Novi Slovenski biografski leksikon

Po končanem bogoslovju v Ljubljani je bil septembra 1817 posvečen v duhovnika. Kot nadarjen duhovnik je postal adjunkt (študijski prefekt oz. profesorski pripravnik) na ljubljanskem Teološkem bogoslovnem učilišču (1817–19). Nato je bil eno leto suplent za dogmatiko v goriškem semenišču, 1820–26 stolni vikar v Ljubljani in 1826–52 župnik v Vodicah. Z njim naj bi bila povezana Prešernova Romarska pesem od svete Šmarne Gore. 1842 je Matevža Langusa naprosil za poslikavo božjepotne cerkve na Šmarni gori. Slikar ga je na freski v kupoli upodobil v narodni noši.

Ljubljanski knezoškof Anton Alojzij Wolf je cesarju Arka predlagal za prošta novomeškega kolegiatnega kapitlja. Cesar ga je na to mesto imenoval decembra 1851, knezoškof pa potrdil 24. aprila 1852 in ga še isti dan umestil za novomeškega prošta in mestnega župnika. V naslednjih letih je postal dekan, konzistorialni svetnik, šolski nadzornik za novomeški okraj in predsednik novomeške podružnice kmetijske družbe. Vodil je številne cerkvene slovesnosti po okoliških župnijah.

Kot novomeški prošt se je posvetil ambicioznim popravilom kapiteljske cerkve in njene opreme. 1855 je dal preliti vse štiri zvonove, od katerih je veliki še ohranjen. 1860 se je lotil popravila cerkvene strehe. Obodne stene ladje so dvignili za poldrugi meter in obnovili podstrešni venec na prezbiteriju. Zatem se je lotil obnove zvonika. Baročno čebulasto kapo iz 1658 ali 1667 so nadomestili z visoko osmerokrako piramidasto novogotsko in jo pokrili s škriljevcem, 1878 pa z bakrom. Regotizirani kapiteljski zvonik, ki daje značilno silhueto Novemu mestu, je postal zgled številnim no Dolenjskem. V duhu regotizacije kapiteljske cerkve je dal podobarju Matevžu Tomcu iz Šentvida nad Ljubljano postaviti novogotski oltarni nastavek za veliki oltar. Na proštovo zahtevo je Tomc prvotno zamisel predelal in 1866 z novomeškim kapitljem podpisal pogodbo o njegovi izdelavi. Z ljubljanskim knezoškofom Jernejem Vidmarjem se je še dogovoril za njegovo posvetitev 22. septembra 1868, a je ni dočakal, ker je osem dni prej nenadoma umrl. 2008 je bil zaradi predimenzioniranosti tabernakelj iz kararskega marmorja odstranjen.

Prošt Arko je bil plodovit nabožni in narodnogospodarski pisec. Kot vodiški župnik je v Novicah pisal članke o kmetijstvu, živinoreji, zavarovanju proti požarom, prisegi župana in srenjskih mož ter poročila o požarih v vodiški župniji; v Zgodnji Danici pa je mdr. opisoval božja pota, Šmarna Gora, 1848, objavil članka Hvala kmetiškega stanu, 1849 in Grajavcem sv. Roženkranca, 1849; v Drobtinicah je objavljal nabožne članke in pesmi. Kapiteljski arhiv hrani tudi zbirko njegovih pridig. Rad je prispeval za prizadete v elementarnih nesrečah in za spomenike zaslužnim Slovencem. Za svoje delo na duhovnem, kulturnem in narodno-izobraževalnem področju ga je cesar 1854 odlikoval z viteškim redom Franca Jožefa. Bil je član Kranjske kmetijske družbe in Matice Slovenske. Novo mesto ga je ob zlatomašnem jubileju 1867 razglasilo za svojega častnega meščana.

Viri in literatura

  • NŠAL, 572, Zapuščine, šk. 382, Vodice, f. d.
  • Nastavitve, IV./28, šk. 5.
  • SBL.
  • Josip Marn: Jernej Arko, Jezičnik, 25, 1887, 20.
  • Ivan Vrhovec: Zgodovina Novega mesta, Ljubljana, 1891, 234.
  • Karol Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva, III, Ljubljana, 1896, 36, 65, 243.
  • Luka Pintar: Satura, Ljubljanski zvon, 28, 1908, 375.
  • Ivan Vrhovnik: Ozadje Prešernove »Šmarne Gore«, Dom in svet, 33, 1920, 249.
  • Jože Gregorič: Stavbna zgodovina kapiteljske cerkve v Novem mestu, Kronika slovenskih mest, 4, 1937, 24.
  • Pesem od prošta gospoda Jerneja Arka, Kronika slovenskih mest, 7, 1940, 8 (pesmi je ob Arkovi smrti napisal Janez Rupnik).
  • Blaž Resman: Nova gotika na novomeškem kapitlju, Dolenjski zbornik, 1990, 202.
  • France Baraga: Inventar novomeškega kolegiatnega kapitlja, Novo mesto, 1993, 74 (tipkopis).
  • France M. Dolinar: Prošti novomeškega kapitlja 1493–1993, Novo mesto, 1993, 127–130.
  • Matjaž Ambrožič: Prva Teološka fakulteta in Knezoškofijsko bogoslovno učilišče v Ljubljani, Acta Ecclesiastica Sloveniae, 32, 2010, 373, 429.
Ambrožič, Matjaž: Arko, Jernej (1794–1868). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi130780/#novi-slovenski-biografski-leksikon (17. november 2017). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Slovenski biografski leksikon

Arko Jernej, nabožni in narodnogospodarski pisatelj, r. 22. avg. 1794 v Dolenji vasi pri Ribnici, duhovnik od 1817, stolni vikar, nato župnik v Vodicah, od 1852 prošt v Novem mestu, u. 14. sept. 1868. V Nov. je pisal članke o kmetijstvu, živinoreji, o zavarovanju proti požaru, o prisegi župana in srenjskih mož (1850); v Zg. Danici med dr.: Božja pota, Šmarna gora (1848), Hvala kmetiškega štanu; Grajavcem sv. roženkranca (1849); v Drobtinicah nabožne članke in pesmi. Dal je po M. Langusu slikati cerkev na Šmarni gori. — Prim.: Marn, 25, 20. Šr.

Šlebinger, Janko: Arko, Jernej (1794–1868). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi130780/#slovenski-biografski-leksikon (17. november 2017). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine