Novi Slovenski biografski leksikon

Hermenevtiko, cerkveno zgodovino in patrologijo je študiral v Gradcu, moralko in dogmatiko v Gorici, cerkveno pravo in pastoralno teologijo ponovno v Gradcu. 1785 je bil v Trstu posvečen na naslov lastnega patrimonija, tj. imel je podedovano zemljiško posest, ki mu je prinašala dohodke. Bil je kaplan v Idriji (1785–88) in Spodnjem Tuhinju (1788–93) ter župnik vikar v Dolah pri Litiji (1793–96). 1796 je postal duhovnik lavantinske škofije. Bil je kaplan v Vuzenici (1796), Kostrivnici (1797–99) in Vidmu (pri Krškem) (1799–1806), mestni župnik v Brežicah (1806–16) in 1816–40 župnik v Razborju (občina Laško). Po upokojitvi je živel v hiši, ki si jo je že prej kupil v Polani pri Jurkloštru. V njegovo hišo so dvakrat vlomili (1839 in 1842). Pri drugem vlomu se je Alvian vlomilcem uprl in bil pri tem ranjen. Dva dni po dogodku je za posledicami spopada umrl.

Ko je bil župnik in učitelj v Brežicah – pouk je tu med 1780 in 1820 potekal v župnišču – je 1810 objavil svoje osrednje delo v slovenščini Praemium sa male otrozhizhke perviga klassa wreshke shule (podpis: fecit Franciscus Alvian, parochus Runnensis). Razlago očenaša v obliki vprašanj in odgovorov je priredil in objavil kot prvo slovensko knjigo, ki je bila namenjena za šolsko darilo pridnim učencem. Njegov jezik je za tisti čas nekoliko anahroničen, saj ne upošteva Kopitarjevih prizadevanj, niti ne sledi takrat zelo ustvarjalnemu Vodniku. Deloma so še vidne sledi Pohlinovega jezika. Celotno besedilo knjige je objavljeno na spletni strani http://sl.wikisource.org/wiki/Praemium_sa_male_otrozhizhke (februar 2012).

Napisal je tudi več latinskih, nemških in slovenskih kronogramov, napisov, katerih izbrane črke so poudarjene in tvorijo letnico nekega dogodka. Ker je bil naklonjen Francozom in zlasti Napoleonu, je enega od njih posvetil rojstvu »rimskega kralja«, prvega Napoleonovega sina, ki se je rodil 20. 3. 1811 v Rimu. Po zapisanih pričevanjih ga je cesar zanj nagradil z visokim honorarjem. Če so pričevanja resnična, je to eden od redkih znanih primerov, da se je »avstrijski« Slovenec neposredno poklonil Napoleonu in edini, ki je doživel cesarjev odziv. Da bi svoj poklon nekoliko omilil, je še istega leta v Celju objavil pesem Hvala Svitlih cesarjev estrajherskiga rodu, ki je izrazito proavstrijska. Njegovo navdušenje nad Napoleonom naj bi namreč veljalo bolj Napoleonovi drugi ženi, avstrijski princesi Mariji Louisi, ki je rodila prestolonaslednika, kot cesarju. Pesem, ki je z vidika verzifikacije in poznavanja slovenskega jezika zelo šibka, je posvečena zagrebškemu škofu Maksimilijanu Vrhovcu. 1813 je Slomškov učitelj Ivan Anton Zupančič, ki je opravljal tudi vlogo lokalnega cenzorja, z Dunaja prejel v pregled Alvianovo pesem Hvala XXI. svetlih cesarjev viskogiga estrajherskiha rodu. Tudi ta pesem, ki nadaljuje in dopolnjuje zgoraj omenjeno, je bila deležna odklonilne sodbe.

Ni znano, da bi v času župnikovanja na Razborju objavljal v slovenščini. V nadškofijskem arhivu v Mariboru se je iz tega obdobja ohranil le rokopis ene od njegovih slovenskih pridig. V Illyrisches Blatt je med 1833–35 izšlo več njegovih latinskih kronogramov z nemškimi naslovi. V njegovi zapuščini se je ohranil tudi latinski kronogram, posvečen prenosu pepela Napoleona I. s Sv. Helene v Pariz in pogrebnim slovesnostim decembra 1840.

Po šematizmu ljubljanske škofije iz 1788, ki ga je za natis 1908 priredil Frančišek Pokorn, lahko povzamemo, da je bil dober govornik, v spominih ljudi »pohvalnega obnašanja, ljudstvu drag, zelo priden v svojem poklicu ter goreč in zgleden duhovnik«. Učitelj Blaž Jurko (1859–1944), ki je na Razborju poučeval kar 45 let, je v svojih delih Notic Blaža Jurka (http://issuu.com/pteichme/docs/notic_blaza_jurka__2, februar 2012) in Šolska kronika Blaža Jurka (http://issuu.com/pteichme/docs/zupnik, februar 2012), mdr. zapisal ljudsko izročilo o Alvianu. Osrednje mesto v njem imata bogato Napoleonovo darilo za kronogram in Alvianova tragična smrt.

Dela

  • In den glorreichen Geburtstagen I.I. kaiserl. könig. Majestäten, Illyrisches Blatt, 17, 1835, št. 6 , 21 (dva kronograma).
  • Praemium sa male otrozhizhke Perviga Kla∫sa Wreshke Shule, Brežice?, 1910.
  • Am 8. Feb.1833, als am Geburtstage Ihrer Majestät der jetzt regierenden Kaiserinn von Oesterriech : Am 12. Feb.1833, als am Geburtstage Sr. Majestät des jetzt regierenden Kaisers von Oesterriech, Illyrisches Blatt, 15, 1833, št. 6, 21 (dva kronograma); [Chronogram], Illyrisches Blatt, 16, 1934, št. 6, 21.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, pismo dr. Irene Orel avtorju.
  • NŠAM, rokopisna zapuščina Franca Alviana.
  • NUK, Ms 361, mapa B, rokopisna zapuščina Janeza Nepomuka Primica.
  • Arhiv stolne župnije v Gorici, Krstna knjiga, XI. zv.
  • Ignacij Orožen: Das Bisthum und die Diözese Lavant, Celje, 1880/1881.
  • Šematizem duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji l. 1788, Ljubljana, 1908.
  • France Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana, 1929.
  • Korespondenca Janeza Nepomuka Primca : 1808–1813, Ljubljana, 1934.
Grum, Martin: Alvian, Franc (1760–1842). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000370/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. november 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine