Andrijanič, Boris (1910–1993)
Vir: družinski arhiv

Novi Slovenski biografski leksikon

Družina izvira iz mesteca Bakar na Hrvaškem, od koder se je oče 1906 preselil v Novo mesto. Andrijanič je osnovno šolo obiskoval v Novem mestu (1917–21), gimnazijo (1921–29) v Novem mestu in Ljubljani, kjer je 1930 maturiral. Farmacijo je študiral v Zagrebu (1930–35) in 1935 diplomiral. Po državnem izpitu 1937 je postal magister farmacije. Zaposlen je bil v očetovi lekarni, ki jo je prevzel 1942. Avgusta 1943 je odšel v partizane, kjer je bil lekarniški referent 14. divizije VII. korpusa in od februarja 1944 referent za nabavo sanitetnega materiala pri sanitetnem odseku Glavnega štaba NOV in POS. Organiziral je več terenskih lekarn, osebno je vodil lekarno Planjava pri Babnem Polju. Februarja 1945 je postal vodja apotekarskega referata pri sanitetnem odseku baze Glavnega štaba NOV in POS za Dalmacijo, kjer je organiziral skladišča v Zadru in Splitu ter skrbel za pošiljke v Slovenijo. Ustanovil je lekarno v vojni bolnišnici Zadar. Žena Mara (r. Agnič) je bila s sinom Andrejem Dragom (Mišom) internirana v Nemčiji.

Po vojni je do maja 1946 deloval v sanitetnem oddelku Glavnega štaba NOV in POS v Trstu in Ljubljani in nato na Ministrstvu LRS za narodno zdravje. V Novo mesto se je vrnil 1946, kjer je vse do 1960 poleg vodenja lekarne opravljal nekatere pomembne gospodarskoobnovitvene funkcije v lokalni upravi. Z njegovim imenom so povezane ključne infrastrukturne in kulturne pridobitve Novega mesta v tem obdobju. Iz podržavljene domače lekarne je preko njenega laboratorija 1949 razvil samostojno industrijsko farmacevtsko državno podjetje Krka, ki ga je vodil kot direktor v obdobju 1954–84. Poleg farmacije je Krka veliko prispevala k razvoju turizma na Dolenjskem, saj je prevzela terme v Dolenjskih in Šmarjeških Toplicah ter Hotele Otočec. Zaradi sorodstvene povezave z novomeškimi uglednimi rodbinami (Skaberne, Rosina, Kozina, Agnič) oziroma pripadnosti rojstnemu mestu je bil vedno aktivno vključen v njegovo družabno in kulturno življenje. Tako je po vojni vodil obnovo porušenega mesta, kot upokojenec pa odbor za obnovo starega mestnega jedra. Vključen je bil tako v nastanek in izgradnjo Dolenjskega muzeja kot Študijske knjižnice Mirana Jarca. Osebno je skrbel, da se je naglo razvijajoče podjetje Krka, ki je zaposlovalo predvsem žensko delovno silo, uveljavilo kot najpomembnejši mecen za izobraževanje, kulturo in šport tako v mestu oziroma občini kot širše v republiki in celo nekdanji Jugoslaviji. Finančno in moralno je podpiral kartuzijo Pleterje kot tudi novomeški Kapitelj in frančiškanski samostan. V Novem mestu brez Krkine finančne podpore ni potekala nobena kulturna ali športna prireditev. Andrijanič ime veliko zaslug tudi pri razvoju farmacevtskih študij v Zagrebu in Ljubljani in slovenskega lekarništva nasploh.

Kot direktor in kasneje svetovalec v Krki, kjer je dolgo zadržal ključni vpliv, ni dopuščal, da bi v njej prevladali ozki ideološki interesi. Zelo je skrbel za življenjski nivo delavk in delavcev, njihovo izobraževanje in najvišje mogoče plačilo. Razvil je izjemno štipendijsko politiko in tako Novo mesto spremenil iz srednješolskega mesta v mesto z nadpovprečnim deležem fakultetno izobraženih. Tovarna in njen inštitut sta zaposlovala tudi številne zunanje sodelavce, domače in mednarodno priznane strokovnjake, ki so pomagali preusmeriti tovarno v enega evropsko najpomembnejših izdelovalcev generičnih zdravil, ki ima podružnice tudi v drugih evropskih državah. – Pomembnejša priznanja in nagrade: red zaslug za narod (1949), red za hrabrost (1952), zlati znak Turistične zveze Slovenije (1955), srebrni znak in zahvala za pomoč pri gradnji avtomobilske Ceste bratstva in enotnosti (1958), red dela z rdečo zastavo (1975), nagrada občine Novo mesto (za dolgoletno in uspešno delo pri razvijanju gospodarstva) in Minařikovo odličje Slovenskega farmacevtskega društva (1975), nagrada Borisa Kraigherja (1979), red republike z zlatim vencem in zlati znak mentorja mladih (1980), zlata plaketa in svečana listina Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani (1985), zlata roka – najvišje priznanje Medobčinske gospodarske zbornice občin Črnomelj, Metlika, Novo mesto in Trebnje (1989).

Viri in literatura

  • Enciklopedija Slovenije.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Marjeta Bregar: Boris Andrijanič : magister farmacije = magistar farmacije, Novo mesto, 2012 (dvojezičen slovensko-hrvaški katalog ob spominski razstavi v Dolenjskem muzeju ob 100-letnici rojstva).
  • Pogovori avtorja prispevka s sorodniki in znanci Andrijaniča.
  • http://bio.nm.sik.si/BioLeks.aspx (januar 2013).
Granda, Stane: Andrijanič, Boris (1910–1993). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000590/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. april 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine