Slomšek, Anton Martin, Blaženi (1800–1862)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Slomšek Anton (kot škof po krstnem in birmanskem imenu Anton Martin), pesnik, nabožni in šol. pisatelj, nar. buditelj in cerkv. organizator, r. 26. nov. 1800 na Slomu v Unišah pri Ponikvi blizu Grobelnega trdnemu kmetu, mlinarju Marku in Mariji r. Zorko, u. 24. sept. 1862 v Mrbu. Po osn. pouku na Ponikvi je obiskoval v Celju 3. razr. glavne šole 1814 in 1814–9 gimn., filoz. zim. tečaj 1819–20 v Lj., letni 1820 v Senju in 1820–1 v Clcu, kjer je končal tudi bogosl. (ord. 8. sept. 1824). Služboval je kot kaplan od sept. 1825 do apr. 1827 na Bizeljskem (Sv. Lovrenc v Krajini) in do okt. 1829 v Novi cerkvi (Strmec pri Vojniku), kot spiritual do okt. 1838 v semenišču v Clcu, kot nadžupnik in dekan do okt. 1844 v Vuzenici ter kot kanonik in višji šol. nadzornik do apr. 1846 v Št. Andražu na Kor. Dne 25. apr. 1846 je prevzel kot opat celj. mest. župnijo, a že 30. maja ga je salzburški nadškof, kardinal Frider. knez Schwarzenberg imenoval za lavant. škofa in ga 5. jul. v Salzburgu posvetil. Iz Št. Andraža se je S. po razmejitvi škofij 1859 preselil na novi sedež lavant. škofije v Mrb, kjer je bil 4. sept. ustoličen.

Rod in dom. — Priimek S. je izpeljan iz imena zaselka Slom. Po rodb. izročilu in listinskih virih je imel Slom ok. 1687 pet posestnikov, ki je vso njihovo posest ok. 1700 pokupil Štefan Novak, S-ov praded. Staro rodb. ime Novak je kmalu nato izpodrinilo ime S. ter postalo priimek. Za Štefanom Novakom-S-om je gospodaril na Slomu Štefan S. ml. (u. ok. 1785); imel je 4 brate: dva duhovnika, tretji Gašper (ok. 1717–79), S-ov ded, se je priženil v Družmirje in bil tam kmet. Štefanu ml. je sledil kot gospodar na Slomu brat Matevž (u. 1794) in temu mlajši brat Valentin (u. 1798). Ker sta bila oba brez potomstva, je posestvo prevzel njun nečak, Gašparjev sin Marko (27. marca 1761–16. marca 1821), ki se je prej izučil usnjarstva v Šoštanju, šel po svetu v uk in bil po vrnitvi oskrbnik nekega posestva v Jamnah pri Konjicah.

Po poroki 17. febr. 1800 sta imela Marko S. in Marija Zorko (r. verjetno v Kamni gorici pri Konjicah 27. jul. 1779, u. 2. jan. 1816 pri porodu) za prvorojencem Antonom še sedmero otrok, od katerih sta dva u. v detinstvu. Dve leti po ženini smrti se je Marko oženil z Marijo Hudej, ki je bila otrokom prava pisana mati, da niso imeli po očetovi smrti nikogar, ki bi zanje skrbel. Hčere so se kmalu por. in šle od doma. Ko je S-ov brat Jožef (1807–33) prevzel posestvo in se 1825 oženil s 16-letno Nežo Šibal, mu je bilo komaj 18 let. Bil je nevzgojen in si z nerednim življenjem nakopal prezgodnjo smrt. Za njim sta gospodarila na Slomu Neža, 1835 drugič por. z Blažem Močnikom, dokler ni prevzel posestva Jožefov sin Anton S. (r. 19. dec. 1826), ki se je 1854 oženil z Marijo Goleš. Po njegovi smrti 1892 je gospodarila na Slomu njegova vdova. Za njo je dedoval S-ovino (1900) Antonov sin Anton ml. (1877–935), zadnji S. na starem domu. Po smrti prve žene je 1905 prodal posestvo Celj. posojilnici in se preselil v Razkrižje pri Štrigovi, kjer je imel mlin in žago; u. je v ormoški bolnici.

I. Mladost, šolanje do 1825. Otroška leta je S. preživel v domači, urejeni, verni družini. V r. kraju sprva ni bilo možnosti za redno šolanje; po birmi v 10. letu, ki sta ga nanjo pripravljala mati in sorodnik, ponikovski kaplan Mihael Goleš, je šele 1812 začel obiskovati nedeljsko šolo; ustanovil jo je 15. jan. 1812, 2 meseca po postavitvi za kaplana, Jakob Prašnikar (SBL II, 475). še isto l. se je S. vpisal na takrat osnovano trivialko; na njej je poučeval novi organist in cerkovnik Jan. Nep. Cvek. Proti očetovi volji, da bi si prvorojenca vzgojil za naslednika na posestvu, sta zmagala mati, hoteč imeti sina duhovnika, in Prašnikar, ki je v otroku odkril darovitost, dovzetnost in vztrajnost. Pripravil je S-a tako uspešno za vstop na gimn., da so ga lahko proti koncu šol. l. 1813–4 (o vel. noči) sprejeli v 3. razr. glavne šole v Celju, ki ga je končal z odliko, jeseni 1814 pa prestopil na celj. gimn. V 2. razr. ga je presenetila in močno zadela materina smrt; po očetovi ponovni ženitvi je dom izgubil zanj privlačnost, navezal se je na vzornika Prašnikarja, ki mu je bil odslej dobrotnik in prijatelj.

Da bi se čimprej gmotno osamosvojil; se je S. na posebnem učitelj. tečaju v 3. gimn. razr. z odliko usposobil za instruktorja osnovnošolcev. Po končanem 2. humanit. razr. 1819 je na gimn. opravil še skušnjo za učenje nižjegimnazijcev. Kljub temu posebnemu študiju in instrukcijam je bil v vseh razredih odličnjak, v gramat. navadno tretji, v humanitetnih prvi. Že tačas ga je mimo šol. predmetov mikala slovenščina: v hiši lekarnarja Baumbacha, čigar žena ga je posebno v l. lakote 1817 podpirala, je prevajal iz knjige Filipa Hecqueta zdravniške recepte. Ob tem se mu je zbudil smisel za realije, kar mu je pozneje pridovalo pri šolsko-vzgojnem delu. Za udejstvovanje v prerodnem duhu pa ga je kot dijaka 5. in 6. razr. gimn. vnel prof. Jan. Ant. Suppantschitsch, bivši učenec in prijatelj Val. Vodnika. Pri pouku je bral Vodnikove in Jarnikove (SBL I, 386 sl.) pesmi ter spodbujal učence k spisovanju slov. nalog. V ta čas spada prvi znani S-ov literarni poskus: verzificirano Govorjenje na godovanje našiga dobriga učenika Janeza Kuttelna (rkp., ŠkAMrb), zloženo iz lastne pobude v tekmi s tremi sošolci, ki so nastopili vsak s po eno pesmijo v lat., gršč. in nem. S-ov presenetljivi nastop z recitacijo te pesmi je zbudil pri Suppantschitschu in sošolcih navdušeno pohvalo.

Na S-ov nadaljnji duh. razvoj je močno vplival prestop v 1. letnik filoz. študija na lj. liceju, kamor je sledil eno šolsko l. starejšemu celj. tovarišu Jakobu Strašku. V Lj. mu je bil ravnatelj Matevž Ravnikar (SBL III, 46–8), profesorji Jož. Dagarin (ib., I, 110–1), E. Rebič (ib., III, 59), Fr. Ks. Richter (ib., 97–101) in Jan. Krst. Kersnik (ib., I, 444–5); sošolci mdr. Fr. Prešeren, Jožef Burgar (ib., I, 65–6), Jurij Grabrijan (ib., 239–40), Jurij Kosmač (ib., 531–2), Lovro Stupica in Matija Svetličič, znanci pa Straškovi sošolci Ign. Holzapfel (SBL I, 337–8), Jož. Poklukar (ib., II, 427–8) in Mihael Verne. V tem okolju je S-ov odnos do preroda dobil nove pobude, četudi S. ni izkazan med slušatelji Metelkovih (SBL II, 106 sl.) predavanj. Že 2. sem. se je S. preselil v Senj, ker je mogel tam na priv. škofij. liceju končati filoz. študij namesto v dveh, v enem š. l. Lavant. škof ga je 1820 sprejel v clško bogoslovje na osnovi senj. spričevala, ki ga pa ilirski gubernij ni priznal; zato je moral S. 1820 končati 2. tečaj 1. letnika in 1820–1 drugi letnik filoz., da je smel od 1821 redno študirati bogosl. Priprave za bodoči poklic je vzel na moč resno. Razen obveznih predavanj iz občega vzgojeslovja na liceju je enako uspešno končal tečaj za kateheta na normalki in prevzel veroučiteljsko službo na nedelj. nadaljev. šoli za vajence. Razen tega je poslušal 1824–5 predavanja na liceju iz kmetijstva pri Mat. Ahaclu (SBL I, 3–4) in se z njim spoprijateljil.

Bogosl. študije v Clcu, skupne za krško in lavant. škofijo, so oskrbovali šentpavelski benediktinci, Nemci, ki za slov. potrebe niso imeli čuta. Na drugi strani pa so nekateri bolj realistično usmerjeni duhovniki, neodvisno od drž. oblasti, tudi v lavant. škofiji kot protiutež nepriljubljenim trivialkam začeli širiti slov. nedeljske šole ter v njih učiti mladino in odrasle slov. branja, pisanja in računanja. Razen tega je lj. zgled — stolica za slovenščino na liceju, medtem ko je bila prošnja za tako stolico v Clcu 1822 odklonjena — spodbudil iniciativnega S-a, da je s pristankom semeniškega ravnateljstva organiziral prostovoljen tečaj slovenščine za kolege. Smoter tega tečaja razodevajo mimo nekaterih pesmi njegovi vsakolet. romantično zanosni otvoritveni govori (npr. Napelvavni govor k Slovenskimu zboru 1821; ohr. še za 1822–3 in 1824–5). S temi tečaji, ki so vznikli ne le iz ozirov na bodoči poklic, marveč tudi iz prerodnih nagibov, je hotel S. vzgojiti sebe in kolege za sposobne učitelje ljudstva (pastirovanje, vpliv na osn. šolstvo) in jih pripraviti k spisovanju slov. knjig. V tem je našel oporo v nazoru Izidorja Seviljskega, češ za omikanega človeka je sramotno, če ne zna jezika tistega ljudstva, ki med njim deluje in si služi kruh. Zato je S. naglašal: zaostalost slov. otrok v izražanju; hladen odnos učiteljev do izobraževanja v materinščini v primeri z delovanjem Cirila in Metoda; nevzdržnost trditve, da je učenje slovenščine nepotrebno, da je ta jezik neenoten in brez bodočnosti; absurd, da naš izobraženec med 15-letnim šolanjem skoraj ne sliši v šoli domače besede. Obsojal je nar. odpadništvo in spodbujal k delu za ljud. omiko; naglašal potrebo po slov. integraciji, kajti »Slovenec je Kranjec, Korošec kakor Štajerec« ter že takrat verjel, da bo nekoč »ena hiša, eden rod, eno slovenstvo, eden govor«. Med sošolci in kolegi, ki jih je S. močneje prerodno razgibal, so bili mdr.: Jurij Jeseničnik, Anton Wolf, Simon Ladinig in Mat. Vodušek, med katerimi je bil le slednji slov. lit. aktiven. Z živo agitacijo in osebno zavzetostjo je S. zbral okrog sebe tako velik krog učencev (tudi do 48), kakor ga Metelku v Lj. nikoli ni uspelo zbrati, četudi je bil Metelkov tečaj za bogoslovce 2. letn. obvezen. Za vajo je S. dajal tečajnikom prevajati spise cerkv. očetov in jih navduševal za verzifikacijo s tem, da jih je seznanjal s svojimi poskusi. Za jezikovni učbenik je uporabljal J. Kopitarjevo slovnico, J. Primčeva (SBL II, 579 sl.) Nemško-slovenska branja ter Jarnikovo Jedro keršanskih resnic in Keršanski nauk. Študiral je tudi dela Dobrovskega in se sam lotil pisanja slovnice Inbegriff der slowenischen Sprache (rkp. v Študij. knjiž. Mrb); njena objava pa ni prišla v poštev, ker se je medtem dotiskovala Metelkova slovnica, ki mu jo je avtor pošiljal sproti v odtisnjenih polah. Zelo pa je S. pogrešal ustrezen slov. besednjak. — Tako je S. že kot bogoslovec iz lastne pobude brezplačno opravljal podobno funkcijo kakor lj. in graška stolica za slovenščino.

Za tako udejstvovanje je S. imel oporo tudi v kor. slavistih: prof. Ahaclu in Jož. Poklukarju (od 1823 prof. moralne teol. v Clcu), zlasti pa v vsestransko prerodno zelo aktivnem župniku v nem. Šmihelu Urbanu Jarniku. Dejstva, da se je S. v l. 1821–5 večkrat lotil verzifikacije, utegne biti bolj ko s Straškom v zvezi z rastjo nar. zavesti med člani omenjenega krožka, nekaj pa tudi z delovanjem pevskega zbora, ki ga je ustanovil S. med semeniščniki, deloma iz potrebe po družb. izživljanju v petju (potreba slov. pesemskih besedil!), nekaj pa glede na bodoči poklic, saj je zanj potrebno tudi znanje petja. Iz teh nagibov je nastalo med 1821–5 vsaj kakih 12 danes znanih pesemskih besedil (deloma ohr. v Štud. knjiž. Mrb, Ms 123), večinoma prigodnic: Slovenstvo (domoljubni posnetek Vodnikove Ilirije oživljene; prvotno naslovljena Eine Ode auf Veranlassung gesungen, als sich im Jahre 1822 die Alumnen im Priesterhause zu Klagenfurt, ihr eigenes Bedürfniss fühlend, gegenseitig in der Muttersprache zu bilden anfingen); Ulimja; Zgodnja danica; Zvezdje (godovnice Prašnikarju); Slovenski raj (Ahaclu); Drava, slovenska reka in Spomladni god sv. Urbana (Jarniku); Sklen prijatelov ljubeznivi (Jur. Jeseničniku); Tersa dva (Jeseničniku in sebi); Sv. Jožefa beli limbar (Poklukarju); Zvezda sv. treh kraljev (spiritualu Gašperju Albrechtu); Naržlahtnejši stan: kmetovski ino duhovski itd. Iz tega časa so še zvezki z naslovom Modri izreki: 70 izpisov lat. aforizmov iz sv. očetov v prostem slov. proznem in verzificiranem prevodu. Z avtobiografskega vidika je zlasti značilna pesem Drava, slovenska reka, ker pesnik v njej izjavlja, da je zapustil rojstno Štaj., ker je hotel »plesti venc« svojim kor. bratom, in da »dokler sonce bo mi sjalo, slovil bom se Tvoj ( = Jarnikov) učenc.« Ker S. ni imel glasila, se je termbolj razveselil, ko je 1824 na popotovanju skozi Lj., kjer se je sestal z Metelkom, spiritualom J. Zalokarjem, stolnim kaplanom J. Strelom (gl. čl.) in sošolcem J. Burgarjem, izvedel o akciji lj. semeniščnikov za ustanovitev Slavinje. Četudi je posnel iz korespondence z Lovrom Stupico, da z glasilom slabo kaže, je poslal Metelku kot prispevek zanj v metelčici zapisano Jarnikovo Ostrovico in 1 ali 2 svoji pesmi. Odslej ni daljše časovne vrzeli v njegovih verzifikacijah, ki jim je kakor na začetku tudi pozneje skupno to, da so tematsko malo izvirne, so pa izrazno jasne in preproste, oblikovno spretne in blagoglasne, motivno pa didaktično spodbudne. Tačas je S. pokazal tudi popolno razumevanje za tesno sodelovanje med slov. liter. središči, saj je to misel izpovedal v nedatiranem pismu Metelku iz 1824, misleč na to, da bi se lotili kolektivnega dela za besednjak: Kranjci naj bodo kot osrednji delavci in nosilci gibanja zidarji, Korošci in Štajerci pa bodo strezači (Marn IX, 15–6). S. je bil važna vez med Metelkovimi tečajniki in redkim clškim prerodnim naraščajem.

Za širjenje obzorja je S. izkoristil vsako priložnost: knjižničarsko mesto v semeniški biblioteki ali pa potovanja (1822 v Gradec; 1824 po slov. Štaj. in v Lj.; 1825 »v slovstvenih zadevah« v Lj.), ki jih je o počitnicah redno zaključeval pri Prašnikarju v Olimju. Tako se je izoblikoval v osebnost, ki je kasneje še pridobivala na izrazitosti. Po materi je podedoval živahno domišljijo ter dar za petje in pripovedovanje. Imel je živo zavest nar. pripadnosti, čut dolžnosti, da skladno z njo uravnava svoje načrte in dejanja, bil je iskreno pobožen, družaben, veder, odkritosrčen, dosleden, resnoben, blag, nesebičen, redoljuben, govorniški in organizacijski talent, socialno prilagodljiv. Lastni temperament in vplivi nekaterih vzgojiteljev so povzročili, da se je lahko priključil »katol. romantikom«, tj. cerkv. struji, ki jo je od 1818 v Avstriji propagiral duhaj. »ljud. apostol« Clemens Maria Hofbauer: bil je za veselo pobožnost, za blago, ljubezni polno vedrino, dobroto in sočutje, zoper mrko meniško samotarstvo, zoper hladni jožefin. in janzenistični racionalizem. Zagovarjal je patriarhalnost, konservativne družb. odnose, legitimnost ter bil brezpogojno vdan avtoriteti cerkv. predstojnikov.

Ker je bil S. med študijem vzornega vedenja in je odlično napredoval, je bil že konec 3. letn. bogosl. ordiniran (1824), novo mašo pa bral (26. sept. 1824) pri Prašnikarju v Olimju. Takrat je začel spisovati v lat. in nem. dnevnik, ki sega do 1. jan. 1831 in je dragocen vir za to obdobje njegovega življenja. Odklonil je ponudbo lavant. škofa Franca Ign. Zimmermanna, naj gre na Dunaj nadaljevat študije in doseže doktorat: odločil se je rajši za pastir. službo na deželi, ko je šol. l. 1824–5 prebil v clškem bogoslovju; stalno je maševal pri elizabetinkah in pomagal pastirovati tudi drugod.

II. Podeželski kaplan (1825–9). — Dne 27. avg. 1825 je S. prejel dekret o postavitvi za kaplana na Bizeljskem, na mesto, ki je veljalo za eno od težavnih v lavant. škofiji. Prihajal je v nesoglasja z robatim, jožefinsko usmerjenim predstojnikom Ludvikom Batističem, ker le-temu nista ugajali S-ova aktivnost in iniciativnost. Da bi odpravil moralni nered in mlačnost v župniji, je S. namreč obnovil versko življenje z uspešnim pridigovanjem, v čemer se je razvil v pravega mojstra. Razen tega je pomagal pri reorganizaciji trivialke, zlasti pa razgibal župljane z uvedbo nedeljske šole. Mlado in staro je pridobival tudi tako, da je skrbel za razvedrilo. Pri tem je gojil mimo cerkvenega družabno petje. Ker pa ni imel na voljo primernih besedil (kolikor jih je našel, so mu bila vsebinsko prerobata, včasih nedostojna, jezikovno pa barbarska), jih je sam zlagal, prirejal ali prevajal ter jih podlagal lepim domačim ali tujim melodijam. Tako je na Bizeljskem nastalo kakih 20 pesmi, med njimi spet nekaj prigodnic, nekaj katehetičnih pesmi in pesmi za šolarje (Tri narlepše rožice), pa tudi tiste družabne, ki so se, še preden so bile tiskane, močno priljubile in razširile: Zdravica za Slovence (Slovenc Slovenca vabi …), Vinska trta (Na svetu lepše rožce ni …), Veseli hribček (En hribček bom kupil …), Šent Urbanova (Preljubi sveti Urban, ti dober naš mejaš …), Gorica (Nikdar na svetu boljšga ni …), Napitnica (Letos je prav dobro leto …), Šentjanževa (Zdaj pijmo še šentjanževca …), Vino in voda in Poslednja veselica. Razen pri prvi in zadnjih dveh S. v ohranjenem zapisu sam navaja, da gre za stara popravljeno, pomnoženo ali »po hrovački osnovano«. Tako je torej »požlahtnjeval« ljud. pesmi s tem, da jih je vsebinsko predeloval ter izrazno čistil, imajoč pred očmi preprostega človeka, ki ga je hotel versko in nravno vzgajati tudi z vedro pesmijo. Ker je bila večina besedil podložena že danim napevom, je moral posnemati tudi obliko predlog. Te pesmi so skoraj iz samih štirivrstičnic v jambski in trohejski meri, celo v ritmu gorenj. poskočnic. Višjo literarno ambicijo je S. izpričal le, ko je menda v tem času začel prevajati Schillerjevo Lied von der Glocke, a je njen prevod končal šele v Strmcu. — Drugih dokazov liter. oblikovanja iz bizeljske dobe ni, če ne štejemo nekaterih ohranjenih skrbno sestavljenih pridig. — Od potovanj so omembe vredna: tista k prijatelju Mihaelu Zagajšku na Kalobje, kjer je dobil v roke znameniti Kalobski rkp. in ga s tem verjetno rešil propada; k videmskemu dekanu Juriju Aliču (SBL I, 7–8); 1826 prvič v Zgb.

Po vse hujših trenjih z bizelj. župnikom je S. prek svojega nekdanjega spirituala, zdaj kanonika Gašperja Albrechta, zaprosil za premestitev. Dekret je prejel 3. apr. 1827 in mesec dni nato je nastopil službo 2. kaplana v Strmcu pri Vojniku (Nova cerkev), kamor je prispel po obisku dekana Pavla Kočevarja v Kozjem, Prašnikarja v Olimju, Zagajška pri Sv. Vidu pri Grobelnem in domačih na Ponikvi. Novo službeno mesto je bilo prijetnejše zaradi naklonjenega mu predstojnika, izobraženega dekana Jožefa A. Jakominija (SBL I, 370), po S-ovem zatrdilu začetnika nedelj. šolstva na slov. Štaj. (N 1846, 143). S. se je veselil tudi bližine Celja zaradi tamkajšnjih šol. Službeni opravki so se mu namnožili, odkar je postal 1. kaplan (11. sept. 1827) in je Jakomini vse bolj bolehal; S. jih je opravljal z enako gorečnostjo ko na Bizeljskem, vrh tega se je posvečal tudi šoli in literarnemu delu. Glede slednjega pravi sam, da so mu bile v teh dobrih dveh letih »muze prijateljice«. Med bivanjem v Strmcu je napisal okr. 40 novih pesemskih besedil: nekaj kratkih liričnih meditacij (Življenje človeka, Smrt, Pravičnost najdelj trpi, Modrost itd.); nekaj nabožnih, tj. postnih, katehetičnih pesmi, hvalnic in prevode nekaterih psalmov (2., 3., 4., 22. in 29.) ter posvetnih, med njimi prigodnico Dobri dušni pastir, zloženo Jakominiju za zlato mašo, Železo in kladivo, Pastir in ovčice, označevalko Sedanji svet, Dobro jutro, Večernica, Juternica, Lahko noč itd. Bolnemu prijatelju Strašku v tolažbo je zložil Hudo vreme, opis nevihte z moralizirajočim prenosom na človeka, češ tako hrumijo v njem strasti; zanj je tudi končal prevod Schillerjeve pesmi Zgon (kasneje Zvonov pesm). V ta čas sodi še Boštjan goljfan, ki jo sam označuje kot učno pesem za mladino, ki zanikrno obiskuje šolo. To in nekaj krajših pesmi je namenil za objavo v knjigi S. Rudmaša (SBL III, 158–9) Navod za nedelske šole. Gradec 1830. Tudi med temi pesmimi je več neizvirnih, namreč prevodov oz. predelav ljudskih in umetnih (Schubert, Kajetan Švarcl, Kummerl, Egidij Jais idr.). Parabola Železo in kladivo je pritaknjena pridigi, ki svari gospodo, naj ne stiska kmeta, in se v slov. verziji vsebinsko loči v tem, da ne kaže samo gosposkih, marveč tudi kmečke težave. V Strmcu je S. napisal neko gospodarsko knjigo, ki ni izšla; začel je misliti na objavo svojih pridig ter sestavil molitvenik za križev pot.

Tudi iz Strmca je hodil S. pomagat okoliškim duhovnom in opravil več potovanj (Konjice, Žiče, Rog. Slatina, Loka, Brežice). Ob vizitacijskih obiskih Strmca so predstojniki postali pozorni na S-ove sposobnosti: izbrali so ga za spirituala v Clcu. Dekret o premestitvi je dobil 12. okt. 1829 in prispel 26. okt. prek Šent Pavla in Št. Andraža na novo službeno mesto.

III. Spiritual v Clcu 26. okt. 1829–26. okt. 1838. — Kot zrel mož trdne volje, potrpežljiv in zglednega življenja je S. v clškem semenišču vzgajal bogoslovce: z njimi vsako jutro premišljeval, jih učil katehetiko in pedagogiko, obrede, moliti brevir, brati mašo, cerkv. petje (sam si 1830 kupil klavir in zase najel posebnega učitelja), dela za šolo in vernike. Prošnji (28. marca 1830) bivših župljanov v Strmcu na škofa in strassburški kapitelj kot patrona, da bi nasledil umrlega župnika Jakominija ter prigovarjanju (konec apr. 1830) strassburškega kanonika Wohlgemuta, naj kompetira za tamkajšnji kanonikat, se S. kljub vabljivosti ponudbe ni odzval. L. 1838 je bil tudi katehet na vajenski nedelj. šoli.

Prepričan, da duhovnik uspe pri pastir. delu le, če uči v ljud. jeziku, je S. ob nedeljah in četrtkih v semenišču zbiral bogoslovce-prostovoljce, da jih vadi v slovenščini. Njegovi vlogi (4. okt. 1830) na ordinariat, naj bi bile te vaje zanje obvezne, je krški pritrdil, lavantinski pa poudaril prostovoljnost. S. je učil brati, pisati, prve slovn. oblike, oblikoslovje, skladnjo (njegova rokopisna slovnica v ŠkAMrb); priporočal slovnici Fr. Metelka, Lehrgebäude d. slow. Sprache (1825) in A. Murka (SBL II, 166 sl.) Slow. Sprachlehre (1832), le-tega slovar (Slov.-nem. in nem.-slov. 1833); vadil mdr. ob ljudskošol. berilih M. Ravnikarja, Male povesti za šole na kmetih. 1816, in J. Aliča, Kratke perpovedanje za slov. šole. 1831; usmerjal k praktičnemu prevajanju krajših sestavkov iz poljudnih nem. spisov (Chr. Schmid, 200 lehrreiche Erzählungen; svetniške legende); usposabljal učence za slov. pridigovanje in ustrezne naloge. — Obnovil je tudi stike z Lj. in M. Čop mu je pošiljal slov. knjige v zameno. — Veliko skrb je S. posvetil slov. poeziji: s tečajniki je prebiral Vodnikove, Jarnikove in ljud. pesmi, tudi nekaj njemu manj všečnih satir E. Podvinskega (SBL II, 404), zlasti pa KČ, ki se je zanjo zelo zanimal. Nadarjene učence je spodbujal k pesnikovanju mladin., šol., družabnih pesmi za nedelj. šole. — Uradno je podkrepilo slov. tečaj javno izpraševanje (23. maja 1833; S. — Čopu 30. maja 1833, AZN I, 7) ob prisotnosti lj. odposlancev dekana U. Jerina (SBL I, 406–7) in župana Jan. Hradeckega (ib., 340). Uspeh je tudi potrdilo znanje več nem. tečajnikov, od katerih sta dva že v drugem letu nastopila z javnim slov. predavanjem (S. — Matiju Čopu: 23. febr. 1834; AZN I, 10). — Na prošnjo nem. uradnikov in pravnikov je S. priredil zanje še en slov. tečaj v semenišču vsak četrtek. Vlada mu je dala celo pravico, izdajati o njihovem znanju slovenščine pravno veljavna spričevala, le policija ga je sumničila kot panslavista in državi nevarnega človeka. — Po S-ovem odhodu v Vuzenico je slovenščina v clški bogoslovnici sicer propadla: naslednik Val. Wiery, nekdanji nem. tečajnik S-ovih slov. vaj, se je sicer naučil slov., voditi tečaj pa ni zmogel; zbudil in vodil ga je šele 1844–8 S-ov učenec Mih. Pikl (SBL II, 338). — Osebno je S. utrjeval nar. zavest v neuradnem slov. liter. društvu, osnovanem konec dec. 1830 na »slov. konferenci« pri Jož. Poklukarju s člani: Ahacel, Ivan Hafner, slov. pridigar in katehet v Clcu, ter S. sam. Odslej so na rednih sestankih pri Ahaclu proučevali slov. prosvetno, znanstveno in slovstveno delo, posebno na Kor., S. in Poklukar pa prve dni 1831 na obisku pri Jarniku. V okvir tega društva spada Jarnikov Versuch eines Etymologikons d. slow. Mundart. 1832, pri katerem je pomagal tudi S. (prepis s S-ovimi rokopisnimi pripombami v S-ovi zapuščini). V ta krog je S. vpeljal (jan.—maja 1832) tedaj v Clcu bivajočega prijatelja Fr. Prešerna ter ga tu seznanil z Jarnikom, v sept. 1832 pa Matija Čopa.

S-ovo učenje in navajanje bogoslovcev k pesnikovanju je rodilo Pesme za pokušino. Zložili mladi duhovni v celovški duhovšnici. Zapisi 1832–5, 1838, 75 listov, 40 (S-ova zapuščina, ŠkAMrb, Ms 124). Avtorji so bili mdr.: Jož. Hašnik (SBL I, 294–7; 3 pesmi), Val. Orožen (ib. II, 234–5; 9 pesmi), Luka Sevšek (gl. čl.; 4 pesmi), Jož. Rozman Konjiški (SBL. III, 149–50; pesem Kmetiška zadovoljnost), Janez Arlič (ib. I, 15; 10 pesmi l. 1838), Matoh, [Jakob] Stepišnik (gl. čl.), Wiery. — Izdelke svojih učencev je uporabil S. v pesmarici, ki je zanjo dal pobudo in jo namenil svojim tečajnikom in nedelj. šolam. Ahacel mu je pomagal izbirati gradivo, napisal za 1. izdajo nemški, za obe slov. predgovor ter jamčil za tiskarske stroške, vse ostalo je uredil S., ki tedaj ni imel dovolj poguma, nastopiti z lastnim imenom, pri tiskarju Janezu Leonu pa ne dovolj kredita. Dne 30. okt. 1832 je prosil Čopa (AZN I, 3) za obvestilo glede rokopisa, da bi leta ne zašel v neprave cenzorske roke, 5. jan. 1833 (ib., 6) pa zelo obžaloval, da je cenzura črtala pesem Drevo frajosti. Do 13. febr. 1833 (Čopu, AZN I, 6) še ni dobil vrnjenega rokopisa in rahlo podvomil, če ga mar niso poslali na Dunaj; šele 30. maja je bil rkp. v tiskarni (S. — Čopu, AZN I, 7). Tako je konec jun. izšla prva slov. posvetna pesmarica z napevi Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, enokoljko popravlene ino na novo zložene. Na svitlo dal Matija Ahacel, Clc 1833; pomnož. 1838²; 1852² v gajici. — V zbirki sta se predstavili dve kor. in štaj. generaciji S-ovih učencev in sodelavcev: starejša, Korošca Miha Andreaš (SBL I, 11–2) in U. Jarnik ter Štajerci Andrej Urek, Strašek, Jur. Vodovnik (anonimno), Leop. Volkmer, Jož. Lipold (SBL I, 675 sl., oba 1838²); mlajša, Štajerci S., Matija Vodušek, Janez Krumpak (SBL I, 577), Val. Orožen; 1838² še Felicijan Globočnik (SBL I, 220–1), Jož. Hašnik (na S-ovo prigovarjanje pustil nem. lit. udejstvovanje) in Luka Sevšek. Od teh so se mogli S., Orožen, Hašnik meriti s čbeličarji. — Od 33 pesmi je 15 S-ovih. — Brez ambicije, dvigniti zbirko na višino sodobne svetovne poezije (Čop, Prešeren), sta prireditelja, upoštevajoč predvsem pevnost, z njo dosegla svoj praktični cilj: pesmi so poživile slov. pouk v bogoslovnici in v šoli; neopazno izpodrivale »kosmate« ljudske in se na tihem upirale ljubezenskim v KČ. Pomnožile pa so repertoar posvetnih slov. pesmi z lepim številom izvirnih, popravljenih ali po nem. predlogi (tekst, melodija) posnetih pesmi, trajno vrednih zaradi preproste prisrčnosti (S-ovi: En hribček; Glejte, že sonce zahaja; Orožen: Sneg za to leto). Zato je ostra sodba Fr. Prešerna (Čelakovskemu 14. marca 1833; gl. tudi zabavljivi napis Ahaclovim pesmim, KČ III), ki je zbirko pred natisom videl pri Čopu in se opiral deloma na zmotno predstavo, da gre za ljud. pesmi, »v svoji pavšalnosti neupravičena« (Kidrič). — S. je sam 11. jul. 1833 poslal zbirko Čopu. Prešernu in Mihu Kastelicu (SBL I, 432 sl.); že 29. apr. 1834 (S. — Čopu, AZN I, 11) je bila 1. izdaja razprodana in 2. izdaja v delu. V le-tej je S. objavil pesem Veselja dom (Preljubo veselje …) nastalo 1836–7 ob godovanju bogoslovca-četrtoletnika Martina Sevnika, po nem. pesmi Simona Mayerja Die Freude, vendar presajeno na kmečka tla in z dodatnim tolažljivim koncem.

Ko je vlada (11. sept. 1827) pozvala sekav. ordinariat, naj v soglasju z lavant. poskrbi za prevod Jož. Marchnerja začetnice (Namenbüchlein) ter hkrati določila med drugimi recenzenti tudi S-a, je leta posredno posegel tudi v črkopisno vprašanje (metelčica-dajnčica) na Štaj. S svojo odobritvijo Aličevega prevoda v metelčici in sočasno odklonitvijo (11. marca 1831) Dajnkovega (SBL I, 111 sl.) je S. ostal zvest že 1825 izrečeni pohvali Metelku za njegov črkopis. Vzrok je iskati v S-ovem prizadevanju, zajeti čim več Slovencev, češ da služi metelčica ne le Kranjski, Štaj., slov. delom Kor., marveč je uradno vpeljana tudi na Goriškem in Primorskem, medtem ko je dajnčica stisnjena le na ozko celj. okrožje. S-ovo sodbo si je osvojil lavan. ordinariat, zavrgel dajnčico in uvedel v šole lj. prevod (Marchner) v metelčici. Da bi bil napisal na Prešernov sonet Črkarska pravda spominjajoč članek Bildung der windischen Sprache (IB 1831, št. 53, 31. dec.; psevd. Winde), ki ga je objavil čez teden dni tudi Der Aufmerksame, je S. odločno zanikal (Prešeren — Čopu 5. febr. 1832). Ob nepomirljivosti dajnčičarjev je S. (kot Ljubomir, Erfreuliche Erscheinung in d. Slow. Literatur, Car. 1832, št. 10, 10. marca; ponat. Der Aufmerksame 1832, št. 34) z olajšanjem pozdravil Štajerca A. Murka slovnico (1832) in slovar (isto leto z letnico 1833) v bohoričici, kot »dobronamerni kažipot«, ki bo končal »hudi abecedni spor« in »nesrečne, same sebe uničujoče novotarije«, Pohvalno je ocenil tudi (Ljubomir, Slow. Literatur, Car. 1832, št. 12) tedaj izšlo Jarnikovo delo Versuch eines Etymologicons der slowenischen Mundart v prid bohoričici. Zase in za Kor. je odločil »mi ostanemo pri stari abecedi (= bohoričici; Jber. d. k. k. Staats-Gymn. Mrb 1890, 20), dokler je ne odženejo iz šole, »de kobile od repa ne obsedlamo«, AZN I/1,5). S S-ovo odločitvijo se je strinjal lavant. ordinariat v izjavi, da nasprotuje za slov. besedilo v nem.-slov. šol. knjigah vsem novim črkam; le graški gubernij še 1834 ni bil odločil, ali naj ostane dajnčica v šoli ali ne. — Jasno stališče ob Čopu in Prešernu je S. zavzel 1833 v črkopisnem sporu na Kranjskem in se zahvaljeval Čopu za »učeno, pogumno speljana abecedno bitko, s sladkim upom, da bo vendar enkrat končan ta pogubonosni razkol« (S. – Čopu 30. maja 1833, AZN I, 7). Nesporno avtoriteto Čopovo je S. upošteval tudi ob ponovnem poskusu dajnčičarjev, uveljaviti se: le z njegovo odobritvijo bi bil odgovoril na izvajanja Dalemisla (= Vid Rižner, SBL III, 110–1), ki je trdil, da sloni dajnčica na Čopovih temeljih (S. — Čopu 23. febr. 1834, AZN I, 10).

Knjižno delovanje v prozi je S. začel s prevodom praktične medic. knjižice Morvaj Janos, Prepis eniga pisma … kako so srečno zdravili tiste, ktere je bolezen kolera prijela. Babolna per Tisi, 3. vel. serpana 1831; sicer b. l. — Bistveno je sodeloval (tam objavil učno pesem Boštjan goljfan) pri šol. knjigi Simona Rudmaša (napačno Peter Musi, SBL II, 184–5) Navod za nedelske šole. Kako je potreba učiti? V Gradci 1830, brez podpisa; z nekoliko spremenjenim naslovom 1832², 1846³, 1849⁴. — Od nabožnih knjig je spisal in izdal S. sam ali skrit za kolektivno oznako »spisali mladi duhovni v clški duhovšnici; dušni pastirji na spod. Štaj.«: Molitvice ino potrebni nauki za pridne mladenče. Clc 1829, 1838 pogrešano; Posebni nauki ino molitve za žensko mladost. Clc 1829 (po grešano, vendar ustrezen rkp. v ŠkAMrb), 1835 (Simonič 474 in Kovačič I, 80), pravilno 1836 (SBL II, 234), zanjo Val. Orožen prevedel mašno pesem (S. — Hašniku 9. febr. 1836, AZN I, 183); Sv. križev pot ino litanije od terplenja ino smerti Jezusa Kristusa, b. l., prva izd. okr. 1832 (Simonič 475; gl. še Kovačič, ČZN 1936, 26–9), pogrešano; Keršansko devištvo. Clc 1834 (gl. Prešernov epigram Slomšku iz l. 1837), kjer je sodeloval zlasti Jernej Levičnik (SBL I, 648–50), 1858⁷; od 3. izd, dalje vdelan molitvenik Posebni nauki za žensko mladost; Hrana evangelskih naukov. Gradec 1835, 3 deli, izbor vzornih pridig iz gradiva župnikov (mdr. Matija Vodušek, Jan. Krumpak, Mih. Stojan, gl. čl.) in bogoslovcev ter z verjetnim sodelovanjem Jož. Hašnika; 1845² pom., 1880 češ. prevod; Keršanska beseda katoliškim misijonam pomagat. S-ov govor, Clc 1836; Življenja srečen pot. Clc 1837. Pridjan je slov. zemljevid Evrope; sodeloval Jernej Levičnik, 1845, 1851, 1859 v gaj., 1871. Zanimive so zlasti S-ove zemljepisne, zgod., rodopisne opombe pod črto k 52 svetn. življenjepisom, zlasti k »slov. vučenikom« Cirilu in Metodu; Angelska služba za mladenče k'sveti maši streči. 1838 (S. — Mih. Stojanu 21. febr. in 27. sept. 1838 »Slow. Ministrirbüchel«, AZN, I, 33, 37), sicer b. l.

S. je izdelke svojih nadarjenih učencev, ki so pod njegovim vodstvom prevajali Krištofa Schmida, temeljito popravljal in pilil. Tako je postal začetnik slov. mladinskega slovstva. Poskrbel je za spodbudno slov. branje, ki ga je clški tiskar Leon po neverjetnem uspehu S-ove knjige Keršansko devištvo odslej rad natiskoval: 1. Perjetne perpovedi za otroke (po Chr. Schmid, Lehrreiche Erzählungen I; z mislijo na njihov prevod se je bavil tudi A. Murko in zato po avg. 1832 stopil v stik s S-om). 1832, pogrešano; sodeloval zlasti Jernej Levičnik, 1836; 2. Kratkočasne pravlice otrokam v podvučenje. 1835, sodeloval Jernej Levičnik; 3. Sedem novih perpovedi za otroke, med njimi povest »Ptičje gnezdice; mož besede« (sic!), poslovenil J(ožef) R(ozman Konjiški), 1836; 4. Martin. Mladi pušavnik. Zala perpoved za otroke iz pisem Krištofa Šmida, b. l. (1836), poslovenil F(elicijan) G(lobočnik), s S-ovim predgovorom, 1846; 5. Dober dar za mlade ljudi. 1837 (= 1, 2, 3, 4 kot šol. premij. knjiga); 6. Troje ljubeznivih otrok. Tri vesele perpovedi za otroke: I. Pavle Hrastovski (prvo delo Mat. Majarja, SBL II, 15 sl.), II. Sgubleno dete (prev. Janez Sredenšek), III. Kapelica (prev. M. Stojan), 1838, pogrešano; 7. Dve lepi reči. I. Velikonočna pisanka ali pirh, prev. M(atija) V(odušek), II. Kresnica, prev. J(anez) S(redenšek); za oba gl. AZN I, 34; 1838.

V clški dobi je S. slov. in nem. pridigoval v mestu in na deželi. Zaslovela je njegova binkoštna pridiga s silnim narodnoobrambnim poudarkom (28. maja) 1834 Dolžnost svoj jezik spoštovati (obj. Drobt. 1849), ki jo je imel v Blatogradu pri prijatelju Jarniku. Nenavaden naval je bil tudi k S-ovim postnim, poudarjeno vzgojnim pridigam O sedmerih žalostih Marijinih 1837 (obj. Drobt. 1857) v cerkvi sv. Križa nad Clcem.

Kot spiritual je S. napravil pretežno peš troje dolgih potovanj (zapiski v ŠkAMrb) za razvedrilo, fizično utrjevanje, predvsem pa, da spozna ljudi od blizu in ohrani stike s prijatelji-sodelavci. 1.) 18. avg.–30. sept. 18 3 3: Clc—Malnitz—Salzburg—Linz—Dunaj (dvor. knjižnica; Kopitar? dr. Jak. Zupana srečal, ne iskal)—Gradec (Kol. Kvasa, SBL I, 601–3, ni našel doma)—Mrb—Sv. Peter pri Mrbu (A. Murko, Gašper Harman, SBL I, 292: slov. slovstv. zadeve, abecednik)—Sp. Polskava (Prašnikar)—Studenice (žpk. Ant. Žuža)—Sladka gora (Mat. Vodušek)—Celje (kapl. Jakob Stepišnik)—Vojnik (žpk Fr. Križaj)—Nova cerkev (kaplan Mih. Stojan)—Rečica (žkp. Lipold, ponudil S-u svoje pesmi) —Solčava—Clc. — 2.) 1834: Clc—Uršlja gora —gora Oljka—Vojnik—Konjice—Špitalič—Žička dolina (nadaljnji zapiski izgubljeni); Gor.—Videm (se seznani z Rezijani; zapiski izgubljeni, računi ohranjeni). — 3.) 1837: čez Koren—Bled—Lj. (5. sept. v gledališču s Prešernom, 6. sept. kosilo pri Jur. Paušku, SBL II, 267 sl., z Metelkom)—Višnja gora (Jan. Cigler, SBL I, 79–80)—Stična—Novo mesto—Zgb (tu bil že 1836 z Vrazom; 1837 želel njihovemu »upapolnemu društvu starejšega, izkušenejšega moža, ki bi naj mladostni ogenj miril, vodil in obvaroval zablod«, AZN I/1,1)—hrv. Zagorje—Varaždin–Štrigova—Ljutomer—Vel. nedelja (18. sept. gostoljubni P. Dajnko)—Ptuj (Jož. Muršec, SBL II, 182 sl.)—Celje—Prevalje—Doberla ves—Clc.

V tem času so bili s S-om v osebnem ali pism. stiku: Matija Čop, ki ga je S. osebno spoznal okrog sept. 1832 v Clcu po Bern. Smolnikarju (gl. čl.), vzljubil in cenil (»Bog vas ohrani dolgo, dolgo našemu ljudstvu in njegovemu slovstvu, meni pa vaše dragoceno prijateljstvo«, 23. febr. 1834, AZN I, 9). Njuna korespondenca 1832–4 (8 pisem, AZN I, 2–12) obravnava: knjižn. delovanje na Kor., Kč, Prešernove pesmi, knjižn. zamenjavo; — Franc Friedrich, lavant. prošt, S-ov dobrotnik (4 pisma 1833–4); —Ljud. Gaj (1 pismo 1836); — Jož. Hašnik (3 pisma 1835–6); Andrej Pečovnik (1 pismo 1837); — Poklukar (1 pismo 1837). — Prešeren je S-u poklonil KČ III (1832) s posvetilom, vanjo pripisal od cenzure črtani sonet Apel in čevljar; 1837 pa po večerji ob slovesu epigram Slomšku, »ujedljivo satiro, namenjeno avtorju, kot se zdi, njemu neprijetnega Devištva« (S-ov dnevnik). Sicer pa je bil S-u »blagoslovljen, genialen pesnik«, S. si je želel njegovih pesmi, z veseljem čakal KČ. — Stanko Vraz (1 pismo 1838).

IV. Nadžupnik in dekan v Vuzenici 27. okt. 1838–30. sept. 1844. — Na lastno prošnjo je S. 27. okt. 1838 prišel v zanemarjeno nadžupnijo, ki jo je s trdim delom uredil. Že jul. 1839 je slovesno blagoslovil (govor v ŠkAMrb) novo zgrajeni most čez Dravo, 1840 začeta najnujnejša popravila pri cerkvi končal poleti 1841, v župnišču uredil stanovanje za oba kaplana, dal uliti nove zvonove (slovesna pridiga gl. Drobt. 1847), zboljšal cerkv. petje. Za Jožefa II. ustanovljeno, pozneje opuščeno duhovnijo Sv. Primož na Pohorju je 1840 obnovil (1844 tja postavil svojega učenca Janeza Krumpaka) in uredil župnišče; v Ribnici na Pohorju rešil spor v korist učitelju in cerkovniku; po dekaniji zatrl kvartanje za večje vsote, javna pohujšanja; s posebno vnemo skrbel za šole, zlasti za slov. nedeljske. Dne 1. nov. 1841 je prevzel upravo gospoščine vuzeniške nadžupnije in tako končal dolgoletni spor s puhenštajnsko graščino, ki si jo je protipostavno prilastila ter od 1835 izigravala odločbo celj. okrožn. urada. — Na poti v Brežice k duh. vajam 1841–2 se je S. na prehodu čez Ljubelj prehladil, od naporov dobil napad kile (S-ovi zapiski, ŠkAMrb). L. 1842 kljub odlično opravljenemu izpitu za prof. verouka zaprošenega mesta na celj. gimn. ni dobil.

Svojim clškim učencem in prijateljem v spomin je S. sestavil in izdal Mnemosynon Slavicum … Clc 1840, duhovniški priročnik za liturg. opravila. Sodelovali: M. Stojan, Mat. Vodušek, Mih Zagajšek, Jak. Prašnikar; S. je prispeval 4 nagovore, pesem o sv. zakonu in druge (Kovačič I, 149) pesmi. Spisan je bil jeseni 1838, potrjen in dotiskan 1839 (AZN I, 40, 41). Izkupiček je volil clški semeniški knjižnici. — S. je sodeloval z navodili glede prevoda, s pregledovanjem in predgovorom pri nabož. knjigi sv. Franč. Saleškega … Filoteja; poslovenil Luka Gerlič, predelala M. Stojan in Peter Cizej, 1841, 1851; napisal Apostolska hrana; popravil in predgovor končal 1. jul. 1843 za Hrana apostolskih naukov2. — Predgovor je napisal mladin. povesti Dvoje fantov. Blagi Fridolin in hudobni Bric. Nekaj za stariše ino otroke iz pisem Kr. Šmida. Poslov. Fel. Globočnik. Clc 1841.

V Vuzenici je S. napisal najimenitnejše pedag. delo Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Gradec 1842; Blasnik, Lj. 1848² v gaj.; Leon, Clc 1857³, samostojna metodna knjiga, nastala 1841, tisk se zavlekel zaradi vmes obolelega popravljalca A. Murka, 1844 razprodana. Dobiček je bil namenjen za učitelje pripravnike na celj. glavni šoli. V marsičem po nem. vzorih (Mih. Joh. Sailer, Jais, Chr. Schmid), na praktično življenje uravnana učna snov sloni na dom. življenju in okolju, upošteva realne predmete. Češki (naročnik knez Schwarzenberg) in rus. prevod kot pomožna knjiga na petrograj. univ. (Kovačič I, 151) sta danes nedokazljiva (dr. Vinko Brumen, Cvetje iz dom. in tujih logov 18, 1943, str. 17).

Po 1843 je S. s svojimi tiski avtoritativno sprejel gajico, se vedno intenzivneje trudil, uresničiti clški načrt glede ustanovitve javnopravnega društva za izdajanje dobrih, cenenih slov. knjig za ljudstvo (Stojanu 25. nov. 1843, AZN I, 49). — V Vuzenici je določil v dnevnem redu dva tedenska dneva za slov. pogovor s kaplanoma (eden od njiju Jožef Virk, jun. 1838—okt. 1839), z njima en- ali dvakrat tedensko hodil v Trbonje k Jož. Lipoldu. Vrazov obisk jun. 1841, da bi S-a pridobil za ilirizem, ni uspel; pač pa je S. poslal Gaju 1838 s pismom dva prispevka za Danico ilirsko: Ein Wort über Volksbildung in d. Sonn- u. Feyertagsschulen; Einige schöne Charakterzüge aus d. Leben der Slowenen (Gradja VI, pismo št. 185, str. 173) s pripravljenostjo, nadaljevati, če bosta ugajala. — Po vsej verjetnosti je bil vsaj ob koncu vuzeniške dobe v zvezi z ljud. pesnikom Jur. Vodovnikom: se za njegove pesmi živo zanimal, jih pregledoval ter nameraval dati v tisk (Fr. Mišič, Izbrane pesmi pohor. pevca in pesnika Jur. Vodovnika. 1941, 18, 62, 70).

Za uspešno priporočilo glede cepljenja koz se je S-u 1. jul. 1840 zahvalil celj. okrož. urad, za »versko in nravno izobrazbo mladine na deželi« pa 10. nov. 1841 vlada. Ob vizitaciji je škof Franc Ks. Kutnar (SBL I, 597) mogel ugotoviti (kardinalu Schwarzenbergu 24. dec. 1844): prej »v vsakem pogledu zanemarjena« vuzeniška dekanija je »na višini, izvrstno urejena« (Kovačič I, 147).

Zaradi preobilega zunanjega dela je moral S. z obžalovanjem omejiti korespondenco: pisal je samo M. Stojanu (14 pisem, 1838—jul. 1844), Ljud. Gaju (1 pismo, 1838), A. Kremplu (SBL I, 567–9; 1 pismo, 1839) in Stanku Vrazu (1 pismo, 1838), zahvaljujoč se mu za »nezasluženo« pohvalo v AgNationalzg.

V. Višji šol. nadzornik in kanonik v Št. Andražu 1. okt. 1844–24. apr. 1846. V apr. 1844 je škof Franc Ks. Kutnar predlagal S-a za stol. kanonika, 6. maja mu poveril začasno, avg. pa stalno mesto viš. šol. nadzornika, 17. avg. ga je cesar imenoval za kanonika, umeščen je bil S. 1. okt. 1844, do tedaj pa se enkrat tedensko vozil v Št. Andraž. V dec. 1845 je postal častni član kranj. KD.

Kot šolski nadzornik se je S. načrtno zavzemal z besedo (Ljubomir, Bratje sv. Cirila in Metoda v naših šolah, N 1846, list 34–8) in dejanjem za ljud. šolo: poživil vzgojo; iztrebljal mehanično učenje; gojil materinščino (gl. odgovor na vprašanje Štud. dvor. komisije 8. marca 1845); ohranjal stare, poskrbel za nove šole; napravil šole privlačnejše, zlasti s petjem; pozival učitelje, naj zbirajo pesmi (le-te je potem sam prirejal, pozneje tudi izdal). Do 1846 je bilo veliko po S-ovi zaslugi na področju lavant. škofije 110 rednih, 86 nedelj. nadaljevalnih šol.

Dal je pobudo za nov prevod sv. pisma, razdelil delo pri njem (popolna izdaja šele v Lj. 1856–9), se veselil dejstva, da se benediktinci bavijo s slovenščino (Stojanu 3. okt. 1845) ter toplo pozdravil in priporočil (Ljubomir, N 1847, 199, 204) I. snopič Javornikovega (SBL I, 389–90) prevoda. — Izdal je Hrana evangelskih naukov I.—III, 1845²; dva molitvenika s pesmimi Angel molitve za pobožne šolarje. Celje 1846 in Sveto opravilo za šolarje. Celje 1846, Gradec 1852.

Potreba večjega števila bralcev (nedeljske šole!) po ustreznem branju je dozorila v S-u dolgoletni načrt, ustanoviti po zgledu Nemcem že dovoljene družbe dunaj. mehitaristov družbo za vsakoletno izdajanje cenenih, dobrih knjig za ljudstvo. Spodbujen po N (1844, 87, 91–2) je v jan. 1845 vložil pri lavant. ordinariatu od škofa podprto prošnjo na ilir. gubernij v Lj., priložil pravila; medtem ko je prošnja na poti do Dunaja obležala do 23. febr. v Lj., so N (1845, list 8, 31) namero pozdravile, škof pa zato dobil posvarilo, češ da S. že ustanavlja, kar še ni dovoljeno. Po negativni rešitvi Štud. dvor. komisije (škofija lahko izdaja premij. knjige brez društva, slovenske niso zaželene) je potrti, a neodjenljivi S. ubral drugo pot. Po zgledu Ign. Jakscha (Jb. f. Lehrer u. Erzieher) je sestavil, dal konec 1845 po J. Muršcu graš. guberniju v cenzuro in izdal Drobtince za novo leto 1846. Učitelam ino učencam, starišam ino otrokam v podvučenje ino za kratek čas. Gradec 1846, 80, izšle v aprilu. Uredil jih je 1846–7 S., pozneje njegovi učenci, sam pa ostal sodelavec do smrti. Da iz zdravstv. in moralnih vzrokov protestira proti izkoriščanju mladoletnikov z zaposljevanjem v industriji, je S. tu objavil pesem Vbogi otrok v faberkah (Drobt. 1846, 217), prvo, že 1845 nastalo socialno pesem (vzor Ign. Thom. Scherr), prilagojeno razmeram v predilnici pri Preboldu. — Po Schillerju že 1825–7 prevedeno Zvonov pesm je objavil v Drobt. 1847, 166–76.

S. je bil v znatni meri udeležen pri škofovem načrtu, čimprej zatreti negativne preostanke jožefinizma v škofiji: z boljšo izobrazbo duhovnikov (do 10 let službe morali vsako leto rešiti nekaj nalog iz bogosl. ved) in ljudstva (sam pisal zoper praznoverje, Drobt. 1846, 51–9). — Veselil se je uspeha slovenščine v clški duhovšnici (AZN I/1, 6; Kosar 64), zlasti pri izpitih. Mirno in le potrjen v ljubezni do slovenstva je sprejel vest, da mu to ljubezen vladni krogi očitajo (Poklukarju 27. dec. 1845, AZN I, 324).

Pisma so v tej dobi dobili: neznano kdo dvoje pisem (S. kot šol. nadzornik 1845, ŠkAMrb, neobj.); Jan. Bleiweis (1 pismo, 1845); – Fr. Juvančič (1 pismo, 1845; S. spremljal škofa v Lj.); – Jos. Muršec (5 pisem, 1845–6); – Mih. Pikl (3 pogrešana, AZN I, 342); – Jos. Poklukar (1 pismo, 1845); – Ant. Rajc (1 pismo, 1846); – M. Stojan (8 pisem, 1844–6); – Mat. Vodušek (1 pismo, 1846); – lavant. škofij. ordin. (6 neobj. pisem, 1844–5, ŠkAMrb).

VI. Celjski opat 25. apr. 1846–15. jun. 1846. – S. je bil v pomoč škofu Kutnarju pri vodstvu dekanij celj. okrožja 3. marca 1846 imenovan za celj. mest. župnika (»opata«) in 25. apr. nastopil službo. Že 28. apr. pa je s ces. privoljenjem nadškof kardinal Schwarzenberg pozval na izpraznjeni škofov. sedež (škof Kutnar u. 8. marca) S-a; le-ta je 4. maja odgovoril, da se vda iz pokorščine, v primeru da nimajo boljšega kandidata. Kot opat je še 22. maja umestil prijatelja M. Stojana na župnijo Braslovče, na ponovni nadškofov poziv dokončno privolil, postati lavant. škof 25. maja, za kar so ga 30. maja imenovali. Želel je najpozneje 15. jun. 1846 zapustiti Celje, kjer ni mogel več storiti kaj bistvenejšega.

VII. Škof lavantinski v Št. Andražu 16. jun. 1846–15. avg. 1859. – S-ovo imenovanje (N 1846, 96 »veselo, veselo oznanilo«) je bilo 2. jul. 1846 potrjeno, 5. jul. je bil posvečen, 19. jul. umeščen v Št. Andražu: ob nastopu ga je bogoslovec Fr. Kosar (SBL I, 529–30) pozdravil z dolgo slov. pesmijo. V prvem, za duhovščino latinskem, za ljudstvo slov. in nem. pastirskem listu (N 1846, dokl. 32) je S. obsojal pretirano strogost, se zavzel za pogostejšo delitev zakramentov in gojenje bratovščin. Prenovil je lavant. škofijo. L. 1848 je dal po Samassi uliti zvon za cerkev Marije Lavret. pri Sv. Andreju v Labot. dolini in zanj izvolil slov. napis Slava Bogu v višavah in mir ljudem na zemlji. – Z vladn. dovoljenjem 16. apr. 1850 je po tržaškem zgledu prenesel iz Clca v Št. Andraž 4. letnik bogoslovja, da bi ga osebno usmerjal; natančno pregledoval vsakoletne bogosl. elaborate mladih duhovnikov. – Uvedel je: letne duh. vaje za duhovnike (od 1847 Št. Andraž, od 1851 tu in Brežice, od 1853 Rog. Slatina); ljud. misijone (1850 Št. Andraž, 1851 Ponikva, 1852 zaradi prestane S-ove bolezni odpadel, 1853 Sv. Lenart, Stari trg pri Slovenj Gradcu, 1854 Vitanje, 1857 Slov. Bistrica, 1858 Vuzenica – vodil sam, Velikovec – slov. in nem., 1860 Mrb slov. in nem.) z novo vrsto govorov za berače in viničarje; 1852 lazariste, prvič v Sji in Avstriji; redne škofij. vizitacije; vsakoletne pastoralne konference. Ustanovil je po papežu 1852 potrjeno Bratovščino sv. Cirila in Metoda za cerkv. zedinjenje, ki se je razširila po vsej Evropi; podpiral prekomor. misijone. S pastir. listi je obravnaval najrazličnejše zadeve javnega in zasebn. življenja. Pobudil je za potrebne, nadarjene dijake podporno društvo in zavod, od 1855 »Maksimilijanišče«. V letih 1856–7 je kot sovizitator avstr. benedikt. samostanov posegal v cerkv. zadeve vse Avstrije.

S-u se je posrečilo združiti skoraj vse štaj. Slov. v svoji škofiji in jih tako odtegniti popolnemu germaniziranju. Po več neuspelih, že 1804 začetih poskusih je S. znova načel vprašanje škofij. meje, podprt od naklonjenosti salzburškega nadškofa Maksimilijana Jožefa grofa Tarnoczyja. Sprožili so ga 1848 slov. duhovniki sekovske škofije, želeč imeti S-a za škofa in upirajoč se divjemu ponemčevanju (1786–850 v Gradcu en sam slov. stolni kanonik!). Na nadškofov predlog 1853 za prenos škofij. sedeža je vlada 1854 pristala, cesar ga 1856 načelno sprejel, Rim 1857 potrdil z naročilom, da je treba hkrati škofije razmejiti. Salzburški dogovor 22. okt. 1858 je izvršil razmejitev po polit. okrožjih, ne pa po narodnostnih mejah, kot je želel S.: sekovska škofija je odstopila S-u samo fare mrb okrožja, iz graškega okrožja pa ničesar (namesto 12 zahtevanih). Malenkostnih poznejših popravkov škofij. meje S. ni več doživel. Po omenjenem dogovoru je lavant. škofija 1. jun. 1859 odstopila krški škofiji kor. del, 1. sept. pa prevzela župnije mrb okrožja. Glede škofij. sedeža se je S. po prvotni misli na Celje in Ptuj odločil za Mrb, kljub mnogim težavam: da so škofje imeli posestva okr. Št. Andraža; novi stroški za ureditev stolnice, uradov, duhovn. semenišča in učilišča; nakup ali zamenjava posestev in nadarbin. Dne 4. sept. 1859 je bil S. v Mrbu slovesno ustoličen.

Ob marčni revoluciji je S. odločno nasprotoval nameri, da bi vtaknili bogoslovce v »nar. gardo« (Vodušku 19. marca 1848, AZN I, 106); zahteval, naj duhovščina po vesti ustreza ljud. željam; naj se sovražno ne upira upravičenim reformam (AZN I, 103); s poudarkom odsvetoval duhovščini, podpisati »veliko peticijo« na drž. zbor za ohranitev starega reda (Kovačič II, 26). Dasi prijatelj Ilircev, ni hotel spadati »ne k nem. zvezi, pa tudi ne k hrvaštvu« (19. marca 1848, AZN I, 74). – Dobrih 14 dni po izbruhu revolucije (2. apr.) je izdal past. list Svetla resnica v zmešani svet (Slomšek, ZS V, 1890, 203–10). V njem je ostro prijemal kmete, ki so se upirali plačevanju davkov, opravljanju tlake in dajanju desetine, spominjajoč jih krvavo udušenih puntov v 16. in 17. stol., ter jih pozival, naj verjamejo cesarjevi obljubi, da se bodo tudi kmečke terjatve pravično uredile. S tem je ponekod izzval nejevoljo, da so ob branju tega lista s prižnic kmetje odhajali iz cerkve. S. je tudi jasno izrazil (AZN I, 102), da je agitatorstvo neprimerno za duhovščino; jo svaril pred kakršnim koli poseganjem v polit. dogajanje (10. maja 1848, AZN, I, 74) ter ob neljubem Hašnikovem doživetju, verjetno v zvezi z njegovo objavljena pesmijo Svobodni Lenart (N 1848, 69) pisal o »preveč klepetavem … Hašniku«; oddaljil se je tudi od peticij Matija Majerja. — Osebno (maja) je preiskal zahteve 15 točk obsegajoče spomenice, ki jo je podpisalo 69 bogoslovcev clškega semenišča, zahtevajoč mdr.: odstranitev prestrogega spirituala M. Pikla; neobvezne ure v govorništvu; preureditev knjižnice in nabavo polit. listov; prost izhod; v zavodu stolico za slov. jezik (ravnateljstvo odobrilo). Od 18 odpuščenih (N 1862, 384; gl. tudi lj. dopis v češ. Novinah, ponat. v Gajevih Nar. novinah 1848, 12. avg.: »odpuščeni, ker so se zavzeli za svoj narod«), na spiritualovo prošnjo spet nazaj sprejetih bogoslovcev, je bil samo nekak vodja, drugoletnik A. Oliban (SBL II, 224–5) šele 1850 sprejet nazaj in že 1851 posvečen. — Po zgledu graške duhovščine se je tudi S. odločil za spomenico (24. avg. 1848) na drž. zbor (zoper: ločitev šole od Cerkve; odpravo verskih redov; zaplembo in prodajo cerkv. premoženja), vendar zahteval, naj bodo podpisniki (duhovniki, občine) popolnoma prostovoljni (AZN I, 113). — Sicer pa so tudi v teh dneh napadali S-a zaradi slovenstva (»vojvoda Slovanovo, v graški Styrii; AZN I, 108).

V tem času je S. napisal vrsto načelnih člankov (Lb. Kirchenblatt, Theol. Zft, ZD), kjer je: postavil antitezo med božjim izvorom oblasti (vladar) in ljud. suverenostjo; nasprotoval »napačno« razumljeni svobodi, zlasti svobodi tiska in enakosti; kritiziral slabe volitve poslancev in nezaupanje Slov. do duhovnikov pri volitvah. Pozitivna mu je ljubezen do materinega jezika in narodnosti, negativen puntarski in poganski nacionalizem, ki ne spoštuje tega čustva pri drugih narodih in uči sovraštvo do njih. V soglasju s svojim naziranjem je obsojal tudi princip, naj narod sam odloča o svoji usodi (Zwitter, ZČ 1965, 133).

Tudi kot škof je S. množil nabožno lit., spisal ali izdal: Apostolska hrana (dopolnilo k Hrani evangelskih naukov), I. 1849, II.—III. 1850; Katol. družba sv. križa za keršansko resnico in pravico. Celje 1850; Povaba na botrino katolškim misijonam pomagati. Clc 1850; Ritus excipiendi et praestandi iuramenta praepositorum communitatis. Clc 1850; Duhovsko pastirski glas. Celje 1851; Oznanilo in opravilo slovesnih molitev za dobiti popolnoma odpustik svetiga leta. Clc 1852; Djanje svetnikov božjih. I.—II, Gradec 1853–4, po nem. predlogah priredili sodelavci O. Caf (SBL I, 66–7), Fel. Globočnik, Štef. Kociančič (SBL I, 481–2), Fr. Kosar, Mih. Pikl, Mat. Ravnikar-Poženčan (SBL III, 48 sl.), Mih. Stojan; S. in Pikl sta pripravila tisk; Popoldanja služba za katol. kristjana. Clc 1855; Der hl. Aloisius, das Vorbild d. studierenden Jugend (govor ob zač. š. l. 1859 na mrb gimn.), Gradec 1859. — Ni cepil slov. enotnosti, da bi na prigovarjanje nekaterih ustanovil nov štaj. nabožni list, marveč sodeloval (kot Ljubomir, Der Aufmerksame) pri Pogačarjevi (SBL II, 101 7) Lb. KirchenZg (1848; od 1849 Theol. Zft).

Glede dela v vsakdanjih šolah je S. razširil že 1845 Študij. dvor. komisiji izražene misli (Drobt. 1847, 239–46). Prosvetni minister Leo grof Thun mu je 1848 naložil eno najpomembnejših nalog: reformo avstr. šolstva; v slov. šolah uveljaviti enoten učni jezik z enotnim pravopisom (po slov. drž. zakoniku); S. je to delo 30. nov. 1848 sprejel. Po pregledu slov. tržaških učnih knjig je v sledečih mesecih in letih Thunu predlagal osn. načela za spisovanje novih, sam popravljal, pripravljal nadrobne načrte in pomožno literaturo, prirejal rokopise za tisk, izbiral sodelavce in njim prepuščal honorarje.

Po S-ovih podatkih je priredil: ravn. celj. normalke Fr. Sorčič (gl. čl.) knjigo S., Blaže in Nežica. 1848², abecedni del te knjige pa celj. učitelj Janez Krajnc (SBL I, 547) v Mali Blaže v pervi šoli. Kako se hitro brati uči; neuradno, v gajici, izšel verjetno 1849 z letnico 1850 (Vedež 1849, 80, 104; ZD 1850, 23); 79 + II str.; isti skrajšan, predelan, z »novimi oblikami« kot Abecednik za slov. šole. 1850, 1851 (verjetno), 1854, od 1858 z odstavkom »za Kranjsko«. — Sam ali s sodelavci je izdal S.: Malo berilo za pervošolce. Na Dunaju 1852, 1854, 1857, 160 str., 80; od Muršca pregledan, od Thuna potrjen, z novimi oblikami natisnjen samo za lavant. škofijo, ker so ga na Kranj. in Primorskem odklonili. Najdeni primerek v Nov. mestu pa da sklepati, da so ga tu vseeno uporabljali. Avtorstvo so brez utemeljitve (Andoljšek 175) pripisali Jožefu Rozmanu Konjiškemu: K. Glaser III, 284 (SBL I, 215–6), Marn (UT 1886, 278), Simonič 24; ocenili so ga A. Einspieler (SŠP 1852, 160; SBL I, 151 sl.) in N 1855, 171; Abecednik za slov.-nem. šole. Na Dunaju (1852), 1854, 1862, 1866; po S-ovem navodilu priredil rkp. Janez Krajnc (Andoljšek 163). Že 1850 oddanemu rokopisu je kot zagovornik samoslov. izdaje ugovarjal Fr. Miklošič (SBL II, 118 sl.); po Rudmaševem pregledu je bil rkp. drugič 9. avg. 1851 oddan; — Malo slov.-nem. berilo. 1853, 239 str., 1857, 1860 in večkrat; skrajšana izdaja slov. berila, spisal in ponemčil menda S. sam; naznanil SŠP 1853, 360; — Mali katekizem za pervošolce. Sostavil Anton Martin Slomšek. V Beču 1852, 1854 in večkrat. Popolnoma predelan po opombah Mat. Voduška, zaradi novih oblik odklonjen po lj. škofu Wolfu, natisnjen samo za lavant. in sekovsko škofijo.

S. je ponovno poudarjal potrebo po samo-slov. veroučnih knjigah, da bi ne zlorabljali verouka za pouk nemščine; — Šola vesela lepega petja za pridno šol. mladino. Clc 1853, MD, str. VII + 55 + 18 listov z melodijami. Za Nagovorom podpisan S.: A. Šol. pesmi, B. Pesmi veselih otrok, C. Poštene zdravičke. Od 50 pesmi ima S. podpisanih 20 (15 nepodpisanih verjetno njegovih), Hašnik 3, Virk 3, Krumpak 1, Andrej Praprotnik (SBL II, 470 sl.) 1, Cegner 1, Stanig (Valent.) 1, starih popravljenih 4, ces. himna. — Veliko berilo in pogovorilo za vajo učencev drugega odreda. 1853 (S. — Bleiweisu 30. dec. 1852, AZN I, 317: »ravno sim tudi Vel. berilo … doveršil«), 1855; ocenjeno kot »prvi korak k našim leposlovnim berilom« (Andoljšek 181). Sestavil večinoma S. sam: I. Spoznava sveta, II. Spoznava prirode, III. Naravoslovje, IV. Spoznava svetlega neba, V. Spoznava človeškega družtva; vmes Janez Strel, Popotnikova pesem; — Ponovilo potrebnih naukov za nedelske šole na kmetih. U Beču 1854, 742 str. s kazalom. V celoti izšlo enkrat, posamezni deli večkrat: I. Dogodivščina svete vere (str. 1–206; Fr. Ks. Kosar), II. Navod pobožnega življenja in lepega zadržanja (str. 207–314); po Bernardu Galuru, briks. škofu, Felicijan Globočnik), III. Spisovanje listov (str. 315–72; Matia Majer), IV. Številoslovje (str. 373–423; menda S. po Krajnčevem osnutku). V. Vodba modrega kmetovanja (str. 424–606; Peter Musi), VI. Vinoreja (str. 607–55; Anton Koderman, učitelj v Celju), VII. Zemljopis (str. 656–716; Jožef Drobnič, SBL I, 145–6), VIII. Ljubezen do domovine (str. 717–37; pač S.) Saderžaj (str. 739–42). — »Učbeniki niso želi pravega uspeha. Ilirsko navdahnjeni Slovenci so pogrešali v njih zbliževanja z drugimi Slovani; narodnjaki (mdr. Miklošič) so S-u zamerili dvojezične učbenike; pobožnjakom so se zdele knjige premalo verskovzgojne (ni v njih svetopis. zgodb); nazadnjaki niso marali realij, češ da z njimi učence samo mešajo; na Kranj. in Primorskem pa so jih odklanjali zaradi »novih oblik in štajerskih posebnosti« (Andoljšek 186).

Glede zunanjega ustroja šolstva je S. želel: da država zadostno vzdržuje učiteljstvo (»paupertas est meretrix«; Vodušku 4. maja 1851, AZN I, 146–7) ali prepusti poučevanje cerkv. redovom; poenotenje pripravniških učitelj. tečajev (enoletni mrb, dvoletni celj.); tesno povezavo učiteljev z učiliščem (glavno šolo) zaradi praktične vadbe kandidatov; razširitev nepopolne celj. gimn. v popolno s ponudbo, prispevati v ta namen 1000 gld (7. jun. 1849). S predlogom 1857, naj bi smele na kmetih šol. sestre ali uspos. žen. osebe poučevati z deklicami tudi dečke, ni uspel. Sicer pa je bil S. nasprotnik neprestanih reform in spreminjanj. Iz istega nagiba se je oklepal gajice, čeprav so ga na Kranj. krepko od nje odvračali (Vodušku 30. jul. 1847, AZN I, 98).

Ljud. vzgoji je S. namenil svoj predgovor prevodu F. Gl(obočnik), Čujte, čujte, kaj žganje dela! Clc 1847. Malo je verjetno (Poljanec-Hrastelj 142), da bi bil izdal neohranjeni prevod Kr. Schmida, Bog čuje nad pravičnimi. Clc 1849 (Simonič 472).

V stremljenju vzgojno zajeti čimveč ljudi, se je S. kot edini odzval A. Janežičevemu (SBL I, 376 sl.) predlogu (SB 1851, št. 1), naj se ustanovi društvo za izdajanje knjig, skladno s svojim že 1845 vloženim, a zavrnjenim načrtom. Po osebnem pogovoru s sourednikom SB Andr. Einspielerjem, namestnikom tedaj na Dunaju bivajočega urednika Janežiča, s spiritualom Fr. Sorčičem 20. apr. 1851 v Št. Andražu, je S. po clških rodoljubih 1851 ustanovljeno MD podprl s 500 gld, odslej pa s prispevki za tisk; doživljal je njeno rast, padanje in ponovni dvig.

S-ova zelo razpredena in bogata korespondenca te dobe obsega: uradna pisma nadškofu, škofom, ordinariatom, dež. vladi, cesarju (1 pismo); administraciji drž. založbe šol. knjig na Dunaju, tiskarni, obrtnikom; ministru Thunu (konvolut s prepisi v Slov. šol. muzeju v Lj.). V zvezi z izdajo šol. knjig so dobili pisma: Janez Hofbauer, učitelj na Kor. (1850), Martin Kovačič (1855), Janez Krajnc (1850–1), Jožef Muršec (1851), Peter Musi (1850), Simon Rudmaš (1851–2), Matija Vodušek (1850); v zvezi z drugimi tiski: Ant. Oliban (1854), Mihael Pikl (1859), Jožef Rozman Konjiški (1856), Mihael Stojan (1854). Neizpričano je sicer omenjeno (Lendovšek IV, 404) pismo Metelku. — V osebnih stikih so bili s S-om: Friderik Baraga (SBL I, 23–4), ki je S-a obiskal po svoji drugi vrnitvi iz Amerike; S. je mdr. 1847 pridobil Jož. Muršca za cerkv. pisateljevanje; Petra Musija podpiral pri njegovem nar. delovanju; Jož. Rozmanu nasvetoval kanonikat in s tem preselitev 1848 v Št. Andraž, ga 1850 postavil za ravnatelja bogosl. učilišča, prof. pedagogike in katehetike, 1851 pa za viš. nadzornika šol v škofiji.

VIII. Škof v Mrbu 16. avg. 1859–4. sept. 1862. — Konec jun. in zač. jul. 1859 se je S. zdravil v Rog. Slatini, potem zaradi selitvenega nereda bival na posestvu Thurn pri Št. Andražu. Od tod se je 15. avg. poslovil, 16. avg. odšel prek Vuzenice v Mrb, kamor je potihoma dospel 19. avg. Slovesno so ga pozdravili 3. sept., umeščen je bil 4. sept.: tuo je zaradi nem. in nemškutarskih napadov doživel najtežja leta. Neprijetno mu je tudi bilo, ker je moral kot virilist sedeti v graš. dež. in dunaj. drž. zboru »med ateisti in demokrati in jim biti trn v peti« (Muršcu 14. apr. 1861, ZMS 1904, 156).

Po mnogih težavah je odprl 10. okt. 1859 v Mrbu novo semenišče, semkaj poklical bogoslovno izvrstno podkovanega O. Cafa za prof. pastoralke in semenišč. podravnatelja, Lovrenca Herga (SBL I, 315) za prof. cerkv. zgod., Fr. Ks. Kosarja za semenišč. spirituala. Iz Št. Andraža je šel s S-om odlični organist in pevovodja Peregrin Manich (SBL II, 42–3) kot regens chori ter vodil petje tudi v mrbi Čitalnici in poskrbel orgelski del S-ovim blagoslovim pesmim (dodatek Drobt. 1861). – V Mrbu je uvedel S. prve šmarnične pobožnosti, 7. apr. 1860 ustanovil Kat. društvo gospá za revno in zapuščeno mladino, ki je povzelo S-ovo željo po vzgojnem zavodu; iz njega se je izoblikoval zavod šol. sester v Mrbu. – Dne 30. jul. 1862 je S. posvetil grofa Brandisa kapelo v gradu Slivnica pri Mrbu, 8. avg. romarsko cerkev Sv. Križa v Belih vodah, 21. sept. pa kot zadnjo, cerkvico sv. Rozalije v Kostrivnici.

Izdal je: Spomin sv. misijona. Mrb 1860, ki ga je sam vodil; Sveto opravilo očitne službe božje za lavant. škofijo. Mrb 1860, na kar je mislil že 1848; vrsto življenjepisov (Drobt. 1862) Slava rodoljubom in utemeljiteljem našega slovstva (vsi življenjepisi zbrani v S-ovih ZS III, 1879). Njegovo zadnje slovstv. delo so Pridige o nebesih (Drobt. 1863). – Od mlajših učencev, ki jim je bil vzor, so bili mdr.: Jožef Levičnik (SBL I, 650–1), odločni Slovenec Tomaž Mraz (ib. II, 159–60) in od vseh najvzornejši Franc Ogradi (ib. 219).

V tem času vidi S. »v nem. liberalizmu najnevarnejšega nasprotnika«. Vendar »najde v zadnjih dveh letih svojega življenja ostre besede za obsodbe nemškutarjev, ki zaničujejo slovenščino« (gl. Ogovor Slovencov, Drobt. 1862, 56–8; Graja nemškutarjev, ib., 59–65), obsoja germanizacijo in zahteva za slovenščino enakopravnost z nemščino. To S-ovo stališče je pač značilno za velik del tedanje slov. duhovščine, ki se razlikuje od večine višje hierarhije, ki je po jožefinski tradiciji navajena slediti vsaki vladi, a tudi od liberalnokat. duhovnikov« (Zwitter, ZČ 1965, 142). – L. 1861 je S. s 100 gld pristopil v novo ustanovljeno mrb Čitalnico, v njej vzneseno govoril, spodbujal za delo med ljudstvom; dasi že bolan se je tudi 3. avg. 1862 udeležil slavja ob njeni obletnici; čez mesec dni mu je njen zbor na mrb pokopališču zapel prvo slov. nagrobnico (Davorin Jenko, SBL I, 398, Blagor mu).

Od doma vsajeni, po prvem učitelju Prašnikarju in gimn. prof. Suppantschitschu gojeni ljubezni do slovenstva je dal S. zavesten izraz v svojem novomašniškem sklepu: posvetiti vsak prosti čas slovenščini. Držal ga je do smrti. Zato »kot duhovnik in škof zavzema prvo mesto v slov. zgodovini po Cirilu in Metodu« (Kidrič, NE IV, 245) in je »svetla zvezda, ki nam je svetila in kazala pot, po kateri naj hodimo, da rešimo narod iz tujih spon in mu pripravimo srečnejšo bodočnost« (Vošnjak I, 131). – Prim.: izmed množice člankov mdr.: seznam S-ovih še neobj. pisem; omenjenih, a izgubljenih, neodkritih (posredoval dekan Richter, ŠkAlVlrb, prepisi v arhivu SBL); Moder 1–192 in passim; Fr. Kosar, Anton Martin Slomšek, Fürst-Bischof von Lavant, 1863; Janko Glaser, ČZN 1925, 94 sl.; 1930, 205 sl.; 1932, 104 sl.; 1935, 169 sl.; 1939, 205 sl., 239 sl.; AZN I, I/l; dr. Fr. Kovačič, Služabnik božji Anton Martin Slomšek, I. 1934; II, 1935 z literaturo; isti, ČZN 1935, 167 sl.; 1936, 26 sl.; Fr. Ks. Lukman, ČZN 1935, 101 sl.; isti, Lexikon f. Theol. u. Kirche, Bd. 9, 1937, 635; Brumen Vinko, Blaže in Nežica. Kulturno-pedag. pomen S-ovega dela. Mrb 1936; isti, Cvetje iz dom. in tujih logov 18, 1943 z uvodom in op.; Velušček Ciril, J 1936, št. 115, Jos. Mal., ČZN 1937, 194 sl.; Gorišek Maks, S-ov rodovnik. Mrb 1938; Jevnikar Martin, SJ 1939, 188 sl.; isti, DS 1944, 104 sl.; Kranjec Silvo, GMS 1939, 381 sl.; Novak Viktor, ib., 373 sl.; S 1939, št. 146 (S-ova št.); Grafenauer Iv., RSAZU, Razr. II, knj. II, 1956, št. 7, 145 sl.; Ivan Andoljšek, Naš začetni bralni pouk in učbeniki zanj. I, Lj. 1960, osebno kazalo; Janez Poljanec in Franc Hrastelj, Knjiga o S-u. Zbornik ob 100-letnici smrti. Celje 1962; Fr. Zwitter, ZČ 1947, 37–40; 1965, 110, 113, 115–7 126, 129, 133, 136–7, 141–2; J. Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem. Lj. 1965, 28, 29, 31, 34–7, 156, 162, 435, 436. – Slike: Kovačič II, 124, 128; Drobt. 1863; Kosar, uvodna sl. (najzanesljivejša); H. Hansen, olje in litografija iz 1847 (posnetek v Kovačič II, 22, 26); Ign. Župan, slikar-samouk, cerkovnik v Braslovčah, ok. 1847 (posn. Kovačič I, 59); Aleksander Nepocitec, tenja 1850 (Kovačič II, 40); Friderik Rinn, 1859 (ib., 106); Tammer (?), 1860 (ib., 124). – Med 2. svet. vojno na kose razrezani mavčni odlitek (slika S 1936, št. 220) za nerealizirani monumentalni spomenik (avtor: K. Bulovec, SBL I, 65) je še v mrb muzeju. Grf.+Gpn.

Grafenauer, I., Gspan, A.: Slomšek, Anton Martin, Blaženi (1800–1862). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi584693/#slovenski-biografski-leksikon (21. junij 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine