Slovenski biografski leksikon

Vilfan (Wilfan) Josip st., gradbenik, r. 11. marca 1838 v Škofji Loki (Karlovec št. 41) barvarju Jakobu in Jožefi r. Luzner, u. 14. febr. 1907 v Trstu, pok. v Šmartnem pri Kranju (nečak Simona, gl. čl.). Po osn. šoli v Šk. Loki in realki v Gradcu (?) je končal politehniko na Dunaju (1859 bil prvi prejemnik štipendije, ki jo je za štud. tehnike ustanovil tržiški barvar J. Peharc) in sept. 1861 stopil v avstr. vojno mornarico. Kot pripravnik in nato kadet je služil na raznih ladjah ter v pristaniških admiralatih (Pulj, Benetke); 1866 je postal zastavnik (poročnik) linijske ladje, bil premeščen na fregato Donau, na kateri se je udeležil 20. jun. 1866 bitke pri Visu. 1868/9 je sprejel (zaradi ženitvene kavcije) službo kot provizor. inž. pripravnik pri Južni žel., ki je gradila pristaniške naprave v Trstu, in bil dodeljen tamkajšnji gradb. inšpekciji. Proti koncu 1871 je prešel v ogrsko službo k Direkciji za gradnjo železnic, sekcija za gradnjo pristanišča na Reki, 1874 pa k Pomorski upravi (Seebehorde) v Trstu kot gradb. pristav. Tu je bil imenovan 1884 za inženirja, 1887 za predstojnika gradb. vodstva za nove pristan. naprave, 1890 za nadinž., kmalu zatem pa je bil premeščen kot vodja pristan. gradb. del na območje Dubrovnika in Meljine s sedežem v Dubrovniku. Spomladi 1895 je bil spet premeščen v Trst, 1896 postal gradb. svetnik in 1899 višji gradb. svetnik.

V. je med skoraj 30-letnim službovanjem spremljal ali vodil gradnjo pristanišč vzdolž istrske in dalmat. obale, zlasti Reke in Trsta. V Dubrovniku je po izkušnjah iz Gradeža, kjer so nabagrane nasipine uporabili za asanacije ob Nadiži, kljub odporu sanitetnih oblasti izvedel asanacije pri Stonu. Občina Ston ga je zato 4. maja 1899 imenovala za čast. meščana. Po premestitvi v Trst je ugovarjal nekat. zasnovam dunaj. strokovnjakov glede utrjevanja morskega dna pri gradnji pomo-lov; ko se je sanitetni molo res pogrezal, je posebna parlament. komisija 1906 grajala, da niso upoštevali V-ovih izkušenj. Pisal je o gradnji pristanišča na Reki in ob tem uporabljenih novostih (Zft d. Oesterr. Ing: u. Architektenvereines 1874, 257–65 s 3 pril.), kot je mdr. posebna zvrst tovornih čolnov za iztovarjanje nasipnega materiala (po ustnem izročilu so bili V-ov izum). 1902 je dobil patent za ležaj pri bagerjih, strojih in vozovih za malto, ki je bil zavarovan pred onesnaženjem; patent je bil v prakt. rabi ok. 5 let. — Bil je član Oesterr. Ingenieur- u. Architektenvereina na Dunaju (gl. Zft d. Oesterr. Ing: u. Archit. Ver. 1907, 143). — Prim.: Archivio di stato di Trieste (Governo marittimo, fasc. Seebehorde, Trst); arhive: Kriegsarchiv, Oesterr. Patentamt in Oesterr. Verkehrsarchiv (vse Dunaj); E 1907, št. 46; LZg 1907, št. 39 in 41; SN 1907, št. 38; Jadran. kol 1980, 171–2. — Slika: arhiv SBL. Vfn.

Vilfan, Sergij: Vilfan, Josip starejši (1838–1907). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi787816/#slovenski-biografski-leksikon (28. maj 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine