Novi Slovenski biografski leksikon

Srednjo šolo je obiskoval v okrajnem središču Trenčin. Na Dunaju je najprej kratek čas študiral pravo (1760), nato pa se je vpisal na medicinsko fakulteto (die Wiener Medizinische Fakultät) in tu tudi promoviral septembra 1756 z disertacijo Hydrographia Comitatus Trencsiniensis.

Od 1766 je deloval kot zdravnik za nalezljive bolezni in se ukvarjal predvsem z ugotavljanjem in zatiranjem živinskih kužnih bolezni v raznih deželah habsburške monarhije. Poglobljeno je proučeval govejo kugo, vranični prisad, slinavko in parkljevko, pa tudi metiljavost in garje. Poleg omenjenega strokovnega dela so Adamija pritegnile tudi raziskave. V obdobju, ki ga opisujemo, je vseskozi sodeloval z Ludwigom Scottijem, vodjem takrat na novo ustanovljene živinozdravniške šole na Dunaju (Pferde-Curen und Operationsschule), torej s strokovnjakom, ki se je izšolal v Franciji pri začetnikih moderne veterinarske medicine. Ob Scottiju je svoje bogate strokovne izkušnje nadgradil s teoretičnim znanjem in izjemnim poznavanjem živinozdravniške literature.

Adamijevo delo je bilo vse bolj cenjeno in upoštevano. Tako ga je cesarica Marija Terezija na pobudo protomedika monarhije Gerharda van Swietna 1775 imenovala za profesorja živinozdravstva na dunajski medicinski fakulteti. To je bila, tudi zgodovinsko gledano, pomembna dolžnost, saj je šlo za prvo stolico za veterinarsko medicino na eni od avstrijskih univerz sploh. Adamijev predmet so vpisovali tisti študenti medicine, ki bi se po končanem šolanju radi zaposlili kot fiziki, se pravi zdravniki v upravni službi. Ti so imeli poleg drugih nalog tudi obvezo nadzorovati živinske kužne bolezni. Omenjeni ugledni položaj si je s spletkarjenjem 1781 pridobil Johann Gotlieb Wolstein, ki sicer velja za utemeljitelja veterinarske medicine v nemškem govornem prostoru, kar je Adamija tako prizadelo, da se je umaknil iz javnega življenja za več kot dvajset let. Šele 1803–04 je prevzel katedro za živalske bolezni v Krakovu (Uniwersytet Jagiellonski w Krakowie). Konec 1809 se je vrnil na Dunaj. Tu se je 1812 upokojil dve leti kasneje tu tudi umrl.

Omenimo naj zgolj dve Adamijevi pomembnejši publikaciji. V prvi z naslovom Beiträge zur Geschichte der Viehseuchen in den kais. kön. Erbländern (v prostem prevodu Prispevek k poznavanju kužnih bolezni živine v cesarsko-kraljevih dednih deželah), je podrobno opisal izbruh in potek velike štajerske goveje kuge v letih 1779 in 1780 in svoje poskuse zaščitnega cepljenja. V drugi, ki ima naslov Untersuchung und Geschichte der Viehseuchen in den kaiserl. königl. Erbländern, je poročal o svojih ugotovitvah glede narave bolezni pri goveji kugi, slinavki in parkljevki in vraničnem prisadu. Pomembni so njegovi izsledki na področju diferencialne diagnostike, se pravi razlikovanja med govejo kugo in vraničnim prisadom, kjer mu je priznana časovna prioriteta. Značilnosti Adamijevega pisanja so preprost, jedrnat slog brez baročnega leporečja, jasno izražena misel, avtorski pogum in samokritičnost, moderno izrazje in številni navedki iz literature. Štel se je bolj za živinozdravnika kot za zdravnika in se je v svojih publikacijah s ponosom podpisoval ehemahliger Contagionsphysicus und bestellt gewesener Thierarzt, kar pomeni nekdanji zdravnik za kužne bolezni in sedaj redno nameščeni živinozdravnik.

Za slovenski prostor je Adami pomemben, ker je v decembru 1779 in 1780, ko je goveja kuga že pojenjavala, opravil obsežen in zahteven poskus zaščitnega cepljenja proti omenjeni bolezni na živih živalih v Slovenski Bistrici in bližnji okolici.

Za prvi del poskusa je Adami odbral deset glav goveje živine, ki mu jih je dal na voljo grof Friderik pl. Attems in sedmim vcepil kužnino. Tri je pustil necepljene. Kužni material je odvzel iz nosu dveh peti dan bolnih živali iz bližnjega hleva en dan pred vnosom kužnine. Pričakoval je blag potek bolezni, vendar je vseh deset živali v poskusu v nekaj dneh poginilo z izrazitimi znamenji goveje kuge. Bolno govedo je sicer poskušal zdraviti, vendar brez uspeha. Adami je neuspeh sicer priznal, vendar se ni vdal in je v zvezi s pogini takoj navedel povsem verjetno razlago, da so bile živali pač bolne že pred inokulacijo, in da je v časovni stiski kužno snov odvzel iz nosu živali.

Za drugi del poskusa v februarju 1780 je s svojimi sredstvi kupil šest goved, jih osamil in opazoval, dokler se ni prepričal, da so povsem zdrava. Dvema živalima je vcepil kužnino, vendar v manjših odmerkih. Živali sta zboleli, si kmalu opomogli in ozdravili. Drugi del poskusa se je torej popolnoma posrečil.

Da bi določil meje in pota širjenja goveje kuge, je Adami v nadaljevanju raziskave preučeval tudi, koliko časa se kužnina ohranja v krmi, stelji in gnoju in ugotovil, da kmalu izgubi nalezljivost, če jo izpostavimo zraku. Tudi hleve, v katerih je bilo bolno govedo, je treba zgolj čistiti in dobro prezračiti, preden jih ponovno naselimo. Na podlagi dolgoletnih izkušenj z govejo kugo in glede na izsledke svojih zadnjih raziskav 1779 in 1780 je predlagal spremembe in dopolnitve veterinarskih zakonskih določil, ki so jih povečini sprejeli.

Adamijev biološki poskus, povezan z dodatnim študijem v zvezi s kugo, je bil zagotovo raziskovalni podvig prve vrste. Govorimo torej o vrhunskem, natančno dokumentiranem znanstvenem delu s področja veterinarske medicine, enkratnem v tem delu Evrope, Zasnoval ga je eden najboljših evropskih poznavalcev živinskih kužnih bolezni tistega časa, izkušen praktik in obenem odlično teoretično podkovan znanstvenik. Poskus je bil zastavljen pogumno in velikopotezno, zlasti, če upoštevamo, da ozračje v habsburški monarhiji tedaj tovrstnemu zaščitnemu cepljenju ni bilo posebej naklonjeno, pa tudi, če ga ocenjujemo z današnjega zornega kota. In nazadnje s svojim delom je Adami brez dvoma ustrezno zaokrožil neko plodno in sila pomembno obdobje, v katerem se je pravzaprav spočela veterinarska znanost na Slovenskem.

Dela

  • Beyträge zur Geschichte der Viehsuchen in den kais. kön. Erbländern, Wien 1781.
  • Untersuchung und Geschichte der Viehsuchen in den kais. kön. Erbländern, Wien, 1782.

Viri in literatura

  • Wilhelm Lechner: Dr. Paul Adami (1739–1814) : Professor für Tierseuchenlehre an der Wiener Universität, Contagions-Physicus und bestellt gewesener Thierarzt, Wiener Tierärztliche Monatsschrift (Dunaj), 56, 1969, 105–114.
  • Karol Ján Fried: Professor Dr. Paul Adami und sein Wirken an der Medizinischen Fakultät in Krakau. Wiener Tierärztliche Monatsschrift (Dunaj), 69, 1982, 25–28.
  • Jože Jurca: The origins of immunoprophylaxis in human and veterinary medicine and immunization against cattle plague on Slovenian territory, 1780, Slovenian veterinary research = Slovenski veterinarski zbornik, 39, 2001, 94–114.
Jurca, Jože: Adami, Paul (1736–1814). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000050/#novi-slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine