Adamič, France (1911–2004)
Foto: © Janez Zrnec

Novi Slovenski biografski leksikon

Adamič je bil rojen na gradiču Praproče, nekdanji pristavi gospostva Boštanj, ki jo je od zadnjega plemiškega lastnika Kamila Julija kneza Polignaca kupil 1889 njegov ded Janez Adamič. 1919–24 je obiskoval osnovno šolo v Grosupljem, 1924–32 gimnazijo Poljane v Ljubljani, 1932–37 agronomsko fakulteto beograjske univerze v Zemunu in januarja 1938 dosegel akademsko stopnjo diplomirani inženir agronomije. 1961 je na isti fakulteti doktoriral z disertacijo Vpliv važnejših načinov oskrbovanja zemlje na stanje mineralne prehrane in rast jablane v predalpskem področju Ljudske republike Slovenije. Tako je postal prvi slovenski doktor sadjarstva.

1951 je bil izvoljen za docenta za predmet sadjarstvo na Fakulteti za agronomijo in gozdarstvo Univerze v Ljubljani (sedanji Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani – BF UL) in bil predstojnik katedre za sadjarstvo od ustanovitve 1951 do 1976. 1953−55 je bil tudi predstojnik Inštituta za sadjarstvo v Mariboru, od 1955 dalje je bil zunanji sodelavec oddelka za splošno sadjarstvo in vinarstvo Kmetijskega inštituta Slovenije v Ljubljani ter pobudnik ustanovitve Kmetijskega poskusnega centra Jablje pri Mengšu (1961). 1962 je postal izredni profesor, 1965 redni profesor. V šolskem letu 1964/65 je bil prorektor Univerze v Ljubljani, 1958–64 direktor Kmetijskega inštituta Slovenije, 1965–67 predstojnik agronomskega oddelka BF UL. 1971–73 je bil dekan, od 1973 prodekan BF UL. 1975 je postal namestnik predsednika fakultetnega sveta in namestnik predsednika sveta visokošolske TOZD za agronomijo. Na Univerzi v Ljubljani je bil član različnih organov in komisij. 1975–82 je bil član oz. podpredsednik Univerzitetne komisije za usklajevanje meril za volitve in ponovne volitve univerzitetnih učiteljev in znanstvenih delavcev in dolgoletni član tiskovne komisije.

1937–38 je opravljal staž na Kmetijski poskusni in kontrolni postaji v Ljubljani in Sadjarsko-vinarski šoli v Mariboru, 1938–40 poučeval biologijo, sadjarstvo in vinogradništvo na Kmetijski šoli v Šentjurju, 1940–41 je bil referent za sadjarstvo in zadružništvo na okraju v Mariboru. Od 1941–45 je bil referent za sadje pri prehranjevalnem uradu v Ljubljani in Trstu. Od konca druge svetovne vojne je bil šef oddelka za odkup sadja in vina na Ministrstvu za trgovino in preskrbo LRS, od maja 1946 bil pomočnik direktorja podjetja Sadje in 1947–50 direktor podjetja Slovenija Vino v Ljubljani. Od 1950–51 je bil šef Uprave za napredek proizvodnje pri Ministrstvu za izvoz LRS. 1946–51 je bil večkrat član državnih delegacij za sklepanje trgovinskih dogovorov in je zato večkrat potoval v Švico, Italijo, Francijo, Belgijo, Nizozemsko, Veliko Britanijo, Dansko, Švedsko, Avstrijo, Češko, Madžarsko in ZDA. 1949 se je udeležil dveh zasedanj Evropske unije za sadje in zelenjavo v Veroni. 1952 se je udeležil XIII. mednarodnega kongresa za hortikulturo v Londonu in 1955 XIV. kongresa v Haagu (Scheveningen). 1951 je bil član državne delegacije na 6. zasedanju organizacije za prehrano in kmetijstvo FAO v Rimu. 1955–56 je bil na trimesečnem študijskem potovanju v Italiji, kjer je obiskal več fakultet in inštitutov za sadjarstvo (Bolzano, Padova, Verona, Bologna, Pisa, Ravena, Firence, Rim, Neapelj, Catania in Palermo). Aktivno se je udeležil mednarodnih kongresov s svojega strokovnega področja v Rimu (1959), Sofiji (1963), Montpellieru (1964) in Hamburgu (1966). Na teh potovanjih je spoznaval tudi sadjarstvo teh dežel, v znanstvenem, strokovnem, organizacijskem in pedagoškem smislu, področju, ki ga je kmalu zatem začel poučevati in raziskovati na novoustanovljeni Fakulteti za agronomijo in gozdarstvo, kar je bilo zaradi tedanje zaprtosti države silno pomembno, predvsem tudi zaradi tega, ker se je oskrbel s potrebno strokovno literaturo. Tako je omogočil, da se je slovensko sadjarstvo vključilo v sodobne zahodnoevropske načine pridelave sadja. 1981 se je upokojil.

Za svoje delo je prejel več odlikovanj, nagrad in priznanj: medaljo dela (1950), red dela II. stopnje (1959), zvezno nagrado za kmetijstvo (1961), red Republike s srebrnim vencem (1965), postal je častni član Zveze inženirjev in tehnikov Slovenije (1962), Zveze kmetijskih inženirjev in tehnikov Jugoslavije (1968), prejel je priznanje Zvezne gospodarske zbornice (1968), postal je zaslužni (1973) in častni (1975) član Zveze društev za napredek prehrane narodov Jugoslavije, 1977 je prejel Kidričevo nagrado za življenjsko delo, 1977 red dela z rdečo zastavo in postal častni član Sadjarskega društva Slovenije, 1979 častni član Prirodoslovnega društva Slovenije in Zveze hortikulturnih organizacij Slovenije, 1982 prejel Jesenkovo priznanje (bil je tudi pobudnik podeljevanja) in postal zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, 1984 je postal častni član Društva genetikov Slovenije, 1992 zaslužni član Slovenske matice, 1997 je dobil srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Raznih priznanj lokalnega značaja ne navajamo. Na rojstni hiši v Prapročah mu je bila odkrita spominska plošča.

Intenzivno se je ukvarjal s pedagoškim procesom. Ves čas svojega službovanja je predaval glavni predmet »Sadjarstvo« na Agronomskem oddelku, ki ga je pozneje razdelil v »Obče« in »Posebno sadjarstvo« in »Drevesničarstvo«. Na podiplomskem študiju je predaval izbrana poglavja iz občega sadjarstva (ekologijo, prehrano sadnega drevja, pomologijo in komparativno sadjarstvo). Na enakem študiju je predaval tudi na Agronomski fakulteti beograjske univerze. Na živilskotehnološkem oddelku BF UL je predaval predmet »Surovine za živilsko industrijo« (sadje in zelenjava). Na obeh oddelkih je predaval tudi predmet »Uvod v kmetijstvo in živilstvo«. Vzgojil je številne sadjarske strokovnjake na vseh akademskih stopnjah.

Adamič je zaradi svoje zaposlitve v gospodarstvu in državni upravi obiskal številne zahodne države, kjer se je dodobra seznanil s tamkajšnjim, tedaj modernim sadjarstvom. S tako pridobljeno vednostjo je lahko pri nas zaoral ledino z uvajanjem plantažnega sadjarstva z nižjimi drevesnimi oblikami na šibkih vegetativnih podlagah, na negovani ledini in z manjšimi razdaljami med vrstami in v vrstah. Taka gojitev sadnega drevja je zahtevala intenzivno varstvo pred boleznimi in škodljivci ter prehrano z rudninskimi gnojili. Sodobni način sadjarstva je uvedel najprej na Primorskem pri breskvah, pozneje pa tudi v osrednji Sloveniji pri hruškah in jablanah. Predhodne zastavke pomoloških raziskav vseh sadnih vrst je precej razširil in metodično poglobil, tako da smo dobili odličen pregled pri nas uspešnejših sadnih vrst (populacije in tipi) in njihovih proizvodnih ter kakovostnih lastnosti. Eksperimentalno se je ukvarjal s fiziologijo prehrane sadnih rastlin, zlasti jablane v naših pretežno predalpskih humidnih razmerah. Bil je največji strokovnjak za področje sadne prehrane na območju Jugoslavije. V skladu s tedanjim načrtnim gospodarstvom je država pospeševala širjenje modernih sadnih nasadov, kar je bil velik strokovni zalogaj. Adamič je v skladu s tedanjimi družbenimi potrebami neformalno prevzel tudi vodenje sadjarstva kot pomembne kmetijske panoge. Odločilno je koordiniral načrtovanje in uvajanje sodobnih intenzivnih nasadov jablan in hrušk. Tudi sam je izdelal večje število načrtov za moderne sadne nasade. Tuje in lastne raziskovalne dosežke je skušal po najkrajši poti uveljaviti v praksi. Pomembno je, da je vzgojil nekaj generacij specializiranih sadjarjev, usposobljenih za sodobno sadjarstvo. Do tedaj so bili za te naloge pripravljeni le redki drevesničarji. Kot pionir sodobnega sadjarstva je raziskovalno obdeloval ves spekter problemov, ki spremljajo pridelavo v tej panogi, zlasti izbiro sort in podlag, tehnološke postopke, organizacijo in ekonomiko pridelave, skladiščenje, pripravo sadja za tržišče in naposled tudi prodajo sadja tako na domačem trgu, kot na tujih trgih. Veliko je preučeval tudi koščičarje, zlasti breskve. V okviru možnosti je uvedel specializacijo svojih sodelavcev. Tako je vzgojil pomembne samostojne raziskovalce in strokovnjake za sadne vrste: jablane, hruške, breskve, slive, češnje in višnje, za lupinarje in jagodičevje. Posebno pozornost je namenil oljkarstvu v Istri, ki je bilo v povojnem obdobju zaradi vojnih razmer in poznejšega eksodusa istrskega italijanskega prebivalstva na robu propada. Pri tem ni mogel imeti veliko uspeha. Oljkarstvo si je opomoglo šele v novejšem času. Adamič je bil najuglednejši slovenski sadjarski strokovnjak, bil pa je tudi med najpomembnejšimi v tedanji državi.

Adamič je bil od mladosti do pozne starosti izredno publicistično dejaven na svojem ožjem sadjarskem in širšem agronomskem področju. Zaradi izrednega poznavanja ožje sadjarske in širše kmetijske strokovne literature je strokovno javnost lahko sproti seznanjal z dosežki in dognanji tako na znanstvenem, strokovnem kakor tudi praktičnem področju. O tem priča veliko število objavljenih sestavkov v raznih občilih.

Med prvimi pri nas se je ukvarjal z varstvom okolja oz. narave in z ekologijo. Pionirsko je bilo proučevanje življenja in dela slovenskih sadjarskih in vinogradniških strokovnjakov, zlasti iz vrst nekdanjih avstrijskih potovalnih učiteljev. Te so avstrijska država in tedanje deželne kmetijske družbe nastavljale za pomoč pri obnovi vinogradov, ki jih je po 1880 uničila ameriška trtna uš (filoksera). Obnova vinogradov je bila mogoča le na ameriških podlagah, ki je vinogradniki brez strokovne pomoči omenjenih potovalnih učiteljev ne bi zmogli. O teh strokovnjakih, ki so nekateri delovali tudi v drugih deželah avstro-ogrske monarhije, je objavil blizu 200 krajših in daljših biografij v različnih revijah. V SBL je objavil več kot 130 gesel o kmetijskih strokovnjakih in strokovnjakih drugih biotehniških ved. Od 1964 je bil aktivni sodelavec Zadružnega leksikona. Od 1972 je sodeloval v uredniškem odboru Enciklopedije Jugoslavije. Za Poljoprivredno enciklopedijo, kjer je bil urednik pomološke stroke, je napisal številna gesla, ki so se nanašala na slovensko sadjarstvo in kmetijstvo, pa tudi gesla o tropskem sadju. Od 1978 je bil v uredniškem odboru Enciklopedije Slovenije, kjer je povezoval sedem biotehniških strok. V njej je objavil tudi večje število gesel. Ukvarjal se je s kmetijsko bibliografijo. Zbiral je gradivo za sadjarsko terminologijo in od 1948 zelo aktivno sodeloval v kmetijsko-živilski terminološki podkomisiji pri SAZU, ki jo je od 1972 tudi vodil, 1980–88 pa tudi celotno Tehniško sekcijo terminološke komisije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Izdal je poseben Sadjarski terminološki slovar. Na publicistični način je obravnaval agrarno zgodovino, zlasti zadružništvo, o čemer je tudi objavil posebno knjigo. V manjšem obsegu se je loteval tudi drugih agrarnih vprašanj. Ljubezen do rodnega kraja je izrazil v številnih zgodovinskih zapisih, ki jih je objavil v Zborniku občine Grosuplje, kjer je bil od 1969 do pozne starosti tudi urednik. Objavljal je recenzije novih knjig in drugih publikacij. 1950–59 je bil glavni in odgovorni urednik revije Sadjarstvo, vinarstvo, vrtnarstvo, 1962–65 predsednik izdajateljskega sveta revije Socialistično kmetijstvo in gozdarstvo. V letih 1972–75 je urejal glasilo Zveze inženirjev in tehnikov Slovenije Nova proizvodnja, od 1975–78 je urejal poljudno naravoslovno revijo Proteus. Bil je dolgoletni član ožje redakcije zvezne znanstvene revije Arhiv za poljoprivredne nauke (Beograd), Jugoslovansko voćarstvo (Čačak) in Socialistična poljoprivreda (Novi Sad). Bil je član Izdajateljskega sveta Zveze inženirjev in tehnikov Slovenije in član uredniškega odbora Zbornika za zgodovino naravoslovja in tehnike pri Slovenski matici. Dobri dve desetletji je urejal Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani za kmetijstvo in živilstvo ter dva Spominska zbornika Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ter Spominski zbornik ob stoletnici rojstva Frana Jesenka. Uredil je spominske knjižice o Alojzu, Antonu in Josipu Štreklju (1980), Francu Pircu (1982), Urbanu Jarniku (1984) in Stanku Kovačiču (1985).

Adamič je v svojem povojnem življenju razvil izredno obsežno družbeno in strokovno organizacijsko dejavnost. V letih 1958–62 je bil član Sveta za znanost SRS in v letih 1960–62 predsednik njegove Komisije za biološke in medicinske vede. V letih 1964–65 je bil član Zveznega sveta za koordinacijo znanstvenih dejavnosti, od 1961 je bil več let predsednik Komisije za podeljevanje Kidričevih nagrad in nagrad Sklada Borisa Kidriča za naravoslovne, biotehniške in medicinske vede. Od leta 1975 je bil član upravnega odbora Sklada Borisa Kidriča in član Sveta za varstvo okolja pri Republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva ter član enakega sveta pri SAZU. Bil je stalni delegat Jugoslavije za kmetijstvo pri Evropski komisiji za kmetijstvo (European Commission for Agriculture – ECA) v Rimu in za sadje in zelenjavo pri Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) v Parizu; od leta 1963 je bil član Nacionalne komisije za sodelovanje s FAO. Kot njen dolgoletni član je bil stalni delegat na zasedanju ECA, na zasedanju tehniškega komiteja FAO v Rimu ter delegat v delovnih skupinah za vzgojo in izobraževanje pri OECD v Parizu. Bil je pobudnik ali med ustanovitelji spodaj naštetih organizacij in društev: predsednik Republiškega odbora za sadjarstvo in vinogradništvo (1963–64), predsednik Društva (zveze) kmetijskih inženirjev in tehnikov Slovenije (1957–60), njegov podpredsednik (od 1961), predsednik Društva živilskih in prehranskih strokovnih delavcev Slovenije (1966–70), podpredsednik Zveze nutricionistov Jugoslavije ter podpredsednik Jugoslovanskega sadjarskega društva, predsednik Zveze za napredek prehrane narodov Jugoslavije (1970–75), predsednik nadzornih odborov Skupnosti za varstvo okolja v Sloveniji, Zveze hortikulturnih društev Slovenije in Sadjarskega društva Slovenije. Bil je dolgoletni član upravnega odbora Slovenske matice (1986 in 1990 izvoljen tudi za podpredsednika z dveletnim mandatom) in njene naravoslovne sekcije, predsednik komisije za pripravo kmetijskega in živilskega muzeja v Bistri (1976–80) ter član oz. predsednik sveta javnosti istega muzeja (1982–84). Bil je član Odbora za arhivsko in muzejsko dejavnost, član izvršilnega odbora Posebne izobraževalne skupnosti Slovenije za agroživilstvo. Članstev v organih in društvih na lokalni ravni ne kaže navajati.

Adamič je bil zaradi žlahtnih osebnostnih lastnosti, strokovnega znanja, izjemne delavnosti in organizacijskih dosežkov spoštovana avtoriteta na področjih svojega neposrednega udejstvovanja, pa tudi v širšem družbenem okviru.

Dela

  • Predavanja iz sadjarstva, Ljubljana, 1961, 1962, 1963 (skripta v treh delih, skupaj 436 str.).
  • Izučavanje stanja i graničnih vrednosti mineralne ishrane voćaka po metodi foliarne diagnoze, Agronomski glasnik (Zagreb), 1962, 1073–1080.
  • The Effect of Soil Maintenance System on the Mineral Nutrient Content in Leaves of Apple Trees in the Humid Alpine Region of Slovenia, Arhiv za poljoprivredne nauke (Beograd), 15, 1962, št. 50, 214–222.
  • Sadje in sadjarstvo v Sloveniji : prispevek k zgodovini slovenskega agroživilstva, Ljubljana, 1990.
  • 151 znamenitih in zaslužnih sadjarjev : prispevek k zgodovini slovenskega sadjarstva, Ljubljana, 1990.

Viri in literatura

  • Enciklopedija Slovenije.
  • Adamič, France, Univerza v Ljubljani : biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev, Ljubljana, 1957, 182–183; 1969, 543–545; 1981, 931–935; 1995, 1347–1350.
  • Dušan Modic: Profesor doktor France Adamič – prigodom njegove 70-godišnjice života, Jugoslovensko voćarstvo (Čačak), 14, 1980, št. 53/54, 289–291.
  • Slavko Gliha: Prof. dr. France Adamič : 1911–2004, Delo, 11. 11. 2004.
  • Slavko Gliha: V spomin prof. Franceta Adamiča (1911–2004), Sodobno kmetijstvo, 37, 2004, št. 8, 48.
  • Julija Smole: Slovo od profesorja Franceta Adamiča, Sad, 15, 2004, št. 10, 13.
  • Prof. dr. France Adamič. Ljubljana, 2009 (zgibanka).
Maček, Jože: Adamič, France (1911–2004). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000080/#novi-slovenski-biografski-leksikon (18. julij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine