Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo je obiskoval v Novem mestu 1892–96. Po končanem 4. razredu se je tam učil za krojača in vzporedno obiskoval tudi gimnazijo v Novem mestu, vendar je ni končal. Ok. 1900 je odšel v ZDA, se kmalu vrnil (bil je v vojski v Celovcu) in ponovno emigriral ok. 1908. V ZDA je delal v različnih krajih, študiral kemijo, nazadnje delal v tovarni Standard Chemical Co. v Canonsburgu v Pensilvaniji od 1912 do 1923, ko je umrl za pljučnico. Bil je med vodilnimi člani Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ), na 6. redni konvenciji v Pittsburgu 1915 je bil izvoljen za nadzornika glavnega odbora. Bil je tudi član socialistične stranke do 1920, ko se je sprl z »naprednim« taborom ameriških Slovencev in prestopil v protestantsko cerkev.

Kratko realistično pripovedno prozo z novoromantičnimi in naturalističnimi prvinami ter pogosto analitično zgradbo je v letih 1914–21 objavljal predvsem v levo usmerjenih slovenskih revijah in časopisih v ZDA (Ameriški družinski koledar, Proletarec, Nova doba, Čas, Glasilo SNPJ – od 1916 Prosveta). V zgodovinskih povestih, ki jih je v slovenski ameriški periodiki objavljal v nadaljevanjih, postavlja napeto zgodbo največkrat fiktivnega junaka v okvir znanih zgodovinskih dogodkov, ki segajo bodisi v obdobje reformacije na Slovenskem (Zadnji brodar, Glasilo SNPJ, 1915, št. 2–6; Prekrščevalec, Prosveta, 1916, št. 16–136) bodisi v čas Ilirskih provinc (Za vero, Glasilo SNPJ, 1915, št. 15–29; Slika, Prosveta, 1919). Z zgodovinskimi povestmi iz kmečkega življenja na Dolenjskem si je prislužil vzdevek »Josip Jurčič ameriških Slovencev«. Za njegove krajše zgodbe, ki jih je objavljal mdr. v reviji Čas (Cleveland), so značilni etnološki opisi (Čumnata, 1917; O žegnanju, 1918; Večna srca, Ob rojstvu, K polnočnici, 1919; Rožmarin, 1921), realistične pripovedi z ljubezenskimi zapleti (Edina solza, Padajoče listje, V dihu pomladi, 1918; Stara ljubezen, 1920; novela Biseri in školjke, 1921, vse objavljeno v reviji Čas), vključujejo pa tudi humoristične spomine na vaška vasovanja (Črnorokar, Čas, 1920), satiro o čitalnicah in prosvetljevanju kmetov (Jutro v naši vasi, Čas, 1920) ter nostalgično-sentimentalne slike vaškega življenja v stari domovini (Večna srca, Čas, 1919). Ostro nasprotje idili stare domovine so socialno angažirane zgodbe s priseljensko tematiko (Hobo, Glasilo SNPJ, 1914; Dom, Čas, 1920).

Ambrožič je občasno pisal poezijo, objavljal jo je večinoma pod psevdonimom Anton Antonov (npr. v Času 1916). Pisal pa je tudi članke o izredno skromnem socialnem stanju slovenskih delavskih družin v ZDA (npr. Glasilo SNPJ, 1914, št. 49), o veri (Zakaj ne verujem, Prosveta, 1917, št. 7–10), o delu SNPJ itd. Njegovi članki in literarne objave kažejo na sorazmerno široko humanistično razgledanost, še posebej na področju zgodovine, sodobne literature in religije.

Viri in literatura

NŠAL, rojstne matice župnije Šmihel.
Enciklopedija Slovenije.
Slovenska književnost, Ljubljana, 1996.
Poskusna gesla za novi SBL, Ljubljana, 2000.
NN: Jože Ambrožič je mrtev, Prosveta (Imperial, ZDA), 27. 10. 1923.
Jože Zavertnik, Ameriški Slovenci, V Chicagu, 1925, 603.
Naši na tujih tleh : antologija književnosti Slovencev v Severni Ameriki, Ljubljana, 1982, 419–420.
Franca Buttolo: Jože Ambrožič : Josip Jurčič ameriških Slovencev, Slovenski izseljenski koledar, 42, 1996, 181–184.
Slovenska izseljenska književnost, 2, 1999, 124–126, 389.
Žitnik Serafin, Janja: Ambrožič, Jože (1884–1923). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000440/#novi-slovenski-biografski-leksikon (4. december 2022). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine