Novi Slovenski biografski leksikon

Od 1912 je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru, kjer je 1920 maturiral. Kot gimnazijec se je pridružil enotam generala Maistra, sodeloval pri zavzetju Maribora in prodiranju proti Koroški. Teologijo je študiral na lavantinskem bogoslovnem učiteljišču v Mariboru (1920–24), posvečen je bil 1924 v Mariboru. Študij je nadaljeval na Teološki fakulteti v Ljubljani (1924–28), kjer je 1928 doktoriral z disertacijo Nauk sv. Pavla o devištvu s posebnim ozirom na duhovniški celibat. Kot kaplan je služboval v Gornjem Gradu (1925–27) in v Radmirju (1929–31). Specializacijo iz bibličnih ved je opravil na Vzhodnem inštitutu univerze Gregoriana v Rimu (1930–31) in na francoski biblični in arheološki šoli v Jeruzalemu (1936–37). Bil je predavatelj Nove zaveze na Lavantinskem bogoslovnem učiteljišču (po 1938 na Visoki bogoslovni šoli) v Mariboru (suplent 1927, docent 1933, izredni profesor 1940), študijski prefekt v bogoslovnem učiteljišču (1931–38) in ravnatelj dijaškega semenišča (1938–41). V času študija v Palestini je bil član kuratorija avstrijskega Zavoda sv. Družine v Jeruzalemu. Ko je bilo ob nacistični okupaciji Maribora bogoslovno semenišče ukinjeno, je delil usodo številnih štajerskih duhovnikov. Aprila 1941 je bil aretiran, zaprt v Mariboru in nato v Rajhenburgu, julija 1941 je bil izgnan na Hrvaško, kjer je krajši čas bival v Nadškofijskem konviktu v Požegi in nato od avgusta 1941 do maja 1945 deloval na področju zagrebške nadškofije, predvsem v Desiniću (Veliki Tabor, Hrvatsko Zagorje), kjer je bil spiritual sestrske skupnosti in pomočnik v župniji. V zaostrenih političnih razmerah se je pogumno postavil za obrambo osebnih in narodnih pravic vsakega človeka. Po koncu vojne se je vrnil v Slovenijo in bil imenovan za župnika v Zgornji Kungoti (1945–47). Ker nove razmere niso omogočile obnovitev teološke šole v Mariboru, so se maloštevilni študentje pridružili skupini v Ljubljani, kamor so prešli tudi nekateri predavatelji. 1947 je bil z odlokom Ministrstva za prosveto LRS postavljen za predavatelja bibličnih pomožnih ved na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Istega leta je bil imenovan za voditelja študentov teologije iz lavantinske škofije, ki so stanovali pri sv. Jožefu v Ljubljani. Ko so se ti zaradi izgona jezuitov in zaplembe njihove rezidence morali preseliti v semenišče, se je z njimi preselil tudi Aleksič in bil imenovan za njihovega ravnatelja. Zaradi svojega kritičnega odnosa do nove oblasti in zagovarjanja bolj radikalnih stališč s cerkvene strani je bil deležen stalnih zaslišanj in bil uvrščen med reakcionarne elemente v semeniškem vodstvu. 1947–52 je bil honorarni predavatelj Stare zaveze, 1952 je postal izredni in 1967 redni profesor. Po upokojitvi 1971 je predaval še do konca akademskega leta 1979/80. 1936 je bil imenovan za konzistorialnega svetnika lavantinske škofije. 1964 ga je papež Pavel VI. imenoval za tajnega komornika, 1968 pa za hišnega prelata. V mariborski škofiji je opravljal naloge prosinodalnega eksaminatorja. Poleg bibličnih vprašanj so ga v času delovanja v Mariboru zanimala zlasti sociološka, politična in širša družbena vprašanja. V bogoslovnem glasilu Lipica je 1923–24 objavil razpravo Krščanstvo in socializem, v Času pa Boljševizem v boju proti Bogu (1930/31, 100–114). V povezavi s socialno encikliko papeža Pija XI. Quadragesimo anno (1931) je 1933 objavil razpravo Stanovska država po načelih okrožnice 'Quadragesimo anno', v kateri se je po zgledu in učenju Janeza Evangelista Kreka zavzemal za stanovsko ureditev družbe. Delo je bilo izbor njegovih predavanj dijakom v Ljubljani in idejnih usmeritev, ki jih je naslovil na voditelje Katoliške akcije na Slovenskem.

Časovni okvir, v katerem je deloval kot biblični strokovnjak, mu ni omogočal povezav s stroko v svetu niti ne celovitega specialističnega študija. Kljub temu je uspel spremljati najbolj vidne strokovnjake s tega področja in nove objave (npr. razprave ob odkritju mrtvomorskih rokopisov). Po drugem vatikanskem koncilu je nove teološke in pastoralne vidike vključil v svoje pedagoško in znanstveno delo. S svojim pedagoškim delom je prepričljivo nagovarjal mlade študente, da so se odločali za študij bibličnih ved. Med bibličnimi vprašanji mu je največ veselja prinašala biblična arheologija, ki jo je kot samostojen predmet predaval dva semestra, zgodovina in analiza zgodovinskih virov. V času delovanja v Mariboru je pripravil tri rokopisne učbenike (kot skripta): Razlaga lista Galačanom, Teologija sv. Pavla in Uvod v Sveto pismo nove zaveze. Za duhovniško revijo Vzajemnost je pripravil razpravo Razmišljanje ob evangelijih (1941) in s področja primerjalnega veroslovja priročnik Uvod v zgodovino verstev (1940). Ker ni bilo možnosti tiska, so njegova dela v času delovanja v Ljubljani izhajala predvsem v ciklostilni obliki. Na področju prevajanja in izdajanja Svetega pisma je prispeval več izvirnih del. Za t. i. mariborsko izdajo Svetega pisma (Maribor, 1958–61) je pripravil prevod vseh malih prerokov in komentarje, za posamezne knjige je pregledal in izpopolnil uvode in napisal več izvirnih uvodov (Svetopisemska prazgodovina, Uvod v modrostne knjige, Splošni uvod v preroške knjige). Pripravil je izbor besedil iz stare in nove zaveze in jih skupaj z novimi uvodi izdal pod naslovom Malo sveto pismo: izbor iz stare in nove zaveze (Ljubljana, 1967). Knjiga je izšla v visoki nakladi in je bila več let najbolj iskana izdaja Svetega pisma. Za to objavo je Aleksič izbral in »na kratko komentiral pomembnejša besedila obeh zavez pod vidikom razvoja 'božjega kraljestva' od stvarjenja do vizije 'novega Jeruzalema' v Razodetju sv. Janeza« (Jože Krašovec). Aleksičevo zadnje delo je bilo sodelovanje pri pripravi t. i. ekumenske izdaje Svetega pisma (Ljubljana, 1974), za katero je pregledal prevode stare zaveze in ob sodelovanju protestantskih biblicistov pripravil pripombe po francoski predlogi. Opravil je tudi celotno korekturno delo. V letih 1963–73 je v Družini objavil prek 100 poljudnih člankov z biblično tematiko. Pisal je tudi za Božje okolje.

Dela

  • Kristus in njegovo kraljestvo I–III : biblično-teološke razprave o štirih evangelijih, Maribor, 1945 (Ljubljana, 1961²).
  • Svetopisemska dežela in ljudje : historična geografija in arheologija Svete dežele, Ljubljana, 1948.
  • Okrožnica Humani generis in svetopisemski študij, Zbornik Teološke fakultete, 1, 1951, 69–88.
  • Kratka slovnica hebrejskega jezika, Ljubljana, 1951, 1962².
  • Začetki dobrega in hudega : razlaga prvih 11 poglavij Geneze, Ljubljana, 1951.
  • Štirje evangeljski simboli, Zbornik Teološke fakultete, 2, 1952, 74–96.
  • Novi latinski prevod psalmov, Zbornik Teološke fakultete, 3, 1953, 54–81.
  • Prehistorična arheologija in sv. pismo, Zbornik Teološke fakultete, 4, 1954, 100–135.
  • Judejska puščava je spregovorila, Zbornik Teološke fakultete, 5, 1955, 99–148.
  • Biblična metafizika stvarjenja in sv. Tomaž Akvinski, Zbornik Teološke fakultete, 6–7, 1956/57, 40–63.
  • Mrtvomorski rokopisi – sv. pismo in krščanstvo, Zbornik Teološke fakultete, 8, 1958, 72–123.
  • Sv. pismo včeraj in danes, Zbornik Teološke fakultete, 1962, 163–184.
  • Uvod v razlago Stare zaveze, Ljubljana, 1964, 1971³.
  • Biblična arheologija, Ljubljana, 1965² (prva izdaja je izšla pod naslovom Priročnik biblične arheologije).
  • Sveto pismo kot verska in zgodovinska knjiga, Bogoslovni vestnik, 25, 1965, 4–11.
  • Judovstvo v luči ekumenizma, Bogoslovni vestnik, 25, 1965, 231–253.
  • Luč Sv. Pisma : uvodni prispevki k razumevanju Svetega pisma stare zaveze, Ljubljana, 1965.
  • Božja beseda in faktor časa, Bogoslovni vestnik, 26, 1966, 79–88.
  • Enotnost obeh zavez, Bogoslovni vestnik, 27, 1967, 3–20.
  • Leto vere v luči svetega pisma, Bogoslovni vestnik, 27, 1967, 170–178.
  • Splošni uvod v Sveto pismo Stare zaveze, Ljubljana, 1967 (1964 izšla prva, bistveno skromnejša različica).
  • Kratek uvod v razumevanje psalmov, Ljubljana-Maribor, 1968–69.
  • Red božje navzočnosti v sv. pismu, Bogoslovni vestnik, 28, 1968, 60–79.
  • Slovenski narod v svetopisemski luči, Bogoslovni vestnik, 29, 1969, 203–215.
  • Progresivni značaj božje besede, Bogoslovni vestnik, 30, 1970, 135–146.
  • Erich von Däniken in Sveto pismo, Ljubljana, 1971.
  • Biblično in zahodno pojmovanje spoznanja, Bogoslovni vestnik, 34, 1974, 60–67.
  • Mesijska vloga hebrejskega glagola, Bogoslovni vestnik, 35, 1975, 408–414.
  • Sveto pismo – zapis dialoga med Bogom in človekom, Bogoslovni vestnik, 38, 1978, 242–254.

Viri in literatura

  • Arhiv Teološke fakultete v Ljubljani, osebna mapa.
  • Enciklopedija Slovenije.
  • Jože Krašovec: Profesor dr. Jakob Aleksič, Bogoslovni vestnik, 40, 1980, 492–499.
  • Jože Krašovec: Dr. Jakobu Aleksiču v spomin, Družina, 29, 1980, št. 39, 6.
  • France Rozman: Katedra za biblične vede, Zbornik ob sedemdesetletnici Teološke fakultete v Ljubljani 1919–1989 = Bogoslovni vestnik, 50,1990, 57–58.
Kolar, Bogdan: Aleksič, Jakob, prelat (1897–1980). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000310/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. april 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine