale delle Asicurazzioni. V svojem poklicu je veljal za strokovnega in razgledanega, poklicno pa je napredoval do prokurista.

Že v mladih letih se je zapisal telovadbi in sokolski organizaciji, ki je nanj vplivala v moralnem in etičnem pogledu, ter se izkazal kot obetaven telovadec na tekmovanjih. Prvo večjo priložnost je imel 1922 v Ljubljani na I. jugoslovanskem vsesokolskem zletu. V okviru zleta so poleg »redovnih vaj« potekale tekme različnih kategorij, med njimi tudi »mednarodna tekma« (danes svetovno prvenstvo) Mednarodne gimnastične zveze (MGZ). Antosieswicz je kot mlajši telovadec nastopil v tekmi vrst »nižjega oddelka«, in sicer v telovadni vrsti Sokola Ljubljana Vič. V razvrstitvi posameznikov je zasedel 38. mesto (zmagovalec »oddelka« je bil Anton Malej, s katerim sta bila pozneje člana reprezentančne vrste Jugoslovanskega Sokola). Verjetno je po zletu nastopil vojaško službo in prekinil telovadno pot, po odsluženju pa se je ponovno vrnil v sokolske vrste. 1925 je prestopil v Ljubljanski Sokol, kjer se je kmalu prebil med najboljše telovadce. Ko sta poleti 1927 potekala v Ljubljani vsesokolski pokrajinski zlet in svečano odprtje modernega sokolskega doma na Taboru, je bila v sklopu zleta organizirana tekma, ki je sodila v sklop priprav na olimpijske igre 1928 in izbor olimpijske vrste. Antosiewicz, ki je bil z Malejem predstavnik nove mlajše generacije, je bil v strokovnem poročilu pohvaljen za nastop na drogu. Spomladi 1928 se je udeležil izbirnih tekem za olimpijsko vrsto, bil izbran in poleti nastopil na olimpijskih igrah v Amsterdamu. Olimpijsko gimnastično tekmovanje je trajalo 3 dni, nastopilo je 88 telovadcev iz 11 držav. Jugoslovanska vrsta je zasedla 3. mesto in tako osvojila bronasto medaljo. Antosiewicz se je izkazal zlasti v vaji na krogih – v obveznem delu je bil tretji, v skupni razvrstitvi mnogoboja po vseh orodjih in prostih vajah (danes parter) pa je zasedel 25. mesto. V okviru vrste sta bila z Malejem po uspešnosti takoj za starejšima Leonom Štukljem in Josipom Primožičem. Antosiewicz je bil reprezentant tudi poleti 1930, ko je sokolska vrsta nastopila na svetovnem prvenstvu MGZ v Luxemburgu. Na tekmi je nastopilo 6 vrst in 48 telovadcev. Tekmovanje je žal zaznamovala težka poškodba sotelovadca Maleja pri zaključku vaje na krogih, ki je kmalu zatem umrl v bolnišnici. Jugoslovanska vrsta je osvojila 3. mesto, Antosiewicz pa je v mnogobojski razvrstitvi zasedel 15. mesto. Odlikoval se je zlasti v vajah na bradlji (9.) in konju (10.). V drugi polovici dvajsetih let je telovadno dozorel, vendar sokolska vrsta ni odpotovala na olimpijske igre 1932 v ZDA in zaradi političnih zaostritev z Madžarsko na svetovno prvenstvo 1934 v Budimpešto. Prvo večje naslednje mednarodno tekmovanje so bile olimpijske igre 1936 v Berlinu. Antosiewicz se je udeležil izbirne tekme, vendar je v konkurenci z mlajšimi izpadel. Kljub temu je na vztrajanje vodnika vrste Viktorja Murnika odpotoval v Berlin kot sodnik in sodil v preskoku. Sodnik je bil tudi v letih pred drugo vojno. Pri domačih tekmah gre poudariti, da je Antosiewicz 1930, 1937 in 1939 tekmoval v prvi vrsti Ljubljanskega Sokola na tekmah sokolskih društvenih vrst za meč kralja Aleksandra (meč je bil prehodno kraljevo darilo, izdelan je bil iz srebra, ročaj pa je bil pozlačen in posut s 25 rubini; v trajno last bi pripadel vrsti, ki bi zmagala na petih tekmah zapored, kar je uspelo vrsti Ljubljanskega Sokola, ki je meč shranil v trezorju Kreditne banke, ga ob okupaciji dvignil in skril, vendar je meč med vojno ali takoj po njej izginil).

Po šestoaprilskem napadu na Jugoslavijo in okupaciji ter razkosanju Slovenije je bil Antosiewicz soustanovitelj Sokolskega vojnega sveta (SVS) in Sokolske legije, vojaške organizacije SVS. Sokolska legija je bila del Jugoslovanske vojske v domovini, organiziranost je temeljila na sokolski župnijsko-društveni strukturi. Antosiewicz je bil član načelstva (vodstva) in komandir 1. čete Sokolske legije, v SVS pa 1942/43 vodja ljubljanskega okrožja Center. V banovinski odsek Nove Jugoslavije je bil kooptiran 1942. Bil je član gospodarskega odseka, zaupana mu je bila naloga organizacije razpečevanja glasila Zarja Svobode – ta naj bi se nekaj časa tiskala pri njem doma – in druge literature po omrežju Sokolske legije. Skrbel je tudi za povezavo med Novo Jugoslavijo in Sokolsko legijo. Ob kapitulaciji Italije 1943 se je z moštvom napotil v Grčarice, vendar so prišli le do Velikih Lašč in se vrnili v Ljubljano. Po nemški okupaciji Ljubljanske pokrajine in aretaciji načelnika Sokolske legije Karla Verka 1944 je prevzel vodstvo Sokolske legije. Že italijanske okupacijske oblasti so ga nadzirale in tudi aretirale, podobno ga je skušal jeseni 1944 aretirati gestapo, vendar se je pravočasno umaknil iz Ljubljane. Ker je gestapo aretiral njegovo družino, se je vrnil in predal ter bil zaprt v Ljubljani in nato interniran v Dachau. Njegova aretacija in internacija naj bi vplivali na zamiranje dejavnosti Sokolske legije.

Po končani drugi svetovni vojni so Antosiewicza zajele ameriške sile in ga poslale na okrevanje, potem je nekaj časa bival in delal v Münchnu v sklopu UNRRA. Ko je zvedel, da sta hči in sin prebegnila iz Ljubljane, je 1946 odpotoval iz Münchna v Kobarid, po delitvi con A in B Julijske krajine med Italijo in Jugoslavijo pa se je nastanil v Kanalski dolini. Vključil se je v prebujanje slovenskega političnega dela v Italiji in bil 1947 član goriškega odbora Slovenske demokratske zveze kot predstavnik emigrantov iz Jugoslavije, prav tako je objavljal v strankinem glasilu Demokracija. Po oblikovanju Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) se je preselil v Trst, kjer se je ponovno sešla vsa družina. V Trstu je postal urednik slovenske radijske postaje Radio Trst. Hči je v Trstu spoznala ameriškega vojaškega zdravnika Claya Sloana, se poročila in odselila v ZDA (Jonesboro, Arkansas), kamor jima je konec 1949 sledil Antosiewicz z ženo in sinom. V ZDA je nekaj let delal kot urednik pri Glasu Amerike (Voice of America) v New Yorku, vendar se je zaradi bolezenskih težav kot posledic dachauskega zaporništva umaknil z ženo k hčerkini družini, kjer je tudi umrl.

Viri in literatura

  • ARS, Fond RSNZ SRS, AS 1931, t. e. 933 in 936.
  • Spomenica o I. jugoslovanskem vsesokolskem zletu v Ljubljani 1922, Ljubljana, 1922.
  • Leon Štukelj: Mojih sedem svetovnih tekmovanj, Novo mesto, 1989.
  • Boris Gregorka: Zlata doba slovenskega sokolstva, Ljubljana, 1991.
  • E-korespondenca avtorja z Andrejem in Francis Antosiewicz ter Barbaro Sloan (vsi ZDA), Nino Zupan in Vero Coroli (obe Ljubljana).
Pavlin, Tomaž: Antosiewicz, Edvard (1902–1960). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000670/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. november 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine