Kraigher, Alojz (1877–1959)

Kraigher Alojz, pisatelj, r. 22. apr. 1877 v Postojni, gimn. je obiskoval 1889–97, in sicer dva razreda v Novem mestu, 3.—8. razr. v Lj., nato je študiral na Dunaju medicino in promov. 1903. Ko je opravil službo sekundarija v lj. dež. bolnici, je služboval kot zdravnik najprej v Bovcu (1905–7), nato pri Sv. Trojici v Slov. Goricah (1907–14); 1914–20 je bil mestni zdravnik v Lj. in od 1920–2 ravnatelj lj. drž. bolnice. Nato je študiral v Monakovem zobozdravništvo in se 1923 preselil kot zobozdravnik v Gorico, kjer je ostal do 1929. Sedaj je zobozdravnik v Lj. — Kot pisatelj je sodeloval najprej s feljtoni pri SN, nato je pisal v Slovenko in LZ (psevdonim Emil Palunko in Alojzij Poljak). S pravim imenom je nastopil šele 1911. Pozneje je sodeloval še pri Slovanu in goriškem Našem glasu. Večino svojih poznejših del je objavljal v knjigah. L. 1919 je z (nepodpisanim) člankom nastopil v Liječničkem Vjesniku za medicinsko fakulteto v Lj.; v tem članku je podal tudi zgodovino medicinskih šol v Lj. Tesno prijateljstvo ga je vezalo z Iv. Cankarjem; napisal mu je tudi osmrtnico v LZ 1919. Nekaj Cankarjevih pisem je objavil v CZ, 110–6; za Cankarjevo osebnost je važen tudi njegov prispevek »Ob sedmini« (Spominu Iv. Cankarja, Lj. 1919). — Glavna dela: »Školjka«, drama v 3 dej. (Lj. 1911), družabni in nar. roman v dveh delih »Kontrolor Škrobar« (Lj. 1914; češki prevod B. Vybíral, Olomuc 1928), novela »Peter Drozeg« (Slovan 1916), roman »Mlada ljubezen« (LZ 1917–8, v knjigi Lj. 1923), »Umetnikova trilogija« (Lj. 1919), tri drame, posvečene spominu Iv. Cankarja, drama v 3 dej. »Na fronti sestre Žive« (Lj. 1929). — K. je izšel iz generacije slov. »moderne« in se je preko nje usmeril v naturalističnem oblikovnem pravcu. Zato je zanj značilna tale izpoved v noveli »Irma« (LZ 1901, 180): »Moje življenje je življenje telegrafskega droga ob hrupni cesarski cesti … Brni … brni … sedaj glasneje, sedaj tiše, in veter mu ureja čuvstva, vesela in sentimentalna, mimo njega pa vrvi življenje, šumno in bučno in ne briga se zanj, ki venomer poje le svojo dolgočasno, monotono pesem.« Pozneje se je K. snovno in oblikovno razvijal v smotren naturalizem in z njim opisoval slov. družbo, njene moralne, etične in nar. svojstvenosti in postavljal vse pojave življenja v odnosu do vseobvladujoče spolnosti. Njegova motivna svobodnost in predmetna neposrednost je dajala njegovim večjim delom znak senzacijonalnosti in Iv. Cankar je ob Školjki zapisal: »Najdragocenejši dar resničnega umetnika pa je predrznost in odkritosrčnost« (LZ 1911, 46). K. je dal slov. drami in romanu sproščenost in postal lehkoten in spreten slikar notranje fiziologije človeka, njegovega okolja in pokrajine. Ideja njegovih del je kritika človeka v zmislu odkritosrčnosti, iskrenosti in neposrednosti. V svojih delih je predstavil predvsem moralo izobraženstva in naturalistično verno upodobil narodno družbo na slov. meji (Kontrolor Škrobar) in v Lj. (Mlada ljubezen); v svoje spise rad vpleta polemična razglabljanja o narodnosti (Škrobar), etiki ljubezni (Školjka in Mlada ljubezen) in zakonu (Na fronti sestre Žive). — Prim.: Iv. Cankar LZ 1911, 46; zlasti Glonar LZ 1914, 239; Iv. Pregelj DS 1923, 246; St. Majcen DS 1923, 88; P. Karlin LZ 1924, 117; J. Vidmar LZ 1930, 113; Fr. Koblar DS 1930, 322. Slika: ASK 122. Kr.

Kraigher Alojz (Lojz), pisatelj, zdravnik, publicist, r. 22. apr. 1877 v Postojni, u. 25. febr. 1959 v Lj. Rodil se je v številni družini kot najstarejši izmed trinajstih otrok. Oče Alojz, trgovec, mati Josipina Lavrenčič. Osn. š. je obiskoval v Postojni, gimn. v Novem mestu (1889–91) in Lj. (1891–97). Medicino je študiral na Dunaju (1897–1903) in se že med študijem poročil z Viktorijo Juvančič, ki mu je rodila šest sinov, med katerimi je Dušan padel v partizanih, Boris je bil znan politik (gl. čl.), Uroš pa ur. in prevajalec iz poljščine. Kasneje se je K. poročil z Angelo Megušar, s katero je imel hčerko dr. Ančo Kraigher, ki hrani rodovnik rodbine. Po študiju je bil najprej sekundarij v Lj. (1903–05), nato je služboval v Bovcu (1905–07), pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah (1907–14) in v Lj. (1914–22). Med prvo svet. vojno je bil mobiliziran ter je služil kot črnovojni zdravnik v rezervnih bolnišnicah. 1919 je sprožil pobudo za ustanovitev samostojne medicinske fak. v Lj., naslednje leto pa je postal ravn. Ljubljanske deželne bolnišnice, a je bil že čez dve leti polit. upokojen (1922). Za tem se je specializiral iz stomatologije v Münchnu (1922–23) ter bil zobozdravnik v Gor. (1923–29), od koder se je umaknil pred faš. ponovno v Lj. Že 1938 je kandidiral na listi Zveze dolovnega ljudstva ter postal član KP. Isto leto so ga tudi zaprli zaradi podpisa Kmetsko-delavske spomenice. V NOB se je vključil že 1941 in pomagal zbirati materialno pomoč, skrival in zdravil je tudi ranjene aktiviste. 1942 je bil dvakrat zaprt, okt. 1943 pa je odšel v partizane, a so ga še istega leta ujeli domobranci. Od jan. 1944 do jun. 1945 je bil v koncentr. taborišču Dachau. Avg. 1945 ga je medic. fak. imenovala za prof. honoris causa zaradi zaslug pri njeni ustanovitvi. Po osvoboditvi je bil do upokojitve (1948) bibliotekar, oz. višji bibliotekar Centralne medicinske knjižnice v Lj. Istočasno (1946–47) je urejal ZdrV. Po upokojitvi se je povsem posvetil pisateljevanju ter študiju življenja Iv. Cankarja. Po osvoboditvi je prejel več visokih jsl. drž. odlikovanj, Prešernovo nagrado (1957) ter bil častni član Društva zobozdravstvenih delavcev (1950). Njegovi literarni prvenci segajo v lj. dijaška leta, ko je na predlog sošolca D. Ketteja postal član dijaškega liter. društva Zadruga (1894). Na Dunaju se je pobliže spoznal z O. Župančičem ter Iv. Cankarjem, s katerim ga je vezalo globoko prijateljstvo in mu je bil v letih 1910–11 tudi sedem mesecev gostitelj pri Sv. Trojici. Novele in črtice je najprej (do 1911) objavljal pod psevdonimi J. A. Možin, Alben Žitko, Anton Jamec, Emil Palunko, Alojzij Poljak. Objavil je številna prozna dela, pa tudi knjižne recenzije, članke iz liter., kult. in zdravstv. področja, študije ter polemike. Objavljal je v SN (1896, 1899), Ski (1898), LZ (1899, 1901, 1910, 1911, 1917–19, 1923), Sn (1914, 1915), Lječničkem vijesniku (1917), Prvem majniku (1919), Spominu Ivana Cankarja (1919), Novih zapiskih (1922), E (1926), Prosveti (Chicago 1926, 1929), NG (1927–28), Zdravju (1929), Sloveniji (1936), Kol. Cank. družbe (1939), Amer. druž. kol. (1941), Spominu I. Cankarja (Bs. Aires 1943), SlovZb (1945), ZobozV (1945–46), LdP (1945–47, 1951, 1954–56, 1958–59), ZstV (1946–47), KolGZ (1947), NS (1947–51), Razgledi (1947–48), Tovariš (1947, 1953, 1956), KolOFSTO (1948), Obz (1948, 1956), GLLjD (1948–49, 1949–50), NOja (1949), Narod se je uprl (1951), TT (1953, 1959), LDk (1954), Borih (1955), Sodobnih potih (1956), SPor (1957, 1959), Večeru (1959), NSd (1959, 1961), Delu (1961), Dokumentih SGM (1970). Izmed svojih številnih novel je najboljše zbral v zbirki Novele (1946), postumno pa je izšla še zbirka Na robu življenja (1961). V novelah prevladujejo erotični motivi meščanskega življenja, kasneje pa tudi socialni in nazorski problemi. K. se je pod Cankarjevim vplivom vse bolj nagibal iz liberalca v pristaša socialističnih in komunističnih idej. V romanu Kontrolor Škrobar (1913) je opisal narodnostno omahljivega slov. uradnika ter razmere v Slov. goricah, ki so občutile vse bolj germanizacijo. Glavni junak živi po načelu »piti, ljubiti, peti«, je narodno mlahav in končno pristane v nemškutarskem taboru, vendar zaradi tega napravi samomor. Resnobno obravnavanje seksa in erosa kot osrednji življenjski vprašanji imamo v romanu Mlada ljubezen (1917), ki se dogaja v meščanski Lj. po letu 1900, ko postavljajo spomenik Prešernu. K. je tudi dramatik. Drama Školjka je nastajala od 1901 do 1908 (objavljena 191.1), obravnava svet erotičnosti in zločin zaradi ljubezni. Enodejanka Drama na travniku (1910) velja za njegovo najboljše delo, Umetnikova trilogija (1921) pa obravnava v dramski obliki osebnost Ivana Cankarja, ki ga je K. preučeval vrsto let, tako da je nastalo tudi obsežno publicistično delo Ivan Cankar (Lj., I. 1954, II. 1958), ki pa je zbudilo vrsto polemik, ker je Cankarja prikazoval preveč intimno in z medicinskega stališča. K. je bil član Zadruge, na Župančiča ga je vezalo znanstvo, na Cankarja pa globoko prijateljstvo, vendar je kljub nekaterim novoromantičnim elementom ostal naturalist, ki ga zanima erotično in seksualno življenje v vseh zapletenih oblikah, ki se pojavljajo v meščanskem okolju. Poleg tega ga je pritegoval tudi narodni boj Slov. z Nem. na Štajerskem. Svoja osrednja dela je večkrat temeljito predelal, nekatera pa so ostala še v rokopisih in jih hrani vdova. Njegova dela so prevedena v srbohrv., češč., nem. Upodobitve: I. Vavpotič, olje; K. Putrih, glava v mavcu (hrani Narodna galerija v Lj.).

Prim.: SB; EJ; SGL; Kojeko 1; Leksikon Minerva, Zgb 1936; B.S., Dr. L. K., Piramida 1936/37; I. Brnčič, Za Cankarjevo podobo, LZ 1937; Spominski almanah slov. strokovnih pisateljev, publicistov in projektantov, Lj. 1939; V. Pavšič, Pogled na slov. povojno dramo, LZ 1939; I. Brnčič, O polemikah okoli Cankarja, MP 1939/40; A. Budal, L. K. sedemdesetletnik, Razgl 1947; GLLjD 1949/50; V. Kralj, L. K., Školjka, NS 1950; J. Vidmar, Literarne kritike, Lj. 1951; V. Bartol, L. K., Kontrolor Škrobar, NSd 1953; D. Pirjevec, Boj za Cankarjevo podobo, NSd 1954; B. Štih, L. K., NSd 1957; B. Rudolf, Beseda o Cankarjevi oceni Školjke in K. – dramatiku, NSd 1957; A. K., Na robu življenja, Lj. 1961 (kom. S. Melihar); J. Snoj, Naturalistična Školjka s simbolističnim biserom, Delo 12. jan. 1968; J. Munda, Cankarjeva pisma K., SR 1969; A. K., Kontrolor Škrobar (Mrb. 1973, kom. F. Zadravec); J. Svetina, Na zborovanju v Postojni, Delo 3. okt. 1975; B. Štih, Osnutki (Lj. 1974); S. Fatur, Vzporednice, NRazgl 24. okt. 1975; S. Suhadolnik, Knjižni jezik v variantah K. Školjke, JiS 1975/76; L. K., Zbrano delo I–III (1975–79, v načrtu 7 zv., ur. D. Moravec); D. Moravec, I. Cankar in L. K., Sd 1976; Isti, Pogledi na dramatika L. K., Dokumenti SGM 1977; A. K., Školjka in Drama na travniku (Lj. 1977, kom. D. Moravec); K. delo – stalna zbirka, PrimN 4. mar. 1977; D. Moravec, Spremljevalec slov. moderne L. K., Delo 23. apr. 1977; A. L, Zanimiva K. razstava, Delo 28. febr. 1977.

Jan