Slovenski biografski leksikon

Prešeren, pisano tudi Preshern, Praeshern, Preschern, Praechiern, Preſhérn, Prešern, Prešérin, Preširen i. pd., star slovenski kmečki rod z Gorenjskega, iz katerega je izšlo več vidnih osebnosti, med njimi prvi slovenski pesnik svetovne veličine.

Vsebina članka:

I, a. Pomen priimka. b. Skupni praded. Kmečki izvor rodu. Viri. — c. Prvi izpričani P.-i. Meščani in kmetje. — č. Razprostranjenost kmečkih P.-ovih rodov. — d. Kmečki P.-i v Vrbi.

II, a. Borba P.-ov za socialni dvig. — b. P. svobodnik. P. menda župan. — c. Prvi izobraženi P.-i. — č. Hrašanski rod P.-ov: prošt Janez Krst. P. in njegovo ožje sorodstvo; prvi plemiči. — d. Jezuit Janez Krst. P. iz Poljč. — e. Drugi šolani P.-i iz XVIII. stol. — f. Hrvatska veja poplemenitenih P.-ov.

III, a. Prvi izpričani izobraženi P. iz Vrbe (p. d. Fajdigov). — b. Vrbenski P.-i »Boštjani«. — c. Vrbenski P.-i »Ribiči«. č. Vrbenski P.-i (p. d. »Prešerni«).

IV. Dve veji gospodarsko posebno nadarjenih P.-ov: a. Tržaški in brezoviški P.-i. — b. Franc P. iz Zabreznice (p. d. »Španov«) in njegov sin dr. Gabrijel P.

V. Dva brata P.-a, trgovca z mineralijami na Dunaju.

I, a. Ni slovenskega priimka, ki bi se v naši zgodovini pojavljal skozi toliko stoletij kakor priimek P., ki pomeni šegavega, objestnega, porednega in celó predrznega človeka. Da je pomen priimka dolgo živel v ljudski zavesti, dokazuje zlasti ženska oblika. Dokler niso cerkveni matičarji zapadli razvadi, da slov. priimke prikrajajo nemščini — zlasti od 1784, ko je tudi v maticah nemščina izpodrinila latinščino — so z majhnimi izjemami zapisovali ženske, nositeljice tega priimka, v pridevniški obliki: npr. Elisabetha Praesherna (radovlj. krst. mat., vpis 17. jan 1667). Dosledno je bila ta raba utrjena na kmetih tja do začetka XIX. stol. (gl. T. Zupan, Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje, 1933, 6; citiram: Lenka), medtem ko so odraslim meščankam vzdevali praviloma ta priimek vsaj že pod konec XVII. stol. v: ponemčeni obliki: »Preschernin« (radovlj. krst. mat. 3. apr. 1697).

I, b. Ker se pojavljajo prvi P.-i na omejenem ozemlju, utegnejo imeti vse različne veje P.-ov v davnini skupnega pradeda. Zdi se, da je prevzel ta priimek vsaj v XIV. stol. kmet v posavski ravnini med Žirovnico in Kranjem, in verjetneje je, da so se P.-i s kmetov priselili v Radovljico in Kranj, hoteč se povzpeti iz podložniškega v višji družbeni razred, kakor pa obratno, da so P.-i meščanskega porekla težili v vas. Prvi P.-i so sicer kot prebivalci navedenih dveh tržnih in cehovskih središč, vendar pa je to pripisati prefragmentarno ohranjenim virom, iz katerih bi mogli spoznati izvor rodu in genealoške zveze med številnimi družinami P.-ov.

Od urbarjev z označenega ozemlja sta namreč za čas od konca XVI. stol. dalje v razvidu le urbar radovljiške graščine iz 1579 (ČJKZ 1918, 109) in urbar beneficija sv. Katarine v Lescah iz 1682 (ŠkALj), medtem ko bo treba šele iskati urbarje gospoščin, ki so jim bili podložni P.-i tega ozemlja, n. pr. cerkve sv. Marka v Vrbi, sv. Petra v Radovljici, beneficija Corporis Christi prav tam, župnije v Kranjski gori, begunjske, kamenske in blejske gospoščine ter gilte Prunfeld pri Velesovem. Ohranjene cerkv. matice pa, ki v njih srečamo prve P.-e, ne segajo od sredine XVI. stol. nazaj, izjema so le krstne pri Šenklavžu v Lj. (Lavtižar, Zgod. župnij in dekanije Kranj; isti, Zgod. župnij in zvonovi dekanije Radolica; ČJKZ 1927, 194–5; poročila župnih uradov v Kidričevi zapuščini).

Za genealogijo P.-ov prihajajo predvsem v poštev matice radovljiške pražupnije. Najstarejše so med 1. sept. 1746 in 22. majem 1785 zgorele (ČJKZ 1927, 166); mrliške segajo do 1657, so pa v prvih letih zelo pomanjkljivo pisane (manjkajo navedbe krajev, spočetka celó data smrti, tudi očetovstvo pri otrocih ni navedeno, do 1714 vsebujejo le podatke o tistih mrličih, ki so jih pokopali pri cerkvi sv. Petra v Radovljici in sv. Urha v Begunjah, medtem ko so pokope pri cerkvi sv. Klemena v Rodinah bržčas zapisovali v drugo knjigo, ki do danes ni v razvidu); krstne vsebujejo vpise od 1667 dalje (zlasti najstarejše, ne navajajo rojstnega kraja krščenčevega, nekateri vpisi so nečitljivi, ker je črnilo obledelo ali papir sprhnel); poročne od 1682 dalje (z občutnimi vrzelmi do 1686). Te najstarejše radovljiške matice, segajoče, do 1773, so danes v ŠkALj, mlajše so v ustreznih. župnih, nekako od srede XIX. stol. dalje pa v matičnih uradih.

Starejši od radovljiških matic je seznam umrlih članov bratovščine sv. Ane v Rodinah (Vrbarium seu Nomina Defunctorum Sodalium Confraternitatis Sanctae Annae in Rodain de novo descripta 1739, per Wolfgangum Gogala Cooperatorem ibidem; danes v ŠkALj). Le-ta vsebuje 183 imen različnih P.-ov od ustanovitve bratovščine (1640) do njenega razpusta (1782). V istem zvezku je vpisanih tudi med člani bratovščine sv. Antona v Lescah, umrlimi med 1704 in 1783, 31 P.-ov. Z vso to množico imen, med katerimi so tudi znana, n. pr. [58:] župnik Marko P., [62:] prošt Janez Krstnik P. in [66:] Ana Terezija P., si pa ni mogoče veliko pomagati, ker so podatki preskopi, saj manjka, razen starosti, zlasti navedba kraja, kjer je član bratovščine živel oz. umrl.

I, c. Prvi izpričani [1:] P., ki mu ne poznamo krstnega imena, je bil pred 1441 lastnik hiše v Radovljici. Po darilni listini grofov Celjskih, je prejel »Symon von Radmannsdorf«, kuhinjski mojster Celjanov, v fevd hišo, ki »weyland des Preschern gewesen ist« (LZ 1938, 487; Kidrič-Finžgar, Vrba. Prešerni. Prešeren. Ribičev dom 1938, 3: citiram: Vrba). Naslednja znana sta [2:] Jernej P., pod konec XV. stol. meščan v Kranju, in njegov sin [3:] Anton P., župnik v Selcih (IMK 1893, 27; IMK 1902, 15; ČJKZ 1927, 172; Kidrič, Prešeren II, 1938, 20, citiram: Preš. II). Iz 2. pol. XVI. stol. poznamo še 2 meščana tega rodu, to sta [4:] Klemen P., meščan in lastnik 2 hiš v Radovljici. (ČJKZ 1918, 109–10; ČJKZ 1927, 173; Preš. II 20); [5:] Lovrenc P., radovljiški meščan in član mestnega sveta, ki je dec. 1586 prodal njivo »v dolini pri križu« mestnemu sodniku Valentinu Aslerju in se pod kupno pogodbo (danes v ODAS) podpisal v tedanjem slov. pravopisu »Laure preʃhern moje roke piʃmu«, znamenje, da je poznal našo protest. književnost (ČJKZ 1927, 173; Preš. II 20).

Hkrati z zadnjima dvema meščanoma se pojavijo v ohranjenih pisanih virih šele prvi kmetje tega priimka. [6:] Boštjan P. je s štirimi drugimi Vrbljani tlačanil radovlj. graščini, plačeval med njimi najvišje dajatve in dal morebiti domu, čigar gospodar je bil, hišno ime »pri Boštjanu«, ki ga ima še danes v Vrbi hiša št. 6 (ČJKZ 1918, 109–10; ČJKZ 1927, 172–73; Preš. II 22). [7:] Simon P., tudi Vrbljan, je bil podložen beneficiju sv. Katarine v Lescah, desetino je dajal tudi radovlj. dominiju, gospodaril pa najbrž na današnji št. 15 (vulgo »Prešeren«), ki je tudi kasneje pripadala istemu beneficiju (ČJKZ 1918, 109; ČJKZ 1927, 173; Preš. II 20). Z gotovostjo se dá reči, da je v XVI. stol. živelo v Vrbi še več družin P.-ov, ki so pripadale drugim zemljiškim gosposkam, le da jih z viri ni mogoče dokazati, ker manjkajo urbarji: teh dominijev. Ni brez osnove domneva, da utegne biti premožen kmet iz radovljiške prafare [8:] Jurij P. prvi znani lastnik Ribičevine, t. j. vrbenske hiše št. 1 in pesnikovega rojstnega doma, saj je bil gotovo podložnik begunjske graščine, kakor so bili podložniki iste gosposke kasneje izkazani pesnikovi predniki. O njem vemo, da je branil protest. molilnico na Katzensteinu v Begunjah, ko jo je dal 1601 škof Hren razstreliti, pa je bil zato kot vnet pripadnik reformacije obsojen na visoko globo 100 zlatnikov in na zapor (MHVK 1862, 18; ČJKZ 1927, 173; Preš. II 20). Blejski gosposki je tlačanil tudi kmet [9:] Krištof P., doma iz Žirovnice, Doslovič ali Dvorske vasi, saj je njegova tožba zoper Jurija Mandeljca zabeležena v sodni knjigi briksenških škofov (ČJKZ 1927, 173, 195; Preš. II 20).

I, č. Kako razprostranjen je bil rod P.-ov, se nam pokaže šele v 2. pol. XVII. stol. Samo v radovlj. prafari so živeli P.-i razen v Radovljici še v naslednjih vaseh: Smokuč (prvi vpis v mrl. matici 26. apr. 1658), Vrba, Begunje in Poljče (vpisi iz 1659), Lesce (6. febr. 1662), Zapuže in Zgoša (1667), Zabreznica (1669), Dosloviče in Žirovnica (1670), Studenčice, Moste in Hraše (1675), Rodine (1679), Selo (1683), Dvorska vas (1684), Prilog (1686), Breznica (1687), Breg (1690), Nova vas (1696), Predtrg pri Radovljici Piraščica (1702), Podgora (1703), Leše (1710), Paloviče (1712), Slatina (1727), Kamen (1729) in Zgornja Lipnica (1740).

Ob istem času so živele kmečke družine s priimkom P. tudi že vzhodno, zahodno in južno od mej radovlj. pražupnije. Tako najdemo P.-e v vaseh Gorica, Mošnje, Brezje (mošenjska fara), Zasip, Potoki (jeseniška fara), Kropa, Ljubno, Naklo, Stražišče pri Kranju (edini zapis v krst. knjigi 19. maja 1778), Dravlje (por. mat. šempetr. župnije v Lj.) ter Kašca in Semič v semiški far (ČJKZ- 1927, 173; Preš. II 20–1). V dolinah Tržiške Bistrice in Kokre P.-ov ni izslediti ne v tržiški, ne v preddvorski in ne v podbrezjanski župniji (por. žup. uradov Kidriču iz avg. 1940). Za izsleditev genealoških zvez so viri preskopi in iskanje bi komaj dalo drugačne rezultate ko ugotovitvi, da je bil rod P.-ov nekoč predstavnik tako močne krvi, da mu ga na Slov. ni enakega, da pa je kasneje izgubil precej več domov, kakor jih je mogel nadomestiti.

Descriptio animarum radovlj. pražupnije iz 1754 (v KapALj) navaja P.-e v naslednjih krajih svojega področja: po 1 družina P.-ov je živela v Zg. Lipnici, Lescah, Hlebcah, Begunjah, Zgoši, Dvorski vasi, Palovičah in Lešah, po več družin pa v Vrbi (6), na Bregu in Žirovnici (po 3) ter Doslovičah (2). Potemtakem je rodbinsko ime P. v manj ko enem stoletju izginilo v Smokuču, Poljčah, Zapužah, Studenčicah, Mostah, Hrašah, Rodinah, na Selu, v Prilogu, Breznici, Novi vasi, Piraščici, Podgori, Slatini in na Kamnu.

Ko so 1825/6 izdelali za Kranjsko prvi zemljiški kataster (ČJKZ 1927, 252), so gospodarili v pokrajini okrog Radovljice naslednji P.-i: v Vrbi na št. 1 (p. d. Ribič, pod begunjsko z vključeno kamensko gosposko), na št. 4 (p. d. Ropret, pod župnikom v Kranjski gori), na št. 6 (p. d. Boštjan, pod thurnskim dominijem), na št. 13 (p. d. Šobec, pod podružnico sv. Marka v Vrbi), na št. 15 s kajžo št. 16 (p. d. Prešeren, pod beneficijem Matere božje in sv. Katarine v Lescah); na Bregu št. 1 (p. d. Šobec), št. 3 (p. d. Ribič), št. 4 (p. d. Komar) in št. 10 (p. d. Ropret); v Zabreznici št. 3, 5, 13, nekaj let prej tudi. št. 6 (p. d. Špan); v Doslovičah št. 1 (p. d. Koren); v Begunjah št. 59 in 61; v Lescah št. 10; v Dvorski vasi št. 16; na Brezovici pri Lj. št. 16 (p. d. Škander, po priženitvi 1792); v Semiču št. 22, 30, 38, 53 in 64; v Kašci pri Semiču in še kje. Število družin, ki so se pisale P., se je torej med 1754 in 1826 še bolj zmanjšalo. Po nekaterih vaseh pa so imeli P.-i še okr. 1825 po več domov. Najmočneje so se razrasli v Semiču v Beli krajini, na Gorenjskem pa na Bregu, v Zabreznici, zlasti pa v Vrbi,.

I, d. Koliko družin P.-ov je bilo v Vrbi, razmeroma premožni vasici, ki je slovela že v Valvasorjevih časih po številu prevoznikov (Valvasor II 118) in štela menda tudi že prej 18 kmečkih gospodarstev kakor ob popisu duš 1754, ni mogoče ugotoviti. V letih 1667–81 izkazujejo radovlj. krst. mat. kar 11 zakonskih parov, ki so se jim rodili otroci: [10:] Jakobu in [11:] Marini (5. jun. 1667), [170:] Tomažu in [171:] Marjeti (22. avg. 1667), [12:] Matiju in [13:] Marjeti (4. nov. 1667, 30. maja 1670, 2. nov. 1672 in 10. nov. 1676), [14:] Gregorju in [15:] Ani (13. jan. 1668), [16:] Janezu in [17:] Urši (22. febr. 1668), [18:] Matiju in [19:] Katarini (7. maja 1670), [20:] Juriju in [21:] Marini (25. jul. 1670 in 28. okt. 1674), [123:] Jakobu in [124:] Magdaleni (6. sept. 1671, 28. sept. 1674 in 4. sept. 1677), [100:] Matiju in [101:] Neži (28. okt. 1671, 18. maja 1674, 26. jul. 1677 in še 1 sin kasneje), [22:] Klemenu in [23:] Neži (2. marca 1672, 29. marca 1674, 7. avg. 1676, 3. jul. 1679 in še 3 hčere do 1690) ter [104:] Andreju in [105:] Marini (1. maja 1673, 30. nov. 1674, 31. dec. 1675, 15. jul. 1678, 1. okt. 1681 in še 2 hčeri do 1687). Od te množice zakonskih parov sta največ v 3 primerih živela po 2 kot »stara« in »mlada« pod isto streho. Lokalizirati jih vse na ustrezne kasnejše številke vrbenskih domov do danes zaradi vrzeli v mat. ni uspelo. Vsaj za 8 domov je podoba še precej jasna. Razen na št. 1 (p. d. Ribič), 4 (Ropret), 6 (Boštjan), 13 (Šobec) ter 15 in 16 (Prešeren) so gospodarili P.-i na št. 5 (p. d. Lenček, pod thurnsko gospoščino), na št. 7 (p. d. Šraj, pod gospoščino Podvin) in na št. 17 (p. d. Fajdig, pod beneficijem Rešnjega telesa v Radovljici). To izpričujejo vulgarna imena, ki jih je matičar ali pristavil k priimkom, ali jih rabil kar namesto njih, in sicer v tehle zvezah: [24:] Jakobu P.-u »Šobcu« je u. 1659 hči [25:] Magdalena, sam pa je u. 10 let kasneje; [26:] Marija, hči umrlega [27:] Andreja »Šobca«, se je 29. apr. 1737 poročila; [123:] Jakob P. »Ribič« iz Vrbe je bil krstni boter 10. jul. 1667; [128:] Blaž Ribič iz Vrbe, namreč P., je bil poročna priča 7. jun. 1684 in 1. marca 1696, njegova žena [129:] Marina P. »Ribiška« pa je bila botra 15. jan. 1716; [28:] Blaž P. »Ropretič« (pozn. Ropret) je bil poročna priča 30. jan. 1724 in [29:] Jernej P. »Fajdig« je bil poročna priča 25. sept. 1724. [30:] Tomaž P. vulgo »Prešeren« je izkazan v urbarju 1682 kot podložnik beneficija sv. Katarine v Lescah. Do ostalih treh pa pridemo, če sledimo očetom nazaj pri tistih otrocih, ki so izkazani v popisu duš iz 1754 ali pa v rojst. knjigah, odkar so matičarji pripisovali h krščenčevim staršem tudi dominij, ki so mu tlačanili, oz. hišno številko krščenčevega doma. Oboje, je prišlo v navado v radovlj. župniji 1770. Vendar so težave, ker sta živela n. pr. v Vrbi ob istem času (ok. 1700) 2 zakonska para z imenom Andrej in Katarina, ki se jima je r. med 3. jan. 1696 in 16. nov. 1724 skupaj 13 otrok. Ločiti in razporediti jih na ustrezne domove je uspelo le z upoštevanjem botrinstva, kajti njega stalnost je bila v kmečkih družinah tega področja v tistih časih in še mnogo kasneje kar pravilo (gl. radovlj. matice; zapiski Toma Zupana v NUK).

Število vrbenskih domov, ki so jim bili lastniki P.-i, ni bilo vedno enako. Od 1682 do popisa duš 1754 sta izpadla že 2: na št. 5 se pojavijo Jernejci, št. 7 pa preide v posest Šilerjevih. Poslej je P.-ov v Vrbi zmerom manj. Po smrti [31:] Jakoba P.-a 26. jan. 1770 in ob poroki vdove po njem [32:] Marije P. r. Justin je prešel dom št. 17 (Fajdig) 24. jun. 1771 v posest Jalnovih; ob izročitvi Ribičevine 11. maja 1827 [115:] Mini P. por. Vovk zamrè na pesnikovem rojstnem domu priimek P., na št. 6 pa nadomestijo 1907 P.-e Ambrožiči. Le enkrat se je medtem dvignilo število domov, ki so bili v lasti P.-ov, spet na 5: 1842 je kupil hišo št. 5 [33:] Jožef P. p. d. Šobec. Danes živijo v Vrbi P.-i le še na domovih št. 4 (Ropret) in 13 (Šobec), Še ob popisu duš 1754, ko se je število vrbenskih P.-ov v primeri 1667 že občutno skrčilo, je nosil skoraj vsak tretji Vrbljan priimek P., če ne štejemo 9 oseb služinčadi in 8 članov treh gostaških družin.

Sorodstvenih zvez med vrbenskimi družinami P.-ov so se pred pesnikovim rojstvom zavedali prebivalci hiš št. 1 in 6, 4 in 13 ter 5 in 15. Medtem ko za zakon, ki sta ga sklenila [139:] Jernej P. »Ribič« in [111:] Mina P. Boštjanova menda 1761 — ta poroka v radovlj. mat. ni zabeležena — ni bilo treba cerkvene dispenze, sta morala prositi para [34:] Jakob P. »Prešeren« in [35:] Neža P. »Lenčkova« (por. 28. jul. 1705) ter [36:] Mihael P. »Ropret« in [37:] Marija P. »Šobčeva« (por. 27. okt. 1760) zanjo, ker sta bila ženin in nevesta v obeh primerih sorodnika v 4. kolenu, torej bratranca.

O vzrokih, zakaj so P.-i iz Vrbe številčno usihali, ni mogoče reči trdnega. Da bi bila večja umrljivost otrok, ali kaka infekcijska bolezen, ali sploh kaka izroditev povzročila nazadovanje, tega ne kažejo matice. Nasprotno: medtem ko je 1741–5 razmerje med smrtnimi primeri in rojstvi v škodo le-teh nenormalno, ko je morala torej na področju radovlj. prafare kositi kaka epidemija, P.-i niso bili prizadeti, drugih Vrbljanov pa je med tem časom umrlo sorazmerno veliko.

V XVIII. stol. bi bil rod vrbenskih P.-ov, ki nas tu predvsem zanima, namreč Ribičev, skoraj izginil. [132:] Jožef P., gospodar na Ribičevim, je u. 16. maja 1754, star »62« (prav 66) let in zapustil edinega živečega potomca [139:] Jerneja P.-a (r. 21. avg. 1742). Popis duš iz 1754 navaja kot edinega vrbenskega podložnika gospoščine. Katzenstein, torej gospodarja na Ribičevini in edinega prebivalca tega doma, Jerneja P.-a, starega »11« (prav 12) let. Ko bi bil ta zadnji poganjek Ribičevega rodu usahnil, bi bila veja P.-ov »Ribičev« odmrla že pred 1800. Tudi na Boštjanovim je prišlo v času, ko so ohranjene matice, do podobnega kritičnega položaja, saj je zadela dom huda nesreča: gospodar [112:] Tomaž P. (r. 19. dec. 1739) je dne 12. avg. 1778. tragično u. in zapustil od 4 sinov le enega; ko je delal cestno tlako za nakelsko župnišče, se je utrgal zemeljski plaz in ga usmrtil.

V zvezi razprostranjenostjo P.-ov po vaseh pod Stolom se dá še reči, da so kdaj pa kdaj P.-i Vrbljani prenašali svoj priimek iz Vrbe v sosednje vasi in tako ustanavljali nove družine P.-ov (n. pr. v Poljče; Zapuže, Brinje, Slatino, Žirovnico, Dvorsko vas, Smokuč, Predtrg, Dosloviče, Hlebce, Piraščico, Studenčice itd.). Zato ni brez podlage domneva, da so menda P.-i vznikli v Vrbi in da imajo vsaj gorenjski nosilci tega priimka svojega skupnega prednika prav tu. Težko verjetno je namreč, da bi ob istem času in na istem razmeroma majhnem prostoru, kjer so zveze med vasmi kratke in lahke, vzdeli več ljudem z določenimi lastnostmi isti priimek. Kri vrbenskih P.-ov se je seveda pretakala po žilah mnogih nosilcev drugih priimkov; saj so se hčere P.-ov oh možitvah velikokrat selile iz Vrbe v sosednje vasi, medtem ko je v maticah izkazan le en primer, da bi se sin in hči P.-ov iz bližnjih krajev priselila v Vrbo (gl. št. 120 v naši seriji).

II, a. Od srede XVII. do srede XIX. stol. so si predstavniki P.-ov z uspehom prizadevali, iztrgati se tlačanskim vezem in si priboriti mesto med člani meščanskih cehov, dasi jim ni uspelo, povzpeti se do patricijske moči.

V Radovljici utegne biti »gospod« [38:] Janez Preschern, meščan radovljiški, u. 6. jun. 1710, »star 85 let« (r. torej ok. 1635), potomec [5:] Lovretov ali [4:] Klemenov (ČJKZ 1927, 177). Hrašan »gospod« [64:] Janez Jurij P., ki se je 19. apr. 1700 poročil z [66:] Ano Terezijo Žigan iz Kamne Gorice, ni bil cehovski meščan, pač pa »affictualis domus parochialis«, torej upravitelj posestev lj. prošta, ki je bil hkrati redoma radovljiški župnik. V radovljiškem Predtrgu je bival v 1. pol. XVIII. stol. glavnikar in tkalec [39:] Lovrenc P., ki se mu je 1726–45 rodilo osmero otrok (ČJKZ 1927, 177). Oh popisu duš 1754 je še živel kot vdovec v Radovljici, star »60 let« (r. torej 8. jul. 1696 na Selu, ne v Zabreznici), z 20-letno hčerjo [40:] Elizabeto. Kot »Ambtmanus parochialis« je 18. sept. 1773 u. v mestu št. 15 neki [41:] Matija P.; rojstvo nezakonskega otroka 17. jan. 1774 [42:] Antona, sina [43:] Mete P., živeče v Radovljici št. 30, pa je zadnji vpis o P.-ih v radovlj. mat. za dobo do pesnikove smrti.

V Kranju je zveza med [2:] Jernejem iz konca XV. stol. in P.-i v krst. knj. 1639 pretrgana morda slučajno, ker starejše mat. niso ohranjene. P.-i v krst. mat. Kranja 1639–45 (mrliška se začne 1681, poročna 1715) utegnejo biti potomci Jernejeve. veje, ki pa je menda nato odmrla. Vnovič se pojavijo P.-i kot meščani mesta Kranja šele 1715 s priženitvijo jermenarja [74:] Jakoba. P. iz Hraš (r. 2. jun. 1692, u. 2. febr. 1773; Žontar, Kranj 230, 248, 412; radovlj. mat.).

V Lj. so težili P.-i vsaj že od zač. XVII. stol., a ostali niso, ker se pojavijo v krst. mat. šempetrske župnije pač že 1636 (te mat. se začenjajo prav tega leta) in v mrl. šenklavških 1638 (začenjajo se 1635), toda v krst. šenklavških 1674 (začenjajo se 1590), v poročnih šenklavških 1729 (začenjajo se 1605), v poročnih šempetrskih 1744 (začenjajo se 1635). Razen delavcev, dekel predstavnikov višjih slojev so bili med lj. P.-i: voznik ([44:] Jakob P., r. ok. 1608 neznano kje, u. v Lj. 11. jul. 1658), trije čevljarji ([45:] Mihael P., r. ok. 1653 neznano kje, u. v Lj. 11. maja 1692; [46:] Gregor P., r. ok. 1666 neznano kje, u. v Lj. 6. sept. 1726; [47:] Jožef P., sprejet med meščane 1754), neki »gospod«, najbrž obrtnik ([48:] Matevž P., drugič poročen 29. nov. 1729), kamnoseški pomočnik ([49:] Gregor P. menda iz Lesc, por. 1749) i. dr. (O njih gl. ČJKZ 1927, 178–9). Med lj. meščani v pesnikovih časih do 1838 ni bilo P.-ov, a [175:] Franc P. iz Brezovice, ki je dobil lega leta meščanstvo, ni imel namena ostati tukaj.

Posamezne P.-e najdemo tudi v Kamniku ([50:] Janezu P.-u se je tu 1687 rodil otrok) in v Trstu (gl. št. 173 naše serije).

II, b. Vsi številni kmečki domovi, ki so, jim bili gospodarji P.-i in ki se dado ugotoviti v času od reformacije de zemljiške odveze, so bili menda podložniški domovi. Vsaj seznam kranjskih svobodnikov iz 1784 pozna enega samega P.-a, ki je bil solastnik svobodniškega gozda; gre za [51:] Jožefa P.-a, živečega nekje v območju deželnega sodišča v Kranju (Polec, Svobodniki 129). Najbrž pa je bil med P.-i še kdo, razen Vrbljana [52:] Jakoba P.-a, ki je opravljal na vasi županske ali podobne dolžnosti. Takšen položaj je moral namreč zavzemati kmet Jakob P., nedvomno »Šobčev« iz Vrbe, ki ga je dal radovlj. graščak 1704 zapreti in vreči v verige, ker se je s kakimi 50 podložniki vrbenske cerkve sv. Marka uprl grofu, ki je kot zavetnik omenjene cerkve zahteval, naj podložniki, namesto da bi opremili moža in ga poslali v vojake, odštejejo nesorazmerno visoko odkupnino (akti v KapALj).

II, c. Prvi znani P.-i, ki so si prizadevali, da se socialno dvignejo, a jih zaradi pomanjkljivih podatkov ni mogoče genealoško uvrstiti so: [53:] Matevž P., omenjen 2. marca 1637 med duhovniki lj. stolnice (gl. opombo v posebnem seznamu duhovnikov šenklavške mrl. mat.; ČJKZ 1927, 179); [54:] Jurij P., r. pred 1624, doktor obojega prava, poročen 29. okt. 1642 z Ano Regino Vučelič (šenklavška por. mat.), najbrž odvetnik, zadnjič omenjen 25. avg. 1644 v šenklavških krst. mat. ob krstu hčere Ane Marije (ČJKZ 1927, 179); [55:] Matija P., r, 22. febr. 1637 v Kranju Matiju P.-u (gradivo Antona Koblarja v NUK), je postal 2. apr. 1661 duhovnik in služboval med drugim kot župnik in komisar 1682–1691 v Braslovčah (Orožen IV b; S 1887, št. 198; IMK 1902, 28; ČJKZ 1927, 179, 186, 195); [56:] Janez P., omenjen le kot odvetnik in zagovornik upornih Kočevcev ok. 1660 (ČJKZ 1918, 110; ČJKZ 1927, 179); [57:] Jakob P., padel kot kapitan v bojih s Turki pri oblegi Budima 1686 (LZ 1900, 864; ČJKZ 1927, 179); [58:] Marko P., T. menda 1657 v radovljiški župniji, posvečen v mašnika na naslov stiškega samostana, služboval leto dni kot kaplan v Bohinju in Radovljici (1683–5), bil nato vikar v Radovljici (1687–93) in slednjič do smrti (21. jan. 1705) župnik v bohinjski Srednji vasi (gradivo A. Koblarja; radovlj, matice; ČJKZ 1927, 179). Da je bil v sorodu s proštom [62:] Janezom Krst. P.-om, dokazuje pismo z dne 12. apr. 1692 (v KapALj), v katerem prosi Janez Krst. sorodnika vikarja, naj ga zastopa pri umeščenju za prošta; (gl. članek o proštu). Stopnja njunega sorodstva pa zaradi pomanjkanja virov ni ugotovljena.

II, č. Več je znanega o tistih P.-ih, ki izvirajo iz kmečkega doma v Hrašah in ki so prvi zapustili v naši kulturni zgodovini vidne sledove. Kmetu [59:] Juriju P.-u in njegovi ženi [60:] Ani se je rodilo 1654–64 vsaj petero otrok: ok. 1654 [61:] Marija, por. 6. febr. 1675 z [69:] Jurijem P.-om (drugače v ČJKZ 1927, 176, popravi na osnovi prošenj za P.-ovo ustanovo št. I, III in XI, zdaj v Kidričevi zapuščini); 9. jun. 1656 [62:] Janez Krstnik P., kasnejši lj. prošt in prvi predsednik Akademije operozov (gl. poseben članek); ok. 1658 [63:] Jera P., por. ok. 1680 z Matijem Zupanom iz Smokuča; ok. 1664 [64:] Janez Jurij P. Istih staršev je bila tudi [65:] Uršula P., kršč. 10. apr. 1670, pač istovetna z »devico Uršulo, hčerjo rajnkega Jurija«, omoženo 13. maja 1696 z »gospodom Matijem Žiganom iz Krope« ob pričevanju radovlj. meščanov »gospodov Janeza Peera, Jakoba Bobka in fužinarja Andreja Žigana« (radovlj. por. matica).

Za bratom Janezom Krst. P.-om je šel v šole [64:] Janez Jurij P. Kje, koliko in kdaj je študiral, ni podatkov. Vsaj od 6. maja 1693 je živel v Radovljici (priča pri poroki Filipa Bobka) in bil vsaj od 26. sept. 1696 upravitelj radovlj. proštijske nadarbine (krstni boter Mihaelu Tomaževcu). Dne 19. apr. 1700 se je poročil v Radovljici z [66:] Ano Terezijo, T. 5. okt. 1681, hčerjo »gospoda Andreja Nikolaja Žigana iz Kamne gorice«, v prisotnosti prič Janeza Kapusa pl. Pichelsteina, Ahca Kristana, Gašperja Polaka, svaka Matija Žigana in prošta Janeza Krst. P.-a. V Radovljici je imel hišo in večje posestvo. Rodila sta se mu 2 otroka, a sta oba že zgodaj u. ([67:] Valentin Jožef, u. 31. jan. 1703 z 11 meseci, in [68:] Marija Ana, u. 17. avg. 1707 v 5. letu). Zadnjič ga omenja radovlj. krst. mat. kot botra 11. marca 1716. U. je v Lj. 5. jan. 1717 (ČJKZ 1927, 180–1, 182). Njemu je pripadla naloga, da po bratovih navodilih izvede ustanovitev P.-ove študijske štipendije (gl. članek o proštu). Vdova po njem je živela stalno v Radovljici. Med 1715 in 1742 je vpisana v radovlj. krst. knj. vsaj 28-krat kot botra; bila je tudi podpornica cerkvenim bratovščinam (ČJKZ 1927, 196, op. 66). Oporoka njenega moža Janeza Jurija z dne 14. jan. 1709 v ODAS dokazuje njegovo veliko premožnost, še večjo pa druga oporoka z dne 26. dec. 1716. Po tej naj bi prejel največji del nečak [72:] dr. Janez Krstnik P., tisti, ki je pozneje postal plemič, medtem ko je odpravil testator ostale sorodnike z manjšimi zneski, če izvzamemo njegovo ženo, ki je dobila radovlj. posestvo in 8000 gld. gotovine. Z njegovo smrtjo je postalo aktualno proštovo testamentarno določilo, da se morajo legati le-tega, namreč thurnovska desetina in 6000 gld, uporabiti za ustanovitev semenišča v Lj.

Nedvomno sta gospodarila v Hrašah proštova sestra [61:] Marija P. in njen mož [69:1 Jurij P., ki je bil tudi Hrašan. Poročila sta se 6. febr. 1675 in imela vsaj petero otrok: [70:] Mihaela (r. 23. sept. 1675), [71:] Elizabeto (r. 17. nov. 1677, por. 15. febr. 1699 z Janezom Pernušem iz Piraščice); [72:] Janeza (r. 6. nov. 1680), [73:] Andreja (r. 6. nov. 1683) in [74:] Jakoba (r. 2. jun. 1692, že omenjenega kasnejšega jermenarja v Kranju). Kdaj in kje sta umrla proštova sestra Marija in svak Jurij P., ni znano. Dom v Hrašah je prevzel Jurijev sin [73:] Andrej P., medtem ko so ostali trije bratje odšli z doma. Prvorojenec [70:] Mihael P. je študiral v Gradcu, postal magister filozofije (ord. 1698) in notarius publicus ter bil kaplan v Naklem (1700–5), župnik v Križah (do 1728), nato pa do smrti (1729) v Tržiču (Vrhovnik-Koblar, Naklo 89; S 1887, št. 224; Lavtižar, Radolica 90; ČJKZ 1927, 181, 196).

Iz iste družine hrašanskih P.-ov je izšel tudi tisti, ki je prvi postal plemič. Gre za že omenjenega [72:] Janeza Krstnika P.-a, proštovega nečaka. Da je bil Hrašan in sin proštove sestre [61:] Marije in svaka [69:] Jurija P.-a dokazuje radovlj. krst. mat., četudi pri tem rojstvu ni vpisan rojstni kraj. Okolnost, da mu je bil boter isti Andrej Janša, botra pa je bila iz iste hiše kakor izpričanim trem otrokom omenjenih zakoncev (Mihaelu, Elizabeti in Jakobu), ovrača vse druge kombinacije, zlasti tisto, da bi bil ta Janez Krstnik Vrbljan, doma bodisi pri Boštjanovih (popravi ČJKZ 1729, 182) bodisi pri hiši z domačim imenom »Prešeren« (popravi Kidrič, Prešernov album 1950, Rodovnik IV, citiram: PA). Direktna sorodniška zveza po moški črti med hrašanskimi P.-i in katero si bodi vrbensko družino P.-ov se vsaj za čas, ko so nam edini vir cerkv. mat., ne dá prepričljivo zrekonstruirati. Potemtakem je raba izraza »Vetter«, ki ga srečamo v oporoki [64:] Janeza Jurija P.-a in ki naj bi v tem času. pomenil »različne stopnje sorodstva« (ČJKZ 1927, 177), ustrezala v tem primeru današnjemu pojmu nečak in to je ta dr. Janez Krstnik v resnici bil upravitelju radovlj. cerkv. posestev, kakor so mu bili n. pr. tudi ostali 3 Janezovi bratje Mihael, Andrej in Jakob. Drugačno pa je sorodstvo po ženski liniji. Hči proštove nečakinje [71:] Elizabete in Janeza Pernuša iz Piraščice [75:] Marija (r. 17. maja 1705) se je dne 30. jan. 1724 omožila z [29:] Jernejem P.-om iz Vrbe (r. 1. avg. 1698 -Janezu in Neži). Oba zakonca ista živela ob popisu duš 1754 na domu, ki je bil podložen radovlj. beneficiju Corporis Christi, njun sin [76:] Jakob P. (r. 24. jul. 1728, botrinila mu je gospa Terezija Preschernin, vdova« iz Radovljice kakor tudi drugim otrokom tega zakonskega para) pa se je 9. nov. 1760 poročil z Marijo Justin iz Dola in u. brez moških potomcev po 10 letih zakona kot gospodar v Vrbi na št. 17 (pri »Fajdigu«). Nato se je vdova po njem vnovič poročila (21. jun. 1771) s Simonom Jalnom ter utemeljila na tem domu novi priimek. Prav poporoka [29:] Jerneja P.-a »Fajdiga« z Marijo Pernuševo govoru za to, da rodova Fajdigov v Vrbi in hrašanskih P.-ov nista bila že prej kako bliže v sorodstvu, ker bi bila sicer za omenjeno poroko potrebna cerkv. dispenza. Le po ženski črti se je torej kri hrašanških P.-ov pomešala s krvjo vrbenskih; toda s tem, da je v Vrbi na št. 17 izginil priimek P., je moral tudi spomin na to sorodstveno zvezo kmalu zamreti.

[73:] Andreju P.-u, kmetu v Hrašah in nasledniku Marije in Jurija, proštove sestre in svaka, ki je bil menda dvakrat poročen (5. febr. 1702 z Marijo Cotl iz Zgoše, drugič kot vdovec ne v radovlj. fari z neko Jero), so se rodili vsaj 4 otroci: [77:] Urša P. (r. 25. sept. 1707 iz 1. zakona), [78:] Gašper Melhior Boltežar P. (r. 6. jan. 1715, u. 11. avg. i. l.), [79:] Janez P. (r. 25. maja 1716) in [80:] Neža P. (r. 19. jan. 1719). Da pa bi se bila Andreju rodila še hči [82:] Marjeta, kasneje poročena nekje na Gorenjskem z nekim Paumannom, iz radovlj. mat. ni razvidno. Prvorojenka Urša P. se je ok. 1730 poročila z Jurijem Struppijem, lj. meščanom in steklarjem (ČJKZ 1927, 185), njena sestra Neža pa je u. neomožena 3. maja 1775 v Lj. (ČJKZ 1927, 185). Za Andrejem, Jero in njunim sinom Janezom je sled izgubljena. S smrtjo neke [81:] Marije P. (u. 2. febr. 1757), ki je ni mogoče spraviti, v genealoško zvezo, se priimek P. v Hrašah izgubi, ostalo pa je do danes le hišno ime »pri Prešernu« na domu št. 7, ki je iz njega izšla prva znana veja izobraženih P.-ov.

Dve genealoško važni dejstvi o proštu Janezu Krstniku P.-u sta dokazani: 1. da je bilo njegovemu očetu ime Jurij, materi pa Ana; 2. da se je r. 9. jun. 1656 v Hrašah (popravi PA, Rod. IV; gl. članek o proštu). Do zdaj znana rojstna letnica (1655) se naslanja najbrž le na malo pred 1780 pripisano beležko na platnicah 2. radovlj. rojst. knj., katere avtor je bil, sodeč po pisavi, kaplan Tomaž Baloh. Domneva, da jo bil prošt doma v Hrašah iz hiše št. 7, se opira na dejstvo, da sta na tem domu gospodarila proštova sestra [61:] Marija in za njo njen sin [73:] Andrej. Dokazila, kdo so bili proštovi ožji sorodniki, so njegova oporoka iz 1704 (ŠkALj), zapis poroke [74:] Jakoba P.-a iz Hraš 1715 v por. mat. v Kranju, oporoka proštovega brata [64:] Janeza Jurija iz 1716, uradna ugotovitev proštovega bližjega sorodstva s pravico do P.-ove štipendije iz 1752 in slednjič testament [80:] Neže P. iz 1775. Proštova oporoka upošteva le [64:] (Janeza) Jurija P.-a in njegovo moško potomstvo, ki pa očeta ni preživelo [67]. [74:] Jakoba P.-a, jermenarja v Kranju, je poročil 1715, četudi je bila nevesta doma iz Kranja, župnik [70:] Mihael P. v Križah, ženinov brat, ob navzočnosti prič — matica jih imenuje »patrueles« — [64:] Janeza Jurija iz Radovljice, torej ženinovega strica, in [72:] dr. Janeza Krstnika P.-a, torej ženinovega brata. Oporoka proštovega brata Jan. Jur. iz 1716 določa volila sestrama [61:] Mariji por. z [69:] Jurijem P.-om in [63:] Jeri por. Zupan; nečakom: [72:] dr. Janezu Krst., Jožefu Zupanu, Jerinemu sinu, čevljarju v Lj. (11. febr. 1697 do 5. avg. 1761), Jakobu P.-u, jermenarju, ter nečakinji [71:] Elizabeti por. Pernuš, kakor tudi nečakom in nečakinjam, ki so bili otroci proštove sestre [65:] Uršule, por. 13. maja 1696 z Matijem Žiganom iz Krope (popravi PA, Rod. IV), torej spet nečakom in nečakinjam. V zvezi z dediščino 1752 se uradno priznajo za njegove sorodnike samo še živeče osebe, ki so izpričane, po radovlj. maticah in po nekaterih rodovnikih, priloženih prošnjam za P.-ovo ustanovo, kot nedvomne potomce proštovih sester: sin proštove sestre [61:] Marije [74:] Jakob P., meščan in jermenar v Kranju, proštov nečak; hčeri njenega rajnega drugega sina [73:] Andreja P.-a iz Hraš: [77:] Uršula (Marija) roj. P., žena lj. steklarja Jurija Struppija, in [80:] Neža P., »dekla v Lj.«, proštovi pranečakinji; hčeri proštove sestre [65:] Uršule: Marija Ana r. Žigan, žena Antona Grošla, fužinarja v Kropi, in menda njena sestra Barbara Žigan, por. 23. jan. 1729 z Jurijem Tomanom iz Radovljice (popravi PA, Rod. IV), kot proštovi nečakinji. Dediči [80:] Neže P., ki je u. v Lj. 3. maja 1775, pa so bili: njeni sestri [77:] Marija (= Uršula Marija) vdova Struppi in [88:] Marjeta Paumann, Marjetin sin Ignacij Paumann ter 3 nečakinje: Ignacija Struppi por. Grošl (r. 16. marca 1731), Jožefa Struppi por. Ohrnauer (r. 22. febr. 1739) in Marija Struppi (r. ok. 1746), torej hčere [77:] Uršule Marije Struppi.

O proštovem nečaku [72:] Janezu Krstniku P. -u (r. 6. nov. 1680, u. 19. apr. 1746) vemo, da je študiral pravo, dosegel vsaj 1715 doktorat in bil vsaj 1731 »zapriseženi sodniški odvetnik kranjskih ustanov«, t. j. najvišji uradnik kranjskega dež. sodišča (gl. Jos. Math. Preschern, Idea sapientis; Pohlin, 44; LZ 1883, 208; LZ 1900, 864; Novak, Brezovica 1907, 217; ČJKZ 1927, 181–2,196; Preš. II, 22; PA. Rod. IV). Radovljiški upravitelj in stric [64:] Janez Jurij P. mu je v oporoki 1716 zapustil lepo premoženje: pozlačeno srebrno steklenico s proštovim akademskim grbom, nekaj srebrnih svečnikov, najlepšo svileno zaveso, svileno turško preprogo, proštov portret, njegovim morebitnim otrokom 3000 gld gotovine, odpuščen mu je bil dolg 900 gld ter zaupana uprava vsega testatorjevega premoženja, iz katerega so se črpala sredstva za P.-ovo ustanovo (desetima, 4000 gld, od katerih naj prejemata obresti 2 gojenca semenišča, stiškemu samostanu posojenih 2000 gld z obrestmi še za 3. štipendista, pravica, da prejmeta 2 od njegovih sinov kot prva proštovo ustanovo itd.). Bil je povišam v plemiški stran, diploma z dne 10. jun. 1724 ga imenuje pl. P. Heldenfeldski (de Preschern in Heldenfeld). Svoj grb je priredil po proštovem grbu. Pridobil si je tudi posestva v Vodicah in imel hišo v Lj. Ker pa je upravljal imovino proštove ustanove tako, da je imela od nje koristi le njegova družina, se je zaplel v spor s škof. gen. vikariatom. Prej ko je bila pravda razsojena, je u. in bil pokopan v Lj. pri avguštincih. Oženjen je bil dvakrat: najprej pred 1711 z [83:] Marijo Elizabeto r. pl. Schwitzer (u. 20. sept. 1730), kot vdovec pa s hčerjo mestnega tajnika 25. nov. 1734 [84:] Marijo Lavrencijo pl. Schluderbach (u. 28. jan. 1757). Pred smrtjo mu je pomrlo več otrok (Joahim Friderik 9. dec. 1711 do 22. marca 1712, Karel Sebastjan 19. jan. 1713 do 2. avg. 1719 in morda Marija Jožefa 24. dec, 1724 do 7. dec. 1745). Preživela sta ga le 2 sinova, oba advokata. [85:] Franc Ksaver pl. P. se je r. 10. nov. 1719, krstni boter mu je bil lj. gen. vikar Jakob Schilling. Študiral je do 1737 jezuitsko gimn. v Gorici, nato pravo v Salzburgu, kjer je 5. dec. 1740 branil teze, ki jih je napisal p. Odo Scharz, z dodatki pa objavil P. v obsežni knjigi (Tractatus exegeticus ad librum III. Decretalium Gregorii IX) ter bil 21. dec. 1740 prom. za doktorja obojega prava (SJ 1940, 184 sl.). Poročil se je 27. jul. 1749 z [86:] Marijo Ano pl. Merhar in u. v Lj. že 17. okt. 1751. V svoji oporoki se je spomnil tudi nepoplemenitenih sorodnikov svoje sestrične [65:] Uršule, ki mu je v bolezni stregla, in njenega moža Jurija Struppija (gl. LZ 1883, 208; Schiwiz, Adel v. Krain 160, 195; Novak, Brezovica 1907, 271; ČJKZ 1927, 183, 196; PA, Rod IV). Starejši brat [87:] Matija Tadej pl. P. (r. 23. febr. 1715, u. po 1752) je bil tudi imatrikuliran na salzburški univerzi 1733 (Turk, SJ 1940, 185), se poročil v Gradcu 23. sept. 1746 z [88:] Marijo Antonijo vdovo Tschandler. Vodiško posestvo, ki ga je podedoval po očetu, je menda prodal. Na njem je bilo, da poravna spor zaradi proštove ustanove. Dne 22. febr. 1752 sta sklenila z gen. vikarjem pogodbo (prepis v ŠkALj, št. 6650), da preide Thurnova desetina in glavnica 6000 gld v last gen. vikariata, iz njiju dohodkov pa bodo dobivali po 3 gojenci lj. semenišča stanovanje, obleko in hrano, da ima pravico podeljevati štipendijo lj. škof, toda prednost imajo proštovi bližnji sorodniki. Ob smrti ni zapustil potomcev (gl. LZ 1883, 208; Schiwiz,, Adel v. Krain 55, 254; Schiwiz, Der Krain. Adel in den Matriken v. Gratz 228; ČJKZ 1927, 183, 196; PA, Rod IV). — Od treh hčera [72:] dr. Janeza pl. P.-a iz 1. zakona, ki jih omenjata materini oporoki (ODAS) z dne 9. januarja 1726 in sept. 1730 ter oporoka brata [85:] Franca Ksaverja, sta bili 2 klarisinji: [89:] m. Antonija pl. P. in [90:] m. Jožefa pl. P. (gl. ČJKZ 1927, 183). Le-ta je kot opatica v Lj. doživela razpust samostana in u. pred 20. dec. 1788. Z njo je izumrla ta veja poplemenitenih P.-ov.

II, d. Iz Poljč pri Begunjah je bil doma tisti [91:] Janez. Krst. P. (r. 30. maja 1677, u. 28. avg. 1735), ki je ok. 1701 stopil v jezuitski red, postal »utriusque facultatis doctor« in poučeval na jezuitskih gimn. v Gorici, Zagrebu, Gradcu, spet v Gorici, Passauu, na Dunaju in v Trnovi ter u. v Lj. Izdal je v Gradcu 4 knjige v latinščini (Janua Philosophiae seu Controversia dialogistica de intrinsecis corporum generalium principiis 1714, Exersitationes poëticae 1714, Exercitationes rhetoricae 1715 in prevod iz italijanščine Jožefa Petra Pinamontija Leges Impossibilium sive Regulae astrologicae de praedictionibus futurorum ad seducendos credulos 1715), uredil arhiv lj. jezuitskega kolegija ter zapustil v rokopisu 8 za tisk pripravljenih razprav (Pohlin 44; SPASJ, 275–276; ČJKZ 1927, 181, 196).

II, e. Iz okrog srede XVIII. stol. so v razvidu še 3 šolani P.-i, ki jih doslej ni bilo mogoče genealoško opredeliti. [92:] Jožef Matija P., r. ok. 1710 nekje v radovlj. župniji, je izdal filozofsko disertacijo (Idea sapientis theo-politici, Viennae 1728; primerek v NUK 21065) in jo 26. jun. 1728 zagovarjal v Lj. Posvetil jo je svojemu zaščitniku dr. Janezu Krst. pl. P.-u, v posvetilu pa pokazal, da se ne zaveda z njim kakih sorodstvenih zvez, četudi ju veže »priimek in morda tudi kri«. Delce se ne odlikuje po vsebini iz »tripartita morum philosophia, ethica, politica, oeconomica«, pač pa po čednih bakrorezih (med njimi je tudi proštov grb) in spretnih latinskih distihih (ČJKZ 1927, 184). Menda je to tisti Matija P., ki je postal 10. jun. 1732 v Gradcu bakalaver teologije in bil 1746–58 ravnatelj pri Svetem Ksaveriju na Stražah in pozneje župnik na Vranskem (gl. Epitome chronologica scriptorum eccles. 1732; Pohlin 32, 44; LZ 1900, 863–64; Orožen II b 100; ČJKZ 1927, 184, 196). Tudi [93:] Janez Krstnik P., menda sin jermenarja [74:] Jakoba iz Kranja, je bil duhovnik, vsaj 1755–8 kurat pri Sv. Joštu nad Kranjem (ČJKZ 1927, 184, 196). Neki [94:] Benedikt P., omenja ga [92:] Jožef Matija P. v svoji disertaciji, se je uveljavil ob tem času kot civilni uradnik; drugih podatkov o njem pa doslej ni bilo najti (ČJKZ 1927, 181).

Tem gorenjskim šolanim P.-om se pridružuje še zastopnik semiške veje. [95:] Janez P., r. ok. 1730, je bil ord. 1755, služboval je na raznih župnijah in u. 1795 v domačem kraju (Pokorn, Šemat. 1788, 103; ČJKZ 1927, 184, 196).

II, f. Gospodarski in socialni vzpon je dosegla neka veja P:-ov, doseljena z Gorenjskega na Hrvaško. Njen utemeljitelj je bil bržkone [96:] Ivan Nikola P., ok. 1700 stražmojster v Karlovcu. Karlovški veliki general, štajerski plemič Friderik grof Saurau ga je poklical v Belaj, obmejno trdnjavo in naselje pri Sunji v Liki. Dobil je v fevd belajski dominij. Sledil mu je sin [97:] Vid P., ki je bil tudi vojak in dosegel vsaj stopnjo majorja. Ta je dobil 11. febr. 1760 plemstvo (de Preschern) zase, za ženo, sinova Karla in Filipa ter hčer Katarino, ki je bilo razglašeno v hrvatskem saboru (Lopašić, Oko Kupe i Korane 50; Bojničić, Der Adel von Kroatien 152; Hrvatska enciklopedija II 344). Iz grba te panoge se dá posneti, da je Vid poznal grb kranjskih pl. P.-ov. Vidov sin [98:] Filip pl. P. je študiral 1761/2 jezuitsko gimn. v Lj. in užival proštovo ustanovo (izvestje lj. jezuit. gimn.). Kako mu je uspelo dokazati sorodstvo s proštom, ni znano. Toda hišno ime »Bellaj«, ki so ga morali prav v zvezi z belajsko vejo prevzeti P.-i iz Lesec (izpričano je v radovljiški mrl. mat. 1. okt. 1714 in 8. maja 1715), bi utegnilo kazati na izvor te plemiške družine, dasi je izgubila stik s svojimi gorenjskimi predniki in se krepkeje razrasla na Hrvaškem kakor veja lj. plemičev P.-ov. — Eden izmed potomcev te veje, [180:] Sigmund P., je bil v dobi Bahovih huzarjev sodni svetnik v Varaždinu (gl. Trdina Zbr. spisi II 271, 401).

III, a. Prvi izpričani Vrbljan, ki ga je »uka žeja« speljala iz rojstne vasi v latinske šole, ni bil iz rodu P.-ov, marveč Tomaž Pristov p. d. Kraljev (r. na kasnejši št. 14 dne 19. dec. 1724, u. kot »poeseos auditor« 10. nov. 1743).

Zelo verjetno je, da je pri prvem znanem P.-u, r. v Vrbi, ki je šel študirat, že vplivala na njegovo odločitev proštova ustanova. Gre za [99:] Tomaža P.-a »Fajdigovega«. Njegovemu rodu sledimo lahko nazaj do srede XVII. stol. Prva izpričana P.-a »Fajdiga« sta gospodar [100:] Matija P. in žena [101:] Neža; njun sin [102:] Janez P. se je r. 18. maja 1674, če je res ob smrti 17. nov. 1757 dočakal »82 let«. Žena mu je bila [103:] Neža, doma iz druge fare, u. 31. dec. 1728 v Vrbi. Za njima je prevzel domačijo sin [29:] Jernej P. (r. 1. avg. 1698, u. 18. jan. 1771), oženjen 30. jan. 1724 z [75:] Marijo Pernuš iz Piraščice, proštovo sorodnico: Od 8 otrok, ki so se jima rodili med 1728 in 1745, je bil Tomaž četrti (r. 4. dec. 1734). Leta 1752 je bil »studiosus et humanista«. Kot kompetent za P.-ovo ustanovo je skušal dokazati, da je s proštom v rodu v 5. kolenu. Ali je ustanovo dobil in kakšna je bila njegova nadaljnja življenjska pot, ni mogoče ugotoviti. (Gl. prepis prošnje za štipendijo v ŠkALj; ČJKZ 1927, 167–8, 184, 196). Vprašanje, ali je rodovnik, ki ga je priložil k prošnji za ustanovo, verodostojen (ČJKZ 1927, 167–8), češ da je »skrajno neverjetno«, da bi bile njegova mati, babica in prababica rojene P., je zdaj rešeno, saj je dokazano, da sta. bili prosilčeva prababica in babica res rojeni P., njegova mati pa, katere dekliško ime je bila Pernuš, je prišla do priimka P. šele z možitvijo.

III, b. Vrbenski dom, ki je dal naslednjega znanega izobraženega P.-a, je Boštjanovina (Vrba št. 6). Do zemljiške odveze 1849 je bila ta cela kmetija podložna radovlj. graščakom (popravi PA 285) in je med 5 podložniki, ki jih je imelo to gospodstvo v Vrbi, plačevala najvišje davke. Okoli 1754 je namreč odpadlo nanjo 12 gld 28 kr 2 peneza cesarskih dajatev, medtem ko so jih plačali n. pr. posestniki na št. 5 (p. d. Lenček) 4 gld, na št. 10 (p. d. Sebenehar) 5 gld 20 kr 3 peneze in na št. 15 in 16 (p. d. Prešeren) 8 gld 54 kr, graščinskih dajatev pa za činž 3 gld 30 kr, puntarski davek 2 kr 2 peneza, vrednost ročne tlake je znašala 3 gld 41 kr, vozna tlaka 6 dni, lesna pa 8 voženj, a podložniku s št. 15 in 16 so predpisali za činž 5 gld 54 kr, puntarskega davka prav toliko ko Boštjanu, vrednost ročne tlake je znašala 3 gld 4 kr 1 pen, vozna in lesna dlaka pa tudi 6 dni in 8 voženj. Ko je nastal franciscejski kataster (1826), je štela Boštjanovina 50 zemljiških parcel in merila 10 ha 99 a 64 m²; bila je potemtakem po velikosti peta med vrbenskimi celimi kmetijami.

Na Boštjanovini so gospodarili P.-i vsaj od srede XVI. stol. Nepretrgana črta znanih gospodarjev sega od [104:] Andreja (r. 1650, u. 28. apr. 1729) in njegove, žene [105:] Marine (u. 23. nov. 1737), preko sina [106:] Anžeta star. (r. 1. okt. 1681, u. 3. jul. 1751), por. 20. maja 1703 z [107:] Jero r. Justin iz Breznice (r. 8. marca 1683, u. 13. dec. 1704), nato vnuka [108:] Anžeta ml. (r. 18. maja 1707, u. 19. maja 1771), oženjenega prvič 19. sept. 1729 z vdovo [109:] Marijo Triplat iz Zabreznice, drugič 9. sept. 1736 z [110:] Jero r. Mulej iz Smokuča (r. 10. febr. 1712, u, neznano kdaj). Slednjima se je rodilo 8 otrok: [111:] Marija (22. dec. 1737, u. 9. okt. 1823), [112:] Tomaž (19. dec. 1739), šesta je bila [113:] Jera (17. marca 1748), osmi pa [114:] Jožef (17. marca 1752), medtem ko so ostali otroci zgodaj pomrli. Prvorojenka [111:] Marija (Mina) se je okoli 1761 poročila z [139:] Jernejem P.-om in se primožila na Ribičevino; ta je bila pesnikova babica. Njen brat [112:] Tomaž je za starši prevzel dom, se oženil 15. febr. 1774 z [115:] Marijo Metrčevo iz Poljč in u. 12. avg. 1778, kakor že omenjeno, nesrečne smrti. Od štirih otrok so mu 3 umrli še kot dojenčki, ostal je le eden: naslednik [116:] Jakob (r. 6. jul. 1776, u. 26. dec. 1859). Sledil mu je sin [117:] Jakob ml. (r. 8. avg. 1805, u. 25. avg. 1864), tega naslednik je bil [118:] Janez P. (r. 19. okt. 1832, u. 26. dec. 1905), por. z Marijano Pristov z Brega. Njuna hči Marija (r. 9. sept. 1872, u. 4. jun. 1907), por. 1906 z Janezom Nočem iz Most, pa je bila zadnja lastnica Boštjanovine iz rodu P.-ov. Dom je 1907 prešel v last Ambrožičevih, domá iz Poljšice. — ČJKZ 1927, 174–5, 186, 189, 254; Preš. II. 20, 21, 23; PA 17, 285, Rod. III.

Najmlajši brat [111:] Mine P.-Ribiške, sin [108:] Anžeta ml. in stric [116:] Jakoba star., je bil tisti [114:] Jožef P., ki je k vpisu njegovega rojstva družinski genealog Tomo Zupan, katerega rod po materini strani izhaja tudi iz Boštjanovine, pripisal opombo, češ da »se mora Slovenstvo morda njemu (t. j. Jožefu) zahvaliti za pesnika«. Jožef P. je študiral gimn. in bogosl. v Lj., praktično leto bogosl. pa v graškem generalnem semenišču do ord. 1. apr. 1786. Kaplanoval je mimogrede najprej v Gradcu, bil do 1796 kaplan in katehet pri lj. uršulinkah, nato 1 leto na Brezovici in nekaj časa na Vrhniki, postal 1800 lokalist na Kopanju nad Račno pri Grosupljem, nato pa župnik 1820 na Ježici. Po upokojitvi jul. 1829 se je preselil v Lj. (Janochova hiša v Rožni ulici št. 100, danes 5) ter tu u. 24. marca 1835 v starosti 83 let. Predstojnikom je veljal 1788 za slabotnega, četudi zdravega, srednje nadarjenega, spodobnega vedenja, zglednega življenja (Pokorn, Šemat. 241), škof Wolf pa ga je ocenil 1826 kot zelo starega, sicer pa redoljubnega človeka (SJ 1940, 186), medtem ko je sorodstvo videlo v njem »častitega duhovna«, nenavadno dobrega, previdnega, »posebno znajdenega in modrega moža«, ki je živel gosposko in znal vsako reč tako obrniti, »da je vsega vselej še malo preveč imel«. Bil je spričo svoje gospodarnosti res lahko gmotna opora sorodstvu, saj je izkazoval dobrote ne le Boštjanovim, marveč tudi Ribičevim. Na službenih mestih so ga spremljale kot gospodinje sorodnice: sestra [113:] Jera do smrti (Kopanj, 5. marca 1804), sestra [111:] Mina; Ribiška od 1804 do odhoda v Borovnico 1811, nečakinja [148:] Lenčica in pranečakinja [151:] Katra, ki mu je gospodinjila do 1835. Pranečakinjo [168:] Lenko je zalagal z živili, ko se je: učila 1828/9 v Lj. kuhe, pomagal nečakoma [145:] Francu Ksav. in [147:] Jakobu med študijem, vzel k sebi pranečaka [119:] Boštjanovega Janeza, ki je pri njem v desetem letu u. (1. avg. 1807) itd. Med vsemi sorodniki je izkazal pranečaku. Janezu P.-u največ ljubezni, pranečaku [152:] Francetu pa največ dobrot, saj mu je bil krušni oče, prvi učitelj in nesebičen podpornik v času študij, a tudi kasneje, ko je bil France že v službah. Po upokojitvi je živel sicer z 200 od 1831 s 300 gld pokojnine v gmotnih skrbeh, saj je sklenil z nečakom [116:] Jakobom 1833 pogodbo o dosmrtni renti, da mu bo namreč le-ta pomagal s hrano, obleko in kril stroške za zdravnika, oni mu bodo pa svoji smrti prepustil vse premičnine in še morebiti neizplačano pokojnino (akti v ODAS, opozorilo Dušana Ludvika); vendar pa je jemal od svojega pranečaka za hrano in stanovanje manj ko prej Miha Kastelic. Vzgojen je bil najbrž v janzenističnem duhu, a se ni uveljavil kot propagator te smeri, vsaj s tiskom ne. Tudi se ni uvrstil med slov. prerodne aktiviste, izkazal pa je gibanju pač nevede in morda nehote neizmerno uslugo, ko je z očetovsko ljubeznijo omogočil pranečaku Francetu študije, se živo zanimal za njegov napredek, bil nanj posebno navezan in mu kmalu odpustil, da ni šel v lemenat, ter ta sklep, se zdi, na materino nevoljo odobraval, ko ga je France prepričal, da ni za ta poklic. Kako je gledal Jožef na Francetove literarne uspehe, ni znano. France mu je vračal dobrote s hvaležnostjo in spoštovanjem, saj je priznal, da mu je bil prizanesljivi »Grossonkel« na svetu največji dobrotnik. Menda sta tudi pesnikova brata Joža in Jurij bila deležna podobnih dobrot. Več let je bolehal za družinsko boleznijo, oslabelostjo srca, in se n. pr. zaradi bolnih nog ni mogel udeležiti avg. 1832 nove maše pranečaka [154:] Jurija. Del pohištva, ki ga je Katra imela (Jelovškova, Spomini 10), je dobila v dar od [116:] Jakoba P.-a, ki je Jožefu zadnja leta gmotno pomagal in mu stregel v bolezni. Pokopali so ga pri Sv. Krištofu, nagrobnika pa bržčas ni dobil. — Gl. SN 1878, št. 119; Z 1879, 34, 35; LZ 1881, 13–6; 273, 274; Šumi, Archiv II 167; LZ 1882, 466, 467; E. Jelovšek, Spomini 10; Novak, Brezovica 173; Pokorn, Šemat. 241; Žigon, Vnanji dogodki Prešernovega življenja 1; DS 1926, 249; ČJKZ 1927, 189, 197; Lenka 6, 7, 8, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 19, 20–1, 22, 23, 30, 48, 52, 58, 60, 61; M 1934, 64, 149, 229, 306, 347–8; Preš. II 18, 33, 34, 35, 37, 54, 59, 60, 61, 63, 72, 73, 141, 142, 143, 275; PA 267, 269, 285, 286, 288, 289, 290, 295, 320; Rod. III; evid. protokol škof. ordinariata v Lj.; Zupanovi zapiski. v NUK.

O [116:] Jakobu P.-u, »starem Boštjanu«, bratrancu pesnikovega očeta [140:] Šimna in pesnikovem »mrzlem« stricu, je znano, da se je ukvarjal ne le s kmetovanjem, marveč tudi s platnarsko trgovino. Kupčijske zveze je imel razpredene daleč na okrog in je mnogo potoval. Ob takšnih priložnostih se je ustavljal pri sorodnikih duhovnikih. Poročil so je 5. febr. 1797 z [120:] Mino r. P. (p. d. Ropretovo z Brega št. 10; r. 13. nov. 1772, u. 3. dec. 1861?). Bil je pesnikovemu bratu [154:] Juriju krstni boter, njegova žena pa je botrinila vsem ostalim Šimnovim otrokom. Njegovi mladoletni hčeri [155:] Mini je bil 1827–32 sodno postavljeni kurator. Bil je majhne postave, cvetočih lic, prijazen in ponosen. Rad je priskočil v težavah sorodnikom na pomoč: gmotno je pomagal upokojenemu stricu Jožefu in mu v bolezni stregel, v Kranju je predeval vodeničnega pesnika, bil navzočen ob njegovi smrti in se udeležil njegovega pogreba. Z lastno družino, ki je štela osmero otrok, ni imel posebne sreče: na Kopanju mu je pri stricu Jožefu u. prvorojenec [119: ] Janez (r. 11. maja 1798, u. 1. avgusta 1807), tretjemu otroku [121:] Mariji (r. 23. maja 1803) se je 27. maja 1829 rodila nezakonska hči, sin [117:] Jakob ml. (r. 8. avg. 1805), ki je prevzel posestvo, se je vdal pijači (gl. pripis v brezniški krst. mat. ob rojstvu 1. sina 19. dec. 1832). Menda je zaradi domačih razmer dlje časa živel v Lj. in Kranju. U. pa je v Vrbi 26. dec. 1859. — Lenka 39, 40, 56; M 1934, 347, 391–92; Preš. II 35; PA 285, 319, Rod. III; zapuščinski akt Jožefa P.-a v ODAS; Zupanovi zapiski.

Iz Boštjanove hiše sta izšla še dva izobraženca: [122:] Janez P. (r. 26. dec. 1815, u. 23. jan. 1886), namreč sin [116:] Jakoba; star. in brat [117:] Jakoba ml. Študiral je gimn., filozofijo in 1 leto bogosl. v Lj. (1828 do 1837), nato pravo v Gradcu ter bil do smrti notar v Radovljici. Dasi je kot študent s pesnikom občeval, je bil v zrelih letih narodno nezaveden. Prišel je v posest knjig Jožefa P.-a, dela pesnikove knjižnice in njegove doktorske diplome. — LZ 1888, 301; KDCM 1904, 46–7; ČJKZ 1927, 190 do 191, 197; Lenka 43; M. 1934, 347; Preš. II 144; PA 290, Rod. III. — Drugi je bil [181:] Valentin P. (r. 31. dec. 1845, u. 28. novembra 1867), osmi in zadnji otrok [117:] Jakoba ml. in [182:] Katarine P. roj. Legat ter brat [118:] Janeza P.-a, zadnjega gospodarja s priimkom P. na Boštjanovini. Študiral je v Lj. 7 razredov gimnazije (1859 do 1867), bil Levčev in Šukljetov sošolec, toda zaradi bolezni ni končal tega razreda. U. je 22-leten za jetiko v Vrbi. Najbrž pod vplivom Jakoba Aleševca, ki je bil 2 leti pred njim na gimnaziji, se je lotil prevajanja veseloiger za Dramatično društvo. Šele po smrti so uprizorili 3 njegove prevode: enodejanko Karolček in njegova prva ljubezen (upriz. 27. jan. 1872 in 8. dec. 1881), Em. Pohla enodejanko Osem dni pameten (upriz. 7. marca 1874) in Louisa Angelyja veseloigro v 5 slikah Strehar (Der Dachdecker), za katero je zložil glasbo J. Alešovec, instrumentacijo pa oskrbel Anton Stöckl (upriz. 15. nov. 1875). Dejanje prve in zadnje veseloigre je prestavljeno v Lj., prevodi so v jezikovnem pogledu spretni. Jezikovno je popravil A. Umka-Okiškega prevod iz l. 1862 »Srčne Blejke, zgodovinsko-romantičen obraz iz časa, ko so Francozi gospodarili po Iliriji« (upriz. 10. dec. 1872 ter 27. febr. 1876 pod naslovom Pogumne Gorenjke); gre torej za igro, ki jo je spisal v nemščini L. Germonik in jo izdal v Trstu 1868 pod naslovom Die Weiber von Veldes. Ti prevodi niso nikdar izšli v tisku, pač pa so ohranjeni v NUK (arhiv Dramatičnega društva) njih rokopisi (št. 641, 376, 417 in 167). A. Trstenjak (Slovensko gledališče 99) je pomotoma zamenjal Valentina P.-a z [179:] Gabrijelom P.-om — Župne matice iz Breznice; izvestja lj. gimn.; Trstenjak, Slov. gled. 99, 117, 120, 123, 127, 128, 133; Wollman, Slovinské drama 47, 283; SBL I 210.

III, c. Tisti rod P.-ov, ki mu mora prešernoslovje zaradi pesnika in drugih njegovih izobraženih sorodnikov posvetiti vso pozornost, je izšel iz hiše v Vrbi s št. 1 in z domačim priimkom »pri Ribičevih«. Doslej so 3 rodoslovci skušali dognati nepretrgano vrsto pesnikovih prednikov, kolikor ji je mogoče slediti daleč nazaj, in sicer: radovlj. vikar Filip Jakob Grošelj (rodovnik je objavil Levec v LZ 1888, 692), Tomo Zupan (Pesnik Prešernova sorodovina z očetove — materine strani, rokopis z letnico 1923 v NUK, Ms 723; razen tega hrani NUK še 5 Zupanovih variant tega rodovnika, zadnji nosi letnico 1926) in Fr. Kidrič (Prešerni od konca 15. do srede 19. stol. Načrt za zgodovino enega najmočnejših slov. kmetskih rodov, ČJKZ 1927, 165–98). Njih namen je bil različen. Grošelj je s pesnikovo materjo na podlagi radovlj. krst. in por. matic 10. oktobra 1816 sestavil »Ribičev rodbinski list za Prešernovo štipendijo« (Lenka 13), pri čemer se je trudil, z dokazi podpreti hišno tradicijo, da izhajajo Ribičevi in proštov rod od skupnega prednika (gradivo Toma Zupana), pesnikova mati pa, ki je Grošlju pri tem pomagala, je računala, da bodo sina »raje vzeli v lemenat, ko izdela osmo«, ker prinese s sabo veliko štipendijo (Lenka, prav tam). Zupanu je šlo za to, da dožene med svojimi bližnjimi in daljnimi še živečimi sorodniki sorodstveno razmerje do pesnika. Kidrič je raziskoval iz znanstvenih nagibov: ugotoviti je hotel medsebojno sorodstvo raznih panog P.-ov, genealoško uvrstiti posamezne odličnike, nadarjenost in stremljenje močnejših predstavnikov rodu, orientacijo k vodilnim geslom dobe, zlasti pa osvetliti in očistiti pomot serijo spornih vprašanj, ki se jih je med tiskom že precej nabralo. Medtem ko Zupanovo delo, ki obsega 404 imena, do danes ni nikjer izšlo, je Kidrič, do konca življenja izpopolnjujoč svoje izsledke, objavil v PA rodovnik pesnikovega sorodstva pa očetovi strani (Rod. I) hkrati z rodovnikoma pesnikovega sorodstva po materini strani (Rod. II) in po strani očetove stare matere (Rod. III) ter rodovnikom proštovega ožjega sorodstva (Rod. IV). Zupan se je iz razumljivih razlogov zadovoljil z Grošljevimi izsledki in sprejel njegovo hipotezo o sorodstvu med pesnikom in proštom, Kidrič pa je to hipotezo po pravici odklonil, češ vsaj z ohranjenim matičnim gradivom se takšno sorodstvo ne da dokazati; rešil je dolgo vrsto vprašanj, ki si jih je zastavil, spravil v razvid 127 P.-ov in raznih drugih osebnosti P.-ove krvi, razširil pa novo napako, da se je namreč prvi znani P., gospodar na Ribičevini, bržčas tik pred 10. marcem 1731 priselil iz Doslovič in tako šele on utemeljil na pesnikovem domu rod P.-ov (ČJKZ 1927, 174; Preš. II, str, XXII; Vrba 1939, 3; Pa, Rod. I; v tem smislu govori tudi napis na spominski plošči, vzidani v veži pesnikove rojstne hiše).

Da je bilo prvemu izpričanemu P.-u Ribiču res ime [123:] Jakob, dokazuje naslednji zapis v najstarejši radovlj. krst. knj.: »Die 10 (jul. 1667) hujus baptizata est Margaretha filia legitima Patris Thoma' Legath & Matris Anna': Levantibus eam Jacobo Preʃhern, vel Ribizh, & Catharina Zinderskha ex Velben, per Georgium Archar«. Ta Jakob (r. ok. 1630 gotovoda v Vrbi) se je poročil z [124:] Magdaleno, bil krstni boter vsaj 10. jul. 1667, 29. maja 1669 in 25. maja 1674, oče vsaj 6. sept. 1671 [129:] Mihaelu, 28. sept. 1674 [126:] Andreju in 4. sept. 1677 [127:] Mariji; moral pa je u. pred 11. majem 1687, kajti vdova po njem se je tega dne omožila z Jakobom Poharjem iz Lesc. Za njim je prevzel Ribičevino vsaj 1684 sin [128:] Blaž P. (r. pred 1667, u. 22. maja 1736), oženjen ok. 1685 z [129:] Marino neznanega porekla (r. ok. 1665, u. 23. nov. 1737). Tega Ribiča do danes prešernoslovje ni imelo v razvidu. Da pa mu gre tukaj res mesto v vrsti pesnikovih prednikov, nudijo radovlj, mat. naslednje 3 trdne dokaze: 1. Dne 7. jun. 1684 se je poročil Andrej Dolar (od kod je bil doma, matice ne povedo, a biti je moral Vrbljan) z Marjeto Bohinec, poročni priči pa sta bila Matija Dolar (Vrbljan in devetkrat oče med 1678 in 1699) in Blaž Ribič (»Praesentibus Mathia Douer, Blasio. Ribezh«). 2. Dne 1. marca 1699 se je oženil [130:] Gregor P., sin [14:] Gregorjev iz Vrbe, z Uršo Dolžan iz Slatine ob navzočnosti prič Jakoba Dolžana, Jurija Dolžana, Blaža Ribiča in mnogih drugih (»testibus Jacobo Dolshan, Georgio Dolshan et Blasio Ribizh et pluribus«). Matičarja — v prvem primeru [58:] Marko P., v drugem Wolfgang Ferdinand ab Hitzing — sta pri priči Blažu zapisala njegova domače ime, priimek pa sta izpustila. Ker rodu s priimkom Ribič na ozemlju radovlj. pražupnije ni, ne more biti dvoma, da je ta Blaž Ribič isti P. iz Vrbe, ki ga matica imenuje s pravim priimkom kot krstnega botra vsaj petkrat (med 1692 in 1709), kot poročno pričo vsaj še trikrat (med 1700 in 1718), kot očeta pa šestkrat: 11. nov. 1693 [131:] Mariji, 1. marca 1698 [132:] Jožefu, 18. sept. 1700 dvojčkoma [133:] Matevžu in [134:] Urši, 10. novembra 1703 [135:] Katri in 23. maja 1707 [136:] Marjeti. Gre torej za gospodarja na Ribičevini in, kakor bomo še videli, za pesnikovega sorodnika v 4. kolenu ravne črte, t. j. za prapradeda. 3. Blaževa žena [129:] Marina je bila 15. jan. 1716 krstna botra Matiju Sebeneharju iz Vrbe in krstitelj jo je vpisal kot »Maria Prescherna, vulgo Ribezhka«. S tem je vnovič dokazano Blaževo mesto v vrsti pesnikovih neposrednih prednikov. Ker pa se je Blažu P.-u in Marini r. kot drugorojenec [132:] Jožef (1. marca 1698) in je to tisti, ki je gospodaril v Vrbi ok. 1750 kot podložnik begunjske graščine (ODAS, Rectificirte Dominical Acten der Herrschaft Katzenstein), pade domneva, da bi se bil kak Jožef »tik pred 10. marcem 1731« priženil iz Doslovič na Ribičevino in na njej osnoval rod P.-ov. Zveza med [123:] Jakobom in [132:] Jožefom, ki jo posreduje kot vmesni člen [128:] Blaž, je s tem torej dokazana.

Medtem ko so se Blaževe hčere [131:] Marija, [134:] Urša in [135:] Katra omožile (prva 1716 z Janezom Zupanom v Smokuč, druga 1723 z Matijem Kraljem v Hlebce, tretja 1733 z Janezom Šebatom v Studenčice) — najmlajša [136:] Marjeta je u. 1743 samska — in se sled za sinom [133:] Matevžem izgubi, je sin [132:] Jožef prevzel. dom. Ok. 1730 se je poročil z [137:] Marjeto (r. ok. 1707, u. v Vrbi 5. apr. 1745), ki ji ne vemo priimka in ne rojstnega kraja. Imela sta le 2 sinova: [138:] Jožefa (r. 10, marca 1731, u. že 18. marca 1735) in [139:] Jerneja (r. 21. avg. 1742). Ko je gospodaril na Ribičevini Jožef, so popisali zemljišča (terezijanski kataster). Ohranjeni popis (ODAS, fasc. 253) nudi naslednjo podobo gospodarske moči Ribičevega posestva: posejali so 6 mernikov pšenice, 10 mernikov rži, poldrugi mernik ječmena, ⅜ prosa, en mernik ješprenja in 1∕16 detelje, imeli so 2 vprežna konja, 2 kravi, 1 tele, 15 ovac in 2 prašiča, drva je priraslo v domačem gozdu 40 voženj, stavbnega lesa pa 2 vožnji, država je dobivala od posestva 6 gld 20 kr kontribucije, graščina pa 2 gld 56 kr činža, 3 gld 26 kr 2 pen davka, 1 gld od hube (Hubgulden), 45 kr nove naklade, 8 gld je znašala vrednost vprežne tlake, pisna taksa 1 kr, nepovišljiva pristojbina (unsteigerliche Gebühr) 30 kr, vrednost ročne tlake je bila preračunana na 34 kr, od malih pravic pa je šlo gosposki 6 kokoši in 25 jajc. Potemtakem je bila Ribičevina srednje velika, ob. tem času še zakupna kmetija, njen gospodar, zemljak, pa je moral biti v precejšnjih skrbeh, kako priti do sredstev, da bo plačal takso za prehod zakupne v kupno kmetijo.

Teh skrbi je bil Jožef rešen, ko je u. 16. maja 1754, star 56 let, torej še pred dnevom, ko je cerkv. oblast popisala prebivalstvo na področju župnij. Descriptio animarum iz srede 1754 že navaja kot edinega podložnika gospoščine Katzenstein v Vrbi in sploh edinega stanovalca na Ribičevem domu 11-letnega (prav 12-letnega) samskega [139:] Jerneja P.-a (r. 21. avg. 1742), Jožefovega drugorojenca, pesnikovega deda. Ko je nedoletni Jernej P. prevzel kmetijo, je moral plačati begunjski gospoščini 45 gld primščine (ČJKZ 1927, 174). Kdo je bil mlademu gospodarju do polnoletnosti varuh, ne vemo. Z njegovo poroko (ok. 1761) [111:] z Mino P. »Boštjanovo«, ki pa ni zapisana v radovlj. mat., četudi sta bila oba novoporočenca iz radovlj. fare, so stopili Ribiči v sorodstvo z Boštjanovimi in nevarnost, da bi P.-i na Ribičevini izumrli, je minila, ko se je zakoncema Jerneju in Mini r. P. rodilo 9 otrok: [140:] Šimen (23. okt. 1762), [141:] Frančišek (r. 4. okt. 1764, umrl 5. febr. 1765), [142:]Marija (r. 6. decembra 1765, u. 3. jun. 1794), [143:] Elizabeta (r. 12. nov. 1767, u. 30. jun. 1792; popravi PA, Rod. I), [144:] Janez Krstnik (17. jun. 1769), [145:] Franc Ksaver (20. novembra 1771), [146:] Jera (7. marca 1774, u. 25. jul. 1775), [147:] Jakob (15. jul. 1777) in [148:] Lenčica (6. apr. 1780). Gotovo je skrb za bodočnost tako številne družine navedla starše, da so sklenili poslati sinove v šolo. Na to odločitev je vplival zgled, ki ga je dala Boštjanovina s svojim prvim študirancem Jožefom, in najbrž tudi namen, rešiti moške potomce pred dosmrtno vojaško službo. V tem se izpričuje ne le gospodarski talent, marveč tudi strog cerkveni duh, saj sta se 2 sinova odločila za duhovniški poklic (Preš. II, 17). Medtem ko je bil najstarejši sin Šimen (pesnikov oče) izbran za gospodarja na domu, so prvega poslali v šolo [ 144:] Janeza, pesnikovega strica, in to najbrž takoj po odpravi nevoljništva (1782). Kje je študiral, ni znano; vsaj med dijaki lj. gimn. ga ni najti. Postal je učitelj v Naklem, bil 1789 predlagan za učitelja v Krašni. V domačem izročilu se je ohranila vest, da je med franc. okupacijo za nekoga ponaredil potni list, moral k vojakom — ali k francoskim, ali avstrijskim ni povedano —potem pa neznano kam izginil. (Glej dr. J. Mala gradivo za zgod. slov. šolstva; ČJKZ 1927, 189, 197; Preš. II, 19; PA, Rod. I; Zupanovi zapiski v NUK.) Za Janezom sta šla študirat še oba njegova mlajša brata Franc Ksav. in Jakob.

[145:] Franc Ksav. P. je obiskoval gimn. (1788–94), filozofijo (do 1796) in bogoslovje v Lj., bil ord. 12. apr. 1800, nato bil kaplan v Stični (do 1801), Boh. Bistrici (do 1802), Komendi (do 1804), Višnji gori (do 1806), Predosljah (do 1808), v Dolu pri Litiji (do 1814), postal kurat na Savi pri Litiji (do 1824), na Goričici (zdaj Domžale, do 1837) in slednjič »capellanus jubilatus« v Skaručini, kjer je 15. nov. 1841 u. za posledicami neke poškodbe na glavi (M 1934, 307) ali zaradi ohromitve pljuč (mrl. matica v Vodicah). V svoji karieri se ni povzpel nad kaplana in kurata, ker ni opravil župnega. izpita. Škof Wolf ga je ocenil za »dobrega, a slabo nadarjenega duhovnika« (SJ 1940, 186). Spočetka mu je na Savi gospodinjila Mina Oralova iz Most, nato pa sorodnice: sestra [148:] Lenčica in nečakinje [150:] Jera, [167:] Urša in [168:] Lenka. Bil je velik, resen mož, »malo janzenist«, varčen gospodar in odličen čebelar. Sorodnikom je bil v gmotnem oziru močna opora: bratu Šimnu je posojal, pesniku je dal 300 gld, ko se je mudil 1832 v Celovcu zaradi odvetniškega izpita, skrbel je za sestro in nečakinje, zlasti pa za pranečaka [158:] Janeza in [159:] Jakoba Vovka, ko sta študirala v Lj. Po njeg. smrti je dobila sestra Lenčica 800 gld, nečakinja [155:] Mina Vovk »Ribiška« pa 1200 gld. Na Savi, Goričici in v Skaručini je večkrat gostil pesnika in njegove prijatelje Crobatha, Smoleta, Azulo in Holzapfla, bratu Šimnu pa je dal zatočišče, ko je le-ta zaradi domačih razprtij odšel iz Vrbe. Kako je Franc Ksav. gledal na napredek slov. preroda, zlasti na literarno delo svojega nečaka, ni sporočil. — Gl. SN 1878, št. 119; LZ 1881, 274; LZ 1882, 446; LZ 1886, 315; E. Jelovšek, Spomini 11; Sn 1914, 285; evidenčni protokol škof. ordinariata v Lj.; ČJKZ 1927, 190, 197; Lenka 5, 8, 10, 11, 15, 16,. 17, 20, 23, 24, 28, 29, 30, 42–3, 46, 54; M 1934, 64, 108, 149, 306–7, 347; Bernik, Zgod. fare Domžale 41; Preš. II 18, 35, 43, 54, 59, 60, 61, 63, 73, 139, 141, 142, 143, 166, 278, 289; PA 269, 285, 286, 289, 290, 294, 295, 308, Rod. I; Zupanovi zapiski v NUK.

Mlajši brat Franca Ksav. [147:] Jakob P. (r. 15. jul. 1777) je študiral gimn. (1792–7), filozofijo (do 1799) in bogosl. v Lj. do ordinacije 4. sept. 1803. Bil je kaplan na Brezovici (do 1805), v Preserju (do 1807), na Igu (do 1810) in na Vrhniki (1811), nato župni vikar v Borovnici (do 1827) in v Lešah pri Radovljici. Po upokojitvi (1830) je preživel zadnja leta kot kurat na Šmarni gori in tam u. 20. jun. 1837 za prsno vodenico. Po postavi je bil najmanjši moški v vsem sorodstvu, imel pa je močan glas, bil »veselega srca«, zabaven, družaben in gostoljuben. Za denar in prihranke ni imel smisla. Gospodinjila mu je ena ali dve sorodnici, tako mati [111:)] Mina, ki je preživela pri njem v Borovnici svojih zadnjih 12 let, nečakinja Jera, ki jo je naučil pisati in jo dal izučiti za kuharico, ter sestra Lenčica. Šimnovi otroci Jera, Katra, Jurij in Mina so prebili pri njem otroška leta, bil jim je prvi učitelj. O počitnicah sta kot dijaka prihajala k njemu France in Jurij, pa tudi drugi sorodniki so ga pogostoma obiskovali. Koliko je na Dunaju podpiral Franceta, dokler si ni tudi pri njem nakopal zamere, ker ni šel v semenišče, je težko reči. Toda ta jeza je bila hitro pozabljena, saj ga je pesnik z dr. Crobathom, s prof. Kersnikom, enkrat tudi s Čopom, rad obiskoval na Šmarni gori, kjer se je sestajal še s stricem Francem, šmartinskim »prejerjem« Favstom Gradiškom, vodiškim župnikom Jernejem Arkom i. dr. Na Jurijevi novi maši je fungiral kot diakon. Da bi se bil zanimal za prerod in literarna vprašanja, ni sporočíl. Wolfova vizitacijska zapisnika iz 1826 in 1827 omenjata njegovo skromnost, nebogljenost in otekle noge, ki da ga ovirajo pri izvrševanju poklica. V oporoki se je spomnil le svoje zadnje gospodinje, sestre Lenčice, in ji volil 600 gld. Vsaj še 1850 mu je krasil grob na Šmarni gori njegov portret, ki pa je kasneje neznano kam izginil. — Gl. W. Sonn- u. Montagszeitung 26. jan. 1874; SN 1878, št. 119; LZ 1881, 274; LZ 1882, 466; LZ 1886, 315; Novak, Brezovica 175; E. Jelovšek, Spomini 10; Sn 1914, 285, 287; evid. protokol lj. škof. ordinariata; ČJKZ 190, 197; Lenka 7, 8, 10, 15, 17, 23, 24, 54, 57; M 1934, 64, 108, 266 do 267, 307, 347; Preš. II 18, 35, 54, 59, 60, 61, 63, 73, 141, 142, 145, 150, 274, 278; SJ 1940, 186; PA 286, 289, 294, 308, 309, Rod. I; Zupanovi zapiski v NUK.

Svojski tip predstavlja v tej 5. znani generaciji Ribičevih najmlajša Jernejeva hči [148:] Lenčica P. (r. 6. apr. 1780, umrla 20. maja 1866), torej pesnikova teta z očetove strani. Zdi se, da je po odselitvi iz Vrbe živela sprva nekaj časa v Lj., a ni bila »študentovska gospodinja«. Potem jo srečujemo kot kuharico pri bratih: najprej na Savi pri Francu Ksav., nato pri Jakobu v Borovnici, Lešah in na Šmarni gori, po njegovi smrti pa spet pri Francu v Skaručini. Na teh službenih mestih obeh bratov so pred Lenkinim prihodom gospodinjile njene nečakinje, Šimnove hčere, le-te pa so se preselile drugam, ker si niso upale izhajati s teto. Po postavi je bila zelo majhna, slaba kuharica, znala pa je reč zasukati v svoj prid tako, da je po obeh bratih mnogo podedovala, čeprav je bilo v družini dogovorjeno drugače. Po Francovi smrti se je spet za nekaj let naselila v Lj. in se, edina med Ribičevimi, navzela lj. narečja. U. v svoji rojstni hiši v Vrbi. — GI. E. Jelovšek, Spomini 11; Sn 1914, 285; ČJKZ 1927, 192, 198; Lenka 8, 24, 27, 29, 30, 49, 61; M 1934, 108, 267, 307; Preš. II 25, 54, 141, 279; PA 237, 289, 294, 308, Rod I; Zupanovi zapiski v NUK.

Prvorojenec iz iste generacije P.-ov-»Ribičev« je bil [140:] Šimen P. (r. 23. okt. 1762, u. 22. sept. 1837), pesnikov oče in zadnji lastnik Ribičevine s priimkom P. Šolal se ni, brati pa je znal (Lenka 27). Bil je dober sadjar in se je ukvarjal tudi s prevozništvom. Razen tega, da je bil »bistre glave«, je sporočeno, da je bil »špasen mož« in nenavadno »dobrega srca«, kar se je pokazalo posebno ob lakoti 1817. Menda je prav on s podporo ali posojilom sorodnikov duhovnikov plačal predpisane dajatve, da je postala njegova kmetija kupna. Tudi od tlake se je najbrž odkupil. Franciscejski kataster (1826) navaja, da je štelo Ribičevo posestvo 49 zemljiških kosov; bilo je po gospodarski moči na 3. mestu med vrbenskimi kmetijami, mérilo je namreč 11 ha 59 a 80 m² (operirati k prvim katastrskim mapam v ODAS). T. Zupan je ohranil sporočilo, da je bila pri Ribičevih kmetiška hrana vedno dobra in da pri hiši kruha ni nikoli manjkalo. Dne 7. febr. 1797 se je Šimen poročil z 12 let mlajšo [149:] Mino Svetinovo iz Žirovnice št. 7 (r. 5. maja 1774), hčerjo Jakoba S., ki se je priženil 7. sept. 1773 kot vdovec v Žirovnico iz Pivke pri Naklem (r. v Bodeščah), in Jere r. Muhovec (r. 27. febr. 1750, u. 26. marca 1820), podložnikov blejske gospoščine. Trije Minini bratje so bili duhovniki (Tomaž Muhovec, r. 11. dec. 1734, u. kot frančiškan 3. maja 1808 v Lj.; Anton M., r. 14. jan. 1746, u. 14. nov. 1838 kot župnik v Štebnju na Koroškem; Blaž M., r. 15. jan. 1748, a. 19. apr. 1789 kot župnik in dekan v Gorjah; več o njih gl. ČJKZ 1927, 191 in 197; Preš. II 19, 35, 54, 141, 146; PA 289, Rod. II). Najmlajši brat duhovnik, ki je bil po mišljenju jožefinec, je poslal sestro za leto dni v šolo v Beljak k nunam, da se je naučila dobro nemško, in menda še v Lj. Tudi ji je posojal nemške knjige. Tako se je Mina kot kmečko dekle nadpovprečno izobrazila in je v tem pogledu prekašala moža. Bila je zelo nadarjena, bolj praktična in odločna od moža, radodarna, globoko verna in je menda rada pela. Šimnu in Mini se je rodilo osmero otrok. Že v otroških letih sta jih vodila k stricem, da bi se izobrazili in ugladili. Toda očetova dejanja je bolj ko skrb za otroke usmerjala menda skrb za domačijo. To je privedlo Ribičevino 1827 v hudo krizo (gl. [155:] Mina P. por. Vovk), katere posledica je bila, da je dom za večina otrok izgubil privlačnost in da sta se celó Mina in Šimen razšla. Ribiška se je odselila 1834 k sinu Juriju na Koroško, ga spremljala na službenih postajah od Fresach do Šent Ropreta in tam u. 25. apr. 1842 za vodenico. Tik pred smrtjo je narekovala za sina Franceta slov. pismo. Šimen pa je zapustil Ribičevino poleti 1837, se preselil k najljubšemu bratu Francu Ksaverju v Skaručno in tam u. 22. sept. 1837 za starostno oslabelostjo. (Popravi letnico smrti v Preš. II 278.) — O Šimnu in Mini P. gl. več Carinthia 1851, 41 (ponatis LZg 14. marca 1851); Wiener Sonn- u. Montagszeitung 26. jan. 1874; SN 1878, št. 119; LZ 1881, 14; LZ 1882, 465; KDCM 1905, 61–6; KDCM 1906, 35; E. Jelovšek, Spomini 1903, 11; Sn 1914, 285, 287; Sn 1915, 254; ČJKZ 1927, 192, 193, 198; Lenka 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 16, 17, 18, 21, 22, 23, 25, 26, 27, 28, 30, 45, 48, 57, 58; M 1934, 64–5, 108, 149, 307; Preš. II 17, 18, 19, 23, 24, 25, 34, 35, 54, 60, 61, 66, 72, 75, 88, 140, 142, 266, 278; PA gl. imen. kazalo ter Rod. I in II; Zupanovo gradivo v NUK.

Njuna prvorojenka [150:] Jera P. (roj. 11. marca 1798, u. 11. marca 1876) je bila med sestrami najbolj nadarjena in »najboljega srca«. Zgodnjo mladost je prebila pri stricu Jakobu v Borovnici. Brati jo je naučila doma mati, stric pa dobro pisati. Nato se je vrnila domov in, ko je brat Francè študiral na Dunaju, je ona vzdrževala med njim in domačimi pismene zveze. Nato je malo časa služila na Koroški Beli. Računala je, da bo prevzela doma kmetijo; ker se pa to ni zgodilo, je odšla za gospodinjo k stricu Francu Ksav. na Savo in se z njim preselila na Goričico. Od tod jo je ded Jakob Svetina sredi 1829 odpeljal gospodinjit staremu stricu Antonu Muhovcu v Štebenj (Sankt Stephan unter dem Feuersberge) pri Velikovcu. Po njegovi smrti je po njem precej podedovala in se, stara 43 let, poročila z daljnim sorodnikom Primožem Ambrožičem (Repétovim iz Zasipa). Le-ta je tudi služil župniku Muhovcu, ki je bil obema stari stric. Z možem sta si na Koroškem kupila posestvo, ga čez leta z dobičkom prodala in se naselila kot preužitkarja v Zasipu. Ko je Jera ovdovela, se je preselila na Blejsko Dobravo in, ker je bil mož zapustil vse premoženje svojemu sorodstvu, tam živela v pomanjkanju, čeprav je bila nekoč med vsemi sestrami najpremožnejša. — SN 1878, št. 119; Sn 1915, 254; Grafenauer, Iz Kastelčeve zapuščine 124; ČJKZ 1927, 192, 198; Lenka 5, 15, 18, 23, 27, 30, 48, 57, 61, 64, 65; M 1934, 108 do 109, 306, 347; Preš. II 17, 25, 54, 87, 88, 141; PA 51, 285, 286, 289, 294, Rod. I; Zupanovo gradivo v NUK.

[151:] Katra P. (r. 8. apr. 1799, u. 2. sept. 1873) je kot otrok preživela 2 leti v Borovnici. Kuhe se je učila najprej v rodinjskem župnišču, potem v lj. semenišču. Gospodinjila je staremu stricu Jožefu na Ježici in v Lj. Po njegovi smrti jo je brat Francè vzel za gospodinjo in ga je spremljala do konca njegovih dni. Čeprav je znala brati, je ostala preprosta kmečka ženska brez višjih kulturnih potreb. Že kot otrok ni bila prijazna, čez čas se je razvila v hudo, gospodovalno, svojeglavo in jezično žensko, »tercijalko brez srca«. Ker je bil pesnik mirne narave, je njene muhe potrpežljivo in molče prenašal. Kak dan ali dva pred usodnim 8. febr. 1849 je najbrž pod Dagarinovim vplivom in verjetno s pristankom duševno strtega brata požgala del njegove literarne zapuščine, četudi pozneje ni hotela tega nikomur priznati. Ohranila je le rokopis Romarske (Pesem od zidanja cerkve na Šmarni gori) in ga podarila 1872 sorodniku prof. Ivanu Zupanu (zdaj v NUK). Po Francetovi smrti je del pohištva, ki ga je dobila po st. stricu Jožefu in ga je uporabljal tudi pesnik, v Kranju prodala, del pa ga je vzela s seboj. Posamezni kosi le-tega so pozneje prešli v last Toma Zupana (zdaj v Mestnem muzeju v Lj.). Osamljena je životarila najprej na Breznici, nato v Doslovičah — tu je stanovala nekaj časa s sestrama Urško in Lenko — in se od tod na pomlad 1870 preselila na Blejsko Dobravo ter tam u. Od vseh Šimnovih otrok se ji je na starost godilo menda najslabše: prihrankov ni imela, tudi podedovala ni po nikomer, preživljala se je s prejo volne in miloščino, ki jo je prejemala od sorodnikov, zlasti od nečaka Janeza Vovka, sestre Mine in nečakinje [162:] Katre Černetove. Spomine na pesnika in njegove sodobnike je posredovala sestri Lenki. — Gl. Carinthia 1851, 41; SN 1878, št. 119; Z 1879, 35, 66, 67; LZ 1881, 15; E. Jelovšek, Spomini 46, 56; Lenka 5, 15, 17, 18, 19, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 33, 34, 35, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 45, 46, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57–65; M 1934, 108–109, 192, 230, 306, 347; LZ 1935, 552, 553; Preš. II, 17, 25, 35, 54, 87, 88, 141, 142, 278, 289; SR 1949, 46–47; PA 270, 285, 286, 290, 295, 308, 311, 318, 319, 320, 322, Rod. I; Levčevo gradivo v NUK, MS 456; gradivo T. Zupana v NUK.

O tretjem otroku, prvem Šimnovem in Mininem sinu, pesniku [152:] Francetu P. (r. 3. dec. 1800, u. 8. febr. 1849) gl. članek.

Mlajšega Francetovega brata [153:] Jožefa P.-a (r. 25. marca 1803, u. 30. apr. 1818) je oče tudi zelo mladega odpeljal k st. stricu na Kopanj. Le-ta ga je imel menda še rajši ko Franceta. Tudi njega je poslal na svoje stroške v šole in s tem prekrižal očetu račune, ker si je tega sina izbral za naslednika. V šol. letu 1816/7 je obiskoval Joža v Lj. 3. razred normalke in bil 2. nagrajenec. Bil je zelo nadarjen, krepak in cvetočih lic ter je veljal za »najlepšega lj. študenta«. Kot dijak 1. gimn. razreda je zbolel za prsno vodenico in v materini in bratovi prisotnosti v Lj. u. na Mestnem trgu št. 17 (takrat 237), kjer sta s Francetom stanovala skupaj pri neki Lizi. — Gl. N 1869, 350; W. Sonn- u. Montagszeitung 26. jan. 1874; SN 1878, št. 119; Z 1881, 273; DS 1902, 316; Sn 1914, 285; DS 1926, 248; ČJKZ 1927, 190, 197; Lenka 5, 8; M 1934, 149, 230, 299, 347; Preš. II 17, 25, 33; PA 271, 286, 288, Rod I; Zupanovo gradivo v NUK.

Tretji sin [154:] Jurij P. (r. 29. marca 1805, u. 7. okt. 1868) je bival kot otrok pri Jakobu v Borovnici, kjer mu je stara mati [111:] Mina izkazovala posebno ljubezen. Preden so ga poslali v šolo, je doma opravljal kmečka dela. V Lj. je prišel šele jeseni 1819, končal tu gimn. in licej (1828), nato poslušal bogosl. kot eksternist. Od rojstva mu je manjkal desni uhelj, zato ga škof Wolf ni hotel, četudi dobrega študenta, sprejeti v semenišče. Teologijo je končal v Celovcu, kjer mu je bil spiritual A. M. Slomšek, in bil ord. 5. avg. 1832. Verjetno je, da sta s pesnikom, ki je bival v 1. pol. 1832 v Celovcu, obiskala strica Muhovca in sestro Jero v Štebnju. Novo mašo je pel v domači fari na Breznici avg. 1832 v prisotnosti stricev Jakoba in Franca Ksav., brata Franceta in njegove družbe, ki je prispela v Vrbo šele popoldne, in drugih sorodnikov. Nato je odšel službovat na Koroško. Kaplanoval je v Irschenu (Rženo, Ržje) pri Zg. Dravogradu (do 1833), v Liesereggu (Jezerek, Jezerno) nad Milštatskim jezerom (do 1834), postal kurat v Fresach (Brezje) pri Paternionu in opravil medtem župni izpit. Nato je bil župnik v Sankt Lorenzen (Št. Lovrenc) nad Šmohorjem (1836–42), v Sanct-Ruprechtu am Moos (Št. Rupert, Št. Ropret) nad Beljakom (do 1856). Kot duhovnik je bil v začetku vzornega vedenja, pozneje pa se je vdal alkoholizmu. Ko je obolel na umu, so mu dodelili lažje župnije: Sankt Wallburgen pri Mostcu v dolini Krčice, na Otoku na Vrbskem jezeru in slednjič v Ovčji vasi pri Žabnicah, kjer je u. in ima nagrobnik s slov. napisom. S Francetom sta kot dijaka obiskovala strice, stanovala pa nista skupaj. Bil je amuzičen in za naša prerodna prizadevanja ni imel smisla. Kot duhovnik je služboval večinoma na nem. Koroškem, spočetka v krajih, kjer je bilo mnogo protestantov. Pridigovanje v nemščini ni mu ni delalo težav, pač pa pridigovanje v slovenščini. Pesnik in Jurij sta se drug drugemu odtujila, ker je bil slednji nazorsko precej nestrpen, le poredkoma sta si dopisovala, a pisma niso ohranjena. Bil je varčen in svojeglaven. Ko je prišlo doma do sporov, je nudil zatočišče najprej materi, potem pa še sestrama Lenki in Urši. Pesnik ga je obiskal na Koroškem le enkrat, in sicer v Št. Ropretu z dr. Blažem Crobathom in njegovo hčerjo Luizo, a to je bilo že po materini smrti. Med Francetovo boleznijo je zalagal brata in Katro z denarjem. E. Jelovškova zatrjuje, da se je udeležil bratovega pogreba in morda pri tej priliki dal uničil nekaj njegovih knjig in rokopisov. Del bratove zapuščine, namreč šolska spričevala, pa je najbrž vzel s seboj, če mu jih ni prinesla sestra Katra na Koroško, in so potem prešla, v last vipavskega notarja G. Lozarja, nato Toma Zupana (danes v NM), medtem ko je pesnikovo posodje za kavo in barometer, ki ju je tudi dobil Jurij, danes neznano kje. Do matere pesnikovih otrok, ki se je v stiski obrnila nanj s prošnjo za pomoč, je bil trd, celo krut. — Carinthia 1851, 41, ponatis L. Zg 15. marca 1851; N 1869, 350; W. Sonn- u. Montagszeitung 26. jan. 1874; SN 1878, št. 119; LZ 1881, 14, 15, 273; LZ 1889, 638; DS 1902, 316; KCMD 1904, 47; KCMD 1905, 61–5; E. Jelovšek, Spom. 122, 132, 139, 140; Sn 1914, 285, 286; Sn 1915, 254; ČJKZ 1927, 190, 196; Lenka 5, 6, 7, 9, 10, 11, 13, 14, 20, 21, 23, 24, 25, 26, 30, 31, 33, 34, 36, 37, 38, 41, 44, 46, 47, 50, 56, 57, 60; M 1934, 64–5, 108, 299, 306; Preš. II 17, 25, 33, 35, 54, 88, 141, 142, 166, 266, 278; PA 271, 285, 286, 288, 289, 293, 294, 323, Rod. I; Zupanovi zapiski.

Naslednja Šimnova hči je bila [155:] Mina P. (r. 22, jan. 1808, u. 17. apr. 1878). V otroških letih je bivala pri stricu Jakobu v Borovnici in se tam naučila brati. Pozneje je živela ves čas, na domu. Kaj je dovedlo očeta in mater, da sta se kljub Jerinemu in Francetovemu nasprotovanju odločila, izročiti posestvo Mini, ni znano. Z izročilnim in ženitnim pismom z dne 11. maja 1827 (prepis v radovlj. sodnem arhivu: Instrumenten- oder Intabulationsbuch der Herrschaft Stein, Thom. VIII) so starši kot izročitelji močno obremenili domačijo, »v celoti nizko cenjeno na 1890 gld konv. denarja«. S tem so povzročili Mini, ki se je omožila 28. maja 1827 z [156:] Jožefom Vovkom (p. d. Štantarjevim s Črnivca; r. 9. apr. 1806, u. 9. maja 1881), precejšnje gospodarske težave, dali pa tudi povod za spore med mladima ter starima in ostalimi njunimi otroki. Izročitelja sta si izgovorila skupno domačo hrano ob nezaklenjenem kruhu, stanovanje, kurjavo, obleko, obutev in znaten priboljšek (letno 10 mernikov soržice, 3 mernike pšenice, 4 mernike ajde, 2 mernika rži in 10 funtov zabele). Na Ribičevino priženjeni zet je bil dolžan prispevati 500 gld zaženila, plačljivega deloma takoj, deloma v 7 letnih obrokih, 1 kravo 2 žrebeti, 8 mernikov soržice, 2 skrinji iz trdega lesa in posteljo z vso posteljnino. Po možnosti naj bi prevzemnika poravnala tudi dolg, ki je bila Ribičevina — zdaj že kupna kmetija — z njim obremenjena (posojilo strica Franca Ksav. je znašalo 250 gld, Lenčice 100 gld in Lenke 50 gld). Oba brata in 4 sestre naj bi dobili iz zaženila vsak po 50 gld in vsaka sestra po 10 povesem prediva. Bolje so starši poskrbeli za najmlajši hčeri: Urši, ki naj bi ostala na domu, bi morala sestra in svak dajati brezplačno hrano do konca življenja, Lenki pa so zapisali skromno balo. Sorazmerno dobro je bilo poskrbljeno za sina Jurija, tedaj filozofa in bodočega teologa; razen postelje z vsem perilom bi moral dobivati 3 leta po 2 mernika pšenice, po 1 mernik rži in ajde, 5 funtov slanine, 5 let pa telesno perilo iz »najčistejšega platna«. Četudi naj bi se v smislu pogodbe domačija takoj prepisala na novoporočenca, se to ni zgodilo; zato je »stric-boter« [116:] Jakob P.-Boštjan kot varuh mladoletne Mine 7. jan. 1831 pri kamenskem sodišču predlagal nadvaruško potrditev pogodbe in prepis posestva na Mino in Jožefa Vovka. Sodišče je 24. jan. 1831 predlog sprejelo in mlada sta šele 4 leta po poroki postala pravna lastnika Ribičevine. Zdi se, da je le Jurij prejel od doma svoj delež, medtem ko so bile ostale sestre »brez dote odrinjene od hiše«. Bržčas sta bila tudi oče in mati prikrajšana pri izgovorjenih pravicah. Izraz te krize na Ribičevini je bil najprej odhod sester Jere in Urše iz Vrbe, do hujših razprtij pa je moralo priti šele po Jurijevi primiciji, ko sta tudi starša zapustila dom. Napetost med sestrami in Vovk-Ribičevima je jela popuščati šele po materini smrti, ko je Francè na obisku v Št. Ropretu 1846 dopovedoval najmlajšima sestrama: »Pustite, nikar ne tožite; ni lepo, če se domači ljudje tožijo med sabo,« in s svojo avtoriteto dosegel, da sta popustili. Mina v zakonu ni bila srečna. Mož je imel razmerja z drugimi ženskami, kar ni ostalo brez posledic, bil je surov, brezobziren in je s svojimi nastopi dokončno razbil družino, da ženinim sestram in bratoma rojstni dom ni bil več mikaven. Kljub nesoglasjem in svoji podrejenosti moževi volji pa je Mina večkrat izpričala nasproti sestram dobrosrčnost. Pesnika je nekajkrat obiskala v Lj. in Kranju. Francè jo je imel prisrčno rad, se pa po 1832 le redko oglasil pri njej in njeni družini v Vrbi. Imela je izvrsten spomin in je na stara leta veljala za nekakšno lokalno kroniko. Rodila je 9 otrok. Umrla je za vodenico v Vrbi. Celó njen trdi mož je prišel v Kranj svaku-pesniku lajšat telesne muke. Fotografija, ki predstavlja Mino ob njeni 70-letnici s sinom [157:] Francem Vovkom (r. 9. sept. 1842, u. v Nišu), snaho Nežo r. Poznik iz Krope in vnukinjo Frančiško Vovk, poznejšo pesnico Vido Jerajevo (gl. SBL I 404), je prišla v razvid šele 1950 (zdaj v NUK). — SN 1878, št. 119; Z 1879, 35, 51; LZ 1882, 469; KDCM 1905, 61; Sn 1914, 285; Sn 1915, 254; ČJKZ 1927, 192, 198, 254; Lenka 5, 7, 18, 27, 28, 29, 30, 48, 49, 53, 55, 56, 59, 60; M 1934, 192, 230, 266, 307, 348; Prešeren II 17, 87–8, 140, 265–66, 276; PA 285, 286, 289, 311, 319, Rod. I; Zupanovi zapiski v NUK.

Od devetero Vovkovih otrok sta študirala 2 sinova: [158:] Janez Vovk (r. 21. avg. 1828, u. 20. febr. 1869) se je po končani gimn. odločil za bogoslovje; po ord. 1853 je služboval na Breznici, v Hrenovicah, kot kaplan v Kamniku (1855–1859), v Leskovcu (do 1866), v Šentjerneju (1867) in v Ribnici do smrti.— Drugi sin [159:] Jakob V. (r. 21. julija 1830, u. 9. decembra 1845) je začel v Lj. študirati, ker pa ni bil dovolj nadarjen, so ga starši po pesnikovem nasvetu vzeli domov. Oba mlada dijaka sta stanovala pri stricu-pesniku v Lj., prepisovala njegove pesmi in bila deležna njegovih podpor. Janez mu je kot bogoslovec pomagal o počitnicah v Kranju v advokatski pisarni in podedoval nekaj njegovih knjig, ki pa o njih ni nobenega sledu. Stric mu je kot fiziku posvetil izvod Krsta. (Gl. Gimn. izvestja, cerkv. šematizmi, DS 1895, 549; Lenka 20, 29, 40, 53, 56, 58, 59; M 1934, 229, 306, 307; PA 277, 280, 311, 312, 319, 323, Rod. I.) Minini hčeri [160:] Mina Vovk por. Reš (r. 23. jan. 1836, u. 3. febr. 1878 v Mošnjah) in [161:] Marijana Vovk por. Grom v Smokuču (r. 12. jun. 1838, u. 21. maja 1908) sta v otroških letih živeli druga za drugo po nekaj mesecev pri pesniku v Kranju in ohranili nanj spomine, ki jih je uporabil Tomo Zupan. — Gl. ČJKZ 1927, 193; Lenka 34, 40, 56, 64; M 1934, 190–92, 229–31; PA 319, Rod. I. — Njuna sestra [162:] Katra Vovk por. Černe na Blejski Dobravi (r. 11. apr. 1840, u,. 15. marca 1915) je Zupana informirala zlasti o svojih tetah Katri P. in Jeri Ambrožičevi (gl. Lenka 56, 58, 60, 61, 64; M 1934, 108–9; PA 320, Rod. I), medtem ko je njen, Minin in Marjanin brat [163:] Jožef Vovk ml. (r. 7. nov. 1844, u. 29. jan. 1901) prevzel za očetom [156:] Jožefom st. domačijo in ob odkritju spominske plošče na rojstni hiši 1872 pozdravil navzočne pesnikove častilce (gl. SN 1878, št. 119; LZ 1902, 629; LZ 1935, 552). Žena njegovega sina, pesnikovega pranečaka [164:] Janeza Vovka (r. 29. avg. 1883, u. 8. jul. 1935), zadnjega gospodarja na Ribičevini, [165:] Marija r. Fertin (r. 5. jun. 1872, u. 7. maja 1946) je s posredovanjem pesnikovega daljnega sorodnika pisatelja Fr. Sal. Finžgarja prodala pesnikov dom slov. narodni skupnosti (gl. Vrba 13; KDM 1949, 58–9; PA 284, Rod. I). Brat zadnjega kmečkega gospodarja hiše v Vrbi št. 1 [166:] Anton Vovk (r. 19. maja 1900) je zadnji izobraženec, rojen na Ribičevini, zdaj škof in administrator lj. škofije (gl. PA, Rod. I).

[167:] Uršo P., svojo predzadnjo hčer (r. 24. sept. 1809, u. 11. jul. 1878), je oče Šimen z 11-imi leti odpeljal na Savo k bratu Francu, ki je nečakinjo naučil brati. Tam je do 1821 gospodinjila. Teti [148:] Lenčici se je umaknila domov. Po Minini poroki je odšla spet k stricu Francu na Goričico, dokler je ni mati 1837 odpeljala v Vrbo, od koder pa se je kmalu preselila k bratu Juriju v Fresach in ga spremljala do St. Wallburgen. Nato se je vrnila na Gorenjsko in po Jurijevi smrti z Lenčico dedovala po njem. Najprej je stanovala v Doslovičah, potem v Smokuču, naposled sta si z Lenko kupili v Zabreznici stanovanje in Urša je tam u. Po postavi je bila med sestrami največja, v obraz pa pesniku najbolj podobna. Njene slike ne poznamo. — SN 1878, št. 119: LZ 1881, 16; KDCM 1905, 61; Sn 1915, 254; ČJKZ 1927, 192, 198; Lenka 5, 7, 8, 11, 15, 18, 23, 24, 25, 27, 30, 48, 49, 50, 55, 57, 58, 60, 61; M 1934, 65, 192, 230, 306, 307, 347; Preš. II 17, 54, 88, 140, 266, 278; PA VII, 285, 286, 289, 294, 308, Rod. I; Zupanovi zapiski v NUK.

Najmlajša pesnikova sestra [168:] Lenka P. (r. 11. apr. 1811, u. 5. avg. 1891), zadnja Šimnova in Minina hči, je kot otrok preživela pri stricu Francu Ksav. na Savi. Med 1821 in 1827 je bila doma, po sestrini poroki se je vrnila k stricu Francu, ki je bil medtem prestavljen na Goričico. Od konca 1828 do kresa 1829 se je učila v Lj. kuhe in tačas stanovala s Francetom pri Kastelcu v hiši Metke Podboj »na Griču« (danes Kongresni trg 15). Nato je gospodinjila pri Francu Ksav. nekaj časa skupaj s sestro Jero, 3 leta sama, dokler je ni 1833 ali 1834 oče odpeljal k Juriju na Koroško. V materini in Uršini družbi se je selila z bratom iz Fresach v St. Lorenzen, v St. Ruprecht, kjer je mati u., v St. Wallburgen, tu jo je zapustila sestra Urša, na Otok na Vrbskem jezeru in slednjič v Ovčjo vas. Po Jurijevi smrti (1868) se je odpravila na Gorenjsko; živela je v Doslovičah, v Smokuču in Zabreznici, kjer sta si z Uršo kupili kót iz dediščine po bratu. Ko je Urša u., se je Lenka preselila v domačo hišo v Vrbo, podarila nečaku [163:] Jožefu Vovku skoraj vse prihranke in mu varovala otroke. Zbolela je za rakom in amputirali so ji nogo, u. je kot samka v lj. bolnici. Bila je majhne rasti, v gornjem delu obraza podobna pesniku. Mnogo prilike je imela spoznati pesnika in njegovo družbo: 1821 v Vrbi preden je odšel na Dunaj, 1824 prav tam o počitnicah, za skupnega bivanja v Lj. (1828/29), 1828–34 ko je zahajal na Goričico, 1832 na Jurijevi novi maši, med enomesečnim bivanjem pri stricu Jakobu na Šmarni gori, kjer naj bi se, vrnivši se dvakrat s Koroš. v Lj., zdravila, 1846 v St. Ruprechtu in med pesnikovo boleznijo, ko mu je v hudi zimi peš od Beljaka prinesla Jurijevo podporo v Kranj. Marsikaj je izvedela o pesniku tudi v pogovorih s sorodniki. Imela je odličen spomin. To živo pričo pesnikovega življenja je odkril T. Zupan, si zapisal njene jasne in prijetne pripovedi ter jih objavil sprva nekritično, pozneje pa z okrnitvami, kakor sta mu jih narekovala stan in ozir na mladino, a ne kakor pravi sam: »natanko po izvirniku«. Mnogo več ko o bratovem pesniškem delu je vedela povedati Lenka o njegovem življenju, vnanjosti, sorodnikih, družinskih razmerah in znancih. V svoji preproščini se ni zavedala važnosti n. pr. pisem, ki jih je Francè pisal domov, zato je ohranila le eno (pismo staršem z dne 24. maja 1824) in ga podarila T. Zupanu, tako tudi posteljo, ki je v njej pesnik u. in jo je dobila od sestre Katre. Zupan je dal Lenko 12. sept. 1885 fotografirati (posnetek fotografije je objavljen na naslovni strani knjige Kako Lenka P.-ova svojega brata pesnika popisuje, Celje 1933; izvirnik v Zupanovi zbirki v NM. Njene pripovedi so za prešernoslovje dragocen prispevek. — SN 1878, št. 119; LZ 1881, 13–16; 271–75; LZ 1882, 464–70; SN 6. avg. 1891, št. 177; S 6. avg. 1891; LZg 6. avg. 1891; KO 1904, 103; KDCM 1905, 61, 61, 64; Sn 1915, 254; DS 1926, 248, 249; ČJKZ 1927, 192, 198; M 1933; Lenka 5, 7, 8, 11, 13, 14, 15, 18, 19, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 38, 40, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 50, 51, 53, 55, 57, 58, 60, 61, 63, 64; M 1934, 64–5, 108–9; 192, 230, 231, 266–67, 347–48, 391; Preš. II 17, 54, 88, 141, 266; PA 22, 285–86, 289, 290, 294, 296, 307, 308, 316, 319, 320, 322, 324, Rod. I; gradivo v Zupanovi zapuščini v NUK.

III, č. Iz vrbenske hiše št. 15, z domačim imenom »Prešeren«, je izšel duhovnik [169:] Valentin P. (r. 12. febr. 1779, u. 3. jul. 1833). Tudi njegovemu rodu lahko sledimo do srede XVII, stol. nazaj: po maticah najstarejša njegova prednika sta zakonca [170:] Tomaž P. in [171:] Marjeta. Študiral je v Lj. gimn. in licej (1793–97) ter teologijo do ordinacije 8. sept. 1802. Bil je sprva protokolist v škof. pisarni v Lj., nato kaplan v Tržiču, župnik, distriktni šol. nadzornik konzist. svetnik prav tam (od 1807), 1819 pa je postal župnik in dekan v Ribnici, kjer je u. Dekan P. s pesnikom ni bil v rodu; tudi so ga spravljali v napačno zvezo s pesnikovim šolanjem v Ribnici. Kot tržiški kaplan je po Zupanovih podatkih ovadil svojega rojaka, komendskega župnika, brata [149:] pesnikove matere Antona Muhovca. Le-ta je namreč obsojal lj. škofa A. Kaučiča, češ da se preveč uklanja franc. okupacijski oblasti. Da se je Muhovec izognil preganjanju, je pobegnil na avstr. ozemlje, v Polzelo. Ko je bil P. v Tržiču za župnika, je pokazal nekaj vneme za naš prerod. Obiskal je Jarnika v Celovcu, ta pa mu je 1815 vrnil obisk. Razpravljala sta o Kopitarjevem delu, reformi slov. črkopisa in našem slovstvu. (Gl. gimn. izvestja; cerkv. šematizme; Zupanovo gradivo; Klasje 1866; 6; SN 1878, št. 119; Sn 1914, 285, 286; Sn 1915, 252; Pokorn, Cerkv. glasnik za tržiško župnijo, okt. 1926, št. 25, str. 5; ČJKZ 1927, 190, 197; Kidrič, Zgod. slov. slovstva 578; LZ 1935, 651; Preš. II 22; SJ 1940, 188; testament v ODAS.) — Njegova sestra [172:] Jera P., por. Dobravec v Begunjah, je imela sina Petra Dobravca (r. 29. jun. 1803, u. 25. jul. 1865), ki je bil tudi duhovnik, namreč vikar v Strugah na Dol., u. kot upokojenec v Radomljah. Njen nagrobnik s slov. verzi, ki ji ga je dal postaviti sin, je vzidan v župni cerkvi v Strugah (gl. SJ 1940, 188).

IV. Izreden gospodarski talent sta pokazali 2 veji P.-ov, obe tudi gorenjsikega porekla.

IV, a. Prva izhaja po tradiciji iz okolice Brezij. [173:] Jurij P. (r. ok. 1772, u. v Trstu 31. jul. 1847) se je v Trstu s trgovino dokopal do velikanskega bogastva. Menda je zapustil sorodnikom 700.000 gld. Ni znano, ali je pesnik poznal tega soimenjaka in bil z njim v kakih zvezah, pač pa so ga imeli v evidenci pesnikovi znanci, n. pr. Matija Gollmajer in M. Čop (gl. Gollmajerjevo pismo Čopu 8. sept. 1831 v NUK). Ko razmišlja Gollmajer o bodočnosti enega svojih bratov in o možnosti, da bi ga poslal v uk v P.-ovo trgovino, opisuje P.-a Čopu kot vdovca brez otrok, samotarskega, ponosnega, celo domišljavega moža, katerega premoženje ceni na 250.000 gld. (O njem gl. LZ 1883, 605, 667; Novak, Brezovica 1907, 217; ČJKZ 1927, 188, 197; Preš. II 22.) — Najbrž Jurijev brat [174:] Janez P. (r. ok. 1769, u. 17. jun. 1814) se je v starosti 22 let 20. jun. 1790 oženil na Brezovici pri Lj. z 8 let starejšo vdovo Marijo Pezdir r. Legat, gostilničarko »pri Škandru«. Po materini smrti (1837) je prevzel posestvo in gostilno sin [175:] Franc P. (r. 17. okt. 1802, u. neznano kdaj). Oženil se je in imel kakih 7 otrok. Vrednost njegovega premoženja je bila ocenjena menda na 80.000 gld, njegovi otroci pa so podedovali po tržaškem stricu 300.000 gld. Kot eden prvih bogatašev v deželi je bil nadžupan, si pridobil zasluge, pri izsuševanju Lj. barja, postal lj. meščan, ok. 1848 pa je posestvo prodal in poslej živel v Gradcu, na Dunaju in v Trstu. Dne 25. maja 1861 mu je bila podeljena plemiška diploma na ime P. vitez Heldenfeldski. Dva njegova sinova (Franc in Janez) sta ok. 1840 študirala na koprski gimnaziji (gl. izvestja). — To je bila 3. veja kmečkih P.-ov, ki se je povzpela do plemstva. Da bi bili ti P.-i naklonjeni slov. prerodnim težnjam in jih mecensko podprli, ni nič znanega. Potomci te veje so vsaj 1910 še živeli v Gradcu. — LZ 1883, 605; 667; Novak, Brezovica 1907, 217; KDCM 1911, 159; ČJKZ 1927, 188, 197; Vrba 7; PA 275. — Najbrž iz te veje izvira odvetnik [176:] dr. Aleksander P. (u. dec. 1914 v Birkfeldu na Štajerskem), oženjen s Poleksijo Karđorđević (r. 20. jan. 1833, u. 7. dec. 1915), najstarejšo sestro srb. oz. jugoslov. kralja Petra I. in vdovo po srbskem ministru in zgodovinarju Kosti Nikolajeviću. — S 18. dec. 1915; Vrba 7; Ivić A., Rodoslovne tablice srp. dinastija i vlastela 1929, št. 19.

IV, b. Iz Zabreznice št. 6 (pri Španu) je bil doma pesnikov soimenjak, ki sicer ni bil z njim v rodu, verjetno pa v rodu z brezoviškimi P.-i. S pesnikom je bil v prijateljskih odnosih in ga je le-ta imenoval »strica«. Gre za tistega [177:] Franceta P.-a (r. 27. avg. 1808, u. 7. febr. 1864), ki je končal v Lj. 3 gimn. razr. (1821–3), se potem posvetil gostilničarstvu, živel do 1835 v Lj., kupil hišo na Bledu (Mlino št. 45), jo 1857 prodal in kupil drugo posestvo ter zgradil sedanji hotel Toplice (Želeče 21). Menda je imel tudi posestvo v Lescah. V mladih letih je mnogo potoval po Poljskem, Ruskem, Italiji in Švici ter se naučil dobro zlasti poljščine. Družabnega, duhovitega in radodarnega prijatelja, ki je posebno ljubil petje, sam zlagal napeve in se tako vnel za slovanski in slovenski prerod, da je obljubil 1841 svojemu gostu St. Vrazu, posvetiti ves svoj prosti čas slovanski literaturi, je pesnik uvajal v Kazino in ga skorajda kdaj obiskal na Bledu. Ta »bogati P.« je bil prijatelj tudi pesnikovim sorodnikom in jih obiskoval v Vrbi. Po pesnikovi smrti se je udeležil njegovega pogreba, poravnal pogrebne stroške in prispeval 30 gld za njegov nagrobnik. Janezu Trdini je 1858 pripovedoval spomine na Franceta, zlasti pa pravilno osvetlil njegovo razmerje do Julije Primčeve. Njegova lepa, a lahkomiselna žena [178:] Amalija P., r. Mertlič (r. 16. jan. 1823 v Bistri pri Borovnici), hči blejskega graščinskega oskrbnika (por. 27. nov. 1843), mu je zelo grenila življenje. Po moževi smrti se je 3. nov. 1864 poročila s Čehom Antonom Myonom, blejskim graščinskim gozdarjem. — Njun sin [179] Gabrijel Franc Evgen P. (r. 24. marca 1844) je študiral gimn. v Lj., Varaždinu in Gorici, kjer je 1864 kot sošolec pesnika S. Gregočiča maturiral; nato jo šel na Dunaj in končal medicino. Za prešernoslovje si je še kot medicinec pridobil veliko zaslugo s tem, da je s sošolcem Ljudevitom Jenkom 1869 zainteresiral ruskega filologa Fedorja E. Korša (gl. SBL I 520) za P.-ovo pesniško delo. Bil je navdušen narodnjak in se udeležil tabora v Cerknici (1870). Kot vojaški zdravnik se je naselil v Carigradu in si 30. jun. 1872 v trdnjavi Šumli na Turškem zaradi nepoštene matere sam vzel življenje. Njegov lik je služil Jos. Jurčiču za model doktorja Zobra. A. Trstenjak (Slov. gledališče 99) ga pomotoma zamenjuje s prevajalcem veseloiger [181:] Valentinom P.-om, »Boštjanovim« študentom iz Vrbe (gl. spredaj str. 508). — Več o tej veji P.-ov gl. župne matice na Breznici in na Bledu; izvestja lj. 1858–60 in goriške gimn. 1863–4; Vraz, Dela V, 251 (prim. ČZN 1910, 174); SN 1872, št. 150 (28. dec.); Alešovec, Kako sem se jaz likal, izd. 1884, 324–9; 356–7, 360–1, 405, 410, 414, 440, 446–7, 514–9; LZ 1905, 12–4; ČJKZ 1927, 175, 188–9, 190, 197; Preš. II 34, 280, 284; Lenka 40–1; PA gl. pod Franc Just.

V. O dveh bratih [183, 184:] P.-ih, od katerih starejšemu je bilo ime Simon, do 1808 trgovcih z rudninami na Dunaju, je večkrat govora v Zois-Kopitarjevi korespondenci. O njiju izvoru in življenju doslej bi bilo mogoče dobiti nadrobnejših podatkov. Bila sta vsekakor Gorenjca. Zdi se, da ju je Žiga Zois uvedel v mineralogijo, saj sta bila spočetka njegova dobavitelja. Pozneje sta se poklicno ukvarjala z nabiranjem in prodajo rudnin in fosilij ter zalagala ne le dunajske, marveč tudi pariške interesente. Delala sta mineraloške ekskurzije po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Simon P. je u. proti koncu 1808 na Dunaju, mlajši brat pa kmalu nato v dec. 1808 ali jan. 1809 prav tam, zapustivši v tujini mater, ženo in sina Adolfa. Ko je tako morala dunajska trgovina prenehati, so se njiju sorodniki vrnili v domovino, toda kam, ni znano. — Kidrič, Zoisova koresp. 1808–1809, str. 35, 87–8, 97, 107, 108, 113, 128, 158, 160, 170, 187–8; 1809–1810, str. 88. Alfonz Gspan.

Gspan, Alfonz: Prešeren. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi461400/#slovenski-biografski-leksikon (20. september 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 8. zv. Pregelj Ivan - Qualle. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1952.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine