Andreae, Jakob (1528–1590)
Vir: © fotodokumentacija Dela

Novi Slovenski biografski leksikon

Starši so mu sprva namenili mizarski poklic, vendar je pod vplivom protestantskega teologa Erharda Schnepfa (1495–1558), ki ga je vojvoda Ulrik Württemberški 1535 imenoval za dvornega pridigarja in generalnega superintendenta vseh cerkva v svoji deželi, odšel na študije v Stuttgart, kjer je od 1539 obiskoval tri leta prej ustanovljeno latinsko šolo. Svojega zaščitnika Schnepfa, ki je 1544 postal profesor teologije na tübingenski univerzi, s svojim prizadevnim učenjem ni razočaral. Podobno pot je ubral tudi njegov mlajši brat Philipp (1530–67), ki je življenjsko pot sklenil kot pridigar v Giengnu.

Andreae se je zaradi hitrega napredovanja v latinščini mogel že zelo zgodaj (1541) posvetiti študiju teologije v Tübingenu. Bakalavreat je dosegel 1543, magisterij pa 1545. Zaradi pomanjkanja protestantskih duhovnikov je že pri 18 letih postal diakon v Stuttgartu. Junija 1546 se je poročil z Anno Entringer, s katero je imel 20 otrok. Več njegovih sinov je postalo duhovnikov, med njimi je bil najuglednejši Johannes (1554–1601); sin slednjega Johann Valentin (1586–1654), ki se je prav tako posvetil bogoslovju, se je kot eden od predhodnikov pietizma po pomenu lahko primerjal s svojim dedom.

Tako kot Schnepf je tudi Andreae nasprotoval sklenitvi začasnega verskega miru v Svetem rimskem cesarstvu 1548. Zato so oblasti vojvode Ulrika, katerega deželo so med schmalkaldsko vojno zasedle čete katoliškega cesarja Karla V., oba teologa odstranile z njunih službenih mest. Andreae je potem z vso ostrino pridigal v tübingenski cerkvi sv. Jurija.

Po sklenitvi passavskega sporazuma 1552 je bil Württemberg s strani katoliškega kralja nemških dežel Ferdinanda I. dejansko priznan za protestantsko območje. Novi vojvoda Krištof, ki je zasedel prestol jeseni 1550, je lahko v spremenjenih razmerah odločneje podpiral dejavnost luteranskih pridigarjev. Andreae si je po vladarjevi spodbudi na tübingenski univerzi 1553 pridobil doktorski naslov; še istega leta je postal mestni pridigar in superintendent v Göppingenu, 1554 pa generalni superintendent (eden od štirih v Württembergu) adelberškega območja. Ob Johannesu Brenzu, ki je 1553 postal stuttgartski prošt ter skrbel za urejanje cerkvenih in šolskih zadev v vsej deželi – z Velikim württemberškim cerkvenim redom je 1559 uveljavil luteranske poglede in razumevanja –, je bil Andreae najvplivnejši teolog v Krištofovi vojvodini. Kot tak je istega leta tudi podpisal sklepni dokument stuttgartske sinode. Andreae se je tedaj že posvetil zavračanju tudi po Nemčiji razširjajočih se kalvinističnih pojmovanj, čeprav je prej iskal možnost soglasja med luteranci in švicarskimi reformatorji, ki so se sporazumeli s Consesus Tigurinus 1549 (o tem poroča Primož Trubar Heinrichu Bullingerju v pismu, datiranem z 10. julijem 1557). 1561 je postal v Tübingenu profesor in kancler univerze ter prošt; dejansko mu je bila zaupana skrb za luteranski duhovniški naraščaj v Württembergu. Vojvoda Krištof mu je zelo zaupal in ga imel za svetovalca v versko-političnih razpravah. Andreae se je tako udeležil zasedanj državnega zbora v Regensburgu (1557) in Augsburgu (1558/59). Württemberško cerkev je 1561 zastopal tudi na pogovorih s katoličani in kalvinci v Franciji in Alzaciji.

V tem času se je Andreae že zanimal za slovensko reformacijo. Primož Trubar je iskal opore pri nasprotnikih začasne verske pomiritve. Njun prvi stik bi bil mogoč ob prizadevanjih za natis prve slovenske knjige 1550. Verjetno je imel Andreae 1554–55 spodbudno vlogo pri Trubarjevem pozitivnem odgovoru na pobudo bivšega koprskega škofa Petra Pavla Vergerija ml., da začne prevajati Biblijo. Pozneje si je prizadeval za širjenje evangelija »brez človeških dodatkov« na evropskem jugovzhodu, za kar je bila ključnega pomena vrnitev Primoža Trubarja v slovenski prostor ter njegovo in Ungnadovo vodenje bibličnega zavoda v (Bad) Urachu. Ker je Trubar tedaj še menil, da je mogoče najti enotno luteransko-zwinglijansko reformacijsko platformo, ki jo je poskušal uveljaviti v slovenski cerkvi, se je 1564 zapletel v nesoglasja z Andreaem. Po izgonu iz domovine 1565 razlogov zanje ni bilo več, saj je slovenski reformator pristal pri tedaj prevladujočih doktrinah Martina Luthra in Philippa Melanchthona, ki jih je po smrti proflacijanskega Sebastijana Krelja decembra 1567 z Andreaejevo pomočjo prek novega superintendenta Krištofa Spindlerja uveljavil tudi v domovini ter tako preprečil načrte, da bi Ljubljana postala eno od središč manjšinskih protestantskih gibanj, kar bi jo odrezalo od pomoči württemberških teologov in oblasti.

Andreae, ki je po smrti »učitelja Nemčije« Phillipa Melanchthona (1560) med protestanti veljal za veliko avtoriteto, je po želji vojvode Julija začel urejati verske in cerkvene razmere v njegovi kneževini Braunschweig-Wolfenbüttel (1568–70). V tem času se je posvečal predvsem vse bolj perečemu problemu enotnosti luteranskih cerkva; pri tem je na podlagi svoji petih mirovnih členov (1568) dosegel soglasje z braunschweiškim superintendentom Martinom Chemnitzom ter z braunschweiško-wolfenbüttelskim generalnim superintendentom in profesorjem teologije v Leipzigu Nikolausom Selneckerjem. 1570 se je udeležil srečanja v Zerbstu, kjer pa so njegove zamisli o možnosti za dosego enotnosti na podlagi novega zapisa veroizpovedi, ki bi nadomestila v medsebojnih polemikah močno citatno izrabljano Augsburško iz 1530, naletele na sumničenja tako pri zagovornikih izvirnega luteranstva kot pri filipistih.

Andreae je kljub zavrnitvi nadaljeval s svojimi prizadevanji; 1574 je uspel uveljaviti švabsko-saško formulo soglasja, ki je nastala na ozadju njegovih 1562 v Tübingenu natisnjenih Šestih krščanskih pridig. Ko pa je saški volilni knez Avgust v začetku 1574 ugotovil, da se je kriptokalvinizem (v ta okvir so bili vključeni tudi izraziti filipisti) skrivaj razširil v njegovi bližini, se je odločno zavzel za enotnost luterancev. Spomladi in poleti 1576 je predvsem zaradi njegovih prizadevanj potekal sestanek v Torgauu, na katerem se je Andreae sporazumel s Chemnitzom, profesorjem teologije v Rostocku Davidom Chytraeusom (ki je 1574 pripravil tudi cerkveni red za luterance na Štajerskem), prvim dvornim pridigarjem v Dresdnu Georgom Lystheniusom, generalnim superintendentom v Brandenbuški marki in profesorjem teologije v Frankfurtu ob Odri Andreasom Musculusom ter njegovim kolegom in naslednikom Christophom Cornerusom. Torgauska knjiga, ki so jo pripravili, je bila osnova za doktrinarno soglasje protestantov na Švabskem in v severovzhodnih deželah Svetega rimskega cesarstva. Ko so se o njej izrekli še drugi luteranski vladarji in cerkve, so se v Bergnu pri Magdeburgu naslednje leto sestali njeni sestavljavci (namesto Lystheniusa je bil navzoč Selnecker) in pripravili Bergensko knjigo oziroma končno formulo soglasja (Formula concordiae). Dokument je sprejela večina luterancev v cesarstvu, ne pa tudi na Danskem in Švedskem ter v Nürnbergu in v posameznih deželah na nemškem zahodu in severu (kjer so tudi po 1560 prevladovali filipisti). Formulo je podpisalo več kot 8000 protestanskih pridigarjev, uvrstili pa so jo na konec zbornika Concordia (Knjiga soglasja), ki je bil slovesno razglašen v Dresdnu 25. junija 1580 (tj. ob 50-letnici predstavitev augsburške veroizpovedi cesarju Karlu V.) in objavljen v avtentični latinski verziji 1584 v Leipzigu. Andreae, ki je od oktobra 1576 skrbel za urejanje cerkvenih in šolskih razmer v deželi volilnega kneza Avgusta ter je zato imel velik vpliv na leipziško in wittenberško univerzo, je lahko sproti uveljavljal versko-cerkveno doktrino soglasja. Skupaj s Trubarjem, ki je Formulo concordiae izdal v slovenskem prevodu (verjetno 1581), si je Andreae uspešno prizadeval, da so porajajočo se luteransko ortodoksijo podprli tudi protestanti na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem.

Andreae, ki je skupaj s Chemnitzom vodil prizadevanja za dosego soglasja, je zaradi nepopustljivosti pri sodelavcih obveljal za tirana; pridobil veliko vplivnih nasprotnikov. Saški volilni knez je zato že 1580 prekinil sodelovanje z njim. Andreae, ki je 1583 ovdovel in se nato 1575 v Tübingenu poročil z vdovo Regino Prenzinger, pa si je še naprej prizadeval za enotnost evangeličanov oziroma kristjanov. O tem se je 1586 v Montbéliardu/Mömpelgardu pogovarjal s Calvinovim naslednikom Théodorjem de Bèzo, vendar stališč nista zbližala. Še manj uspeha je imel njegov trud za soglasje s katoliki na disputu v Badnu novembra 1589 in s pravoslavci, za katere se je zanimal od obiska odposlanca carigrajskega patriarha Jozafata II. na Württemberškem 1558; od 1573 dalje si je nekaj let dopisoval z enim njegovih naslednikov Jeremijo II. V zvezi s premisleki o možnosti razširjanja evangelija »brez človeških dodatkov« na evropski jugovzhod je verjetno tudi Andreajevo zanimanje za Koran, ki je botrovalo Trubarjevemu zadnjemu obisku v domovini 1567 (od ujetih osmanskih podanikov naj bi dobil potrebne informacije o sveti knjigi muslimanov).

V zadnjih letih življenja je Andreae veliko potoval po severnonemških deželah in utrjeval soglasje protestantov. Dejaven je ostal skoraj vse do smrti, ki je sledila kratki bolezni. Njegov opus obsega okoli 150 del. Za slovensko zgodovino so poleg vpliva na premike v teoloških usmeritvah znotraj protestantskega okvira posebej pomembne posmrtne pridige o življenju Ivana Ungnada, Petra Pavla Vergerija ml. in Primoža Trubarja. Andreae je v njih poskrbel za prve obsežne biografije ustvarjalcev slovenske kulture.

Viri in literatura

  • Johan Valentin Andreae: Fama Andreana reflorescens, sive Jacobi Andreae vitae, funeris, scriptorum etc. recitatio, Strasbourg/Straßburg, 1630.
  • Mirko Rupel: »Primož Trubar in Formula concordiae«, Drugi Trubarjev zbornik : ob štiristoletnici slovenske knjige, Ljubljana, 1952, 65–112.
  • Theodore R. Jungkuntz: Formulatorsofthe Formula of Concord, St. Louis, 1977.
  • Robert Kolb: Andreae and the Formula of Concord : Six Sermons on the Way to Lutheean Unity, St. Louis, 1977.
  • Hermann Ehmer: Leben des Jakob Andreae, Doktor der Theologie, von ihm selbst mit grober Treue und Aufrichtigkeit beschriben, bis auf das Jahr 1562, Stuttgart, 1991.
Grdina, Igor: Andreae, Jakob (1528–1590). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000540/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. oktober 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine