Erjavec, Fran (1834–1887)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Erjavec Fran, prirodopisec, potopisec in pripovednik, r. 4. sept. 1834 (op. ur.: 9. sept. 1834) v Lj., u. 12. jan. 1887 v Gorici. Oče, izobražen mož, je bil paznik v mestni klavnici in velik ljubitelj cvetic, ki jih je gojil na domačem vrtu na Poljanah (hiše danes ni več), a je u., ko je bil E. star štiri leta. Ko se je mati čez nekaj let zopet poročila (in kmalu tudi u.), je skrbela zanj teta Ana Bezljajeva. Ko je s težavo dovršil lj. nemško normalko (ponavljati je moral 2. in 3. razr., šele potem se mu je odprlo uho in razvezal jezik za nemščino), je stopil 1847 v gimn. (matura 1855). V teh letih se je pri prirodopiscu samouku Ferd. Schmidtu navzel ljubezni do prirodopisja, zanimal se je posebno za polže in žuželke. Ta mladostna ljubezen do prirodopisja in leposlovja ga je spremljala potem vse življenje. Po zrelostnem izpitu je odšel na Dunaj študirat kemijo in prirodopisje za profesuro na realkah. Po izpitih 1859 je prebil poizkusno leto na gumpendorfski realki na Dunaju in bil hkrati nekaj mesecev prefekt v terezijanski akademiji. 1860 je postal pravi učitelj na realki v Zagrebu in v 11 letih bivanja na Hrvaškem prepotoval v prirodopisne in narodopisne namene vso kraljevino z Dalmacijo in delom Bosne, bil na Češkem, potoval preko Dunaja, Salzburga in Strassburga v Pariz in se vrnil preko Švice, Bavarske, Tirolske in Gorenje Italije. 1871 je prišel kot prof. na goriško realko. Od tod je poletel v Benetke, hodil na prirodopisne izlete v bližnjo in daljno okolico, a prinašal z njih tudi jezikovnih zakladov. 1875 je bil imenovan za red. prof. zoologije na zagrebškem vseučilišču, je kot tak že prisegel, a se potem odrekel, ker je mislil, da je bolj na mestu doma. U. je po daljšem, navidezno malo pomembnem bolehanju nenadoma. — E. je zelo prikupna osebnost našega slovstva, v katerem si je pridobil s povestmi, še bolj pa s slikami iz narave, potopisi in klasično prozo odlično mesto. Poleg Levstika je najodličnejši prozaist starejše Glasnikove dobe. E. je imel jasno, odprto oko za življenje, ki ga je obdajalo, bister pogled, kakor ustvarjen za opazovanje ljudi, naravnih, narodopisnih in narodnopolitičnih pojavov, poleg tega pa tudi dar jezika, ki mu teče vedno lahko in naravno. Kako živo predočuje predmete svojega zanimanja! Pomaga mu pri tem ljubeznivo poglabljanje v predmet, ki ga je raziskoval in razmotrival. Poleg te stvarnosti ga vodi pravi pesniški nagon; ni mu samo na tem, da bi učil, učiti hoče v lepi, umetniški obliki. Te lastnosti so usposobile E.-a v prvi vrsti za klasičnega opisovavca narave in njenega življenja, pa tudi za narodopisnega in potopisnega pisatelja prve vrste. To kaže že dijaški spis »Žaba«, spisan za »Vaje« (v SG šele 1863), katerim je bil kot osmošolec soustanovitelj; v njem je na mojstrski način strnil opis s pripovedovanjem mladostnih spominov in iz prirodopisnega članka napravil umetnino, še bolj pa v klasični »Mravlji« (Slov. koledar za 1858), prvem objavljenem prirodopisnem spisu njegovem, ki je zbudil takoj občno pozornost in še danes krasi naše čitanke. Ta način podavanja je postal tipičen za E.-a še pred objavo Brehmovih glavnih spisov (Leben der Vögel šele od 1860) in brez njegove darvinistične smeri. Porabljal ga je tako v posameznih razpravah, v katerih je popisoval vulkanske moči (SG 1858), velbloda (Več. MD 1860), živali popotnice (SG 1860), odkod izvirajo gliste in kako se izpreminjajo (Več. MD 1865), krta (Besednik 1869), netopirja (istotam), rastlinske svatbe (Zvon 1877, skoro hkrati Vienac, a v drugi obliki, 1877) in raka (LZ 1881), pa tudi v poljudnih knjigah MD, kakor v »Domačih in tujih živalih v podobah« (Več. MD 1868–73), »Naših škodljivih živalih v podobi in besedi« (MD 1880–3). Najlepše se zrcali to svojstvo v spisu »Kako se je Slinarju z Golovca po svetu godilo« (SG 1859), v katerem je E. opisal polža, glavni predmet svojih znanstvenih preiskovanj, v obliki leposlovnega potopisa; to je prava povest iz življenja narave. Naravno je, da kažejo spisi bolj značaj znanstvene razprave v prijetni, resni ali šaljivi obliki, če pisatelj govori izobraženemu občinstvu v Zvonu ali LZ, da pa prevladuje bolj lahki pripovedni ton, ko se obrača na preprostega bravca MD. Napisal je tudi več strogo znanstvenih razprav iz zoologije v hrv. in nem. jeziku: O postanku i razvitku trakavica (Izv. zagrebške realke 1862), O vlasnicah ili trihinah (Književnik 1864), Slavonija u malakologičnom pogledu (Rad jugosl. akad., 31. knj., 1875), Die malakologischen Verhältnisse der gefürsteten Grafschaft Görz im österreichischen Küstenlande (Izv. goriške realke 1877).

Priredil je tudi prve slov. šolske in za šolo porabne knjige iz prirodopisja: Prirodopis živalstva (po Pokornem, 1864), Živalstvo (po Schödlerju, 1875), Rudninoslovje ali mineralogija (po Fellöckerju, 1867), Prirodopis rudninstva ali mineralogija (1883), Kemija (po Schödlerju, 1870), Somatologija (po Woldřichu, 1881). Prvi E.-ev potopis je »Pot iz Ljubljane v Šiško« (SG 1859), satira na malenkostne potopise onega časa. V pravih potopisih ga je zanimalo v prvi vrsti ljudstvo s svojimi šegami in navadami, narodnopolitičnimi in socijalnimi razmerami. »Ena noč na Kumu« (SG 1862) slika dejanje in nehanje slovenskih romarjev, »Gostba v Mazinu« (SG 1868) družabno življenje v liškem župnišču, »Na kraški zemlji« (Zvon 1877) društveno prireditev na kmetih za časa nar. prebujanja. Najobširnejši potopis E.-ev pa je »Med Savo in Dravo« (Zvon 1878–9) z orisom kulturnih, narodnih, socijalnih in političnih razmer na Hrvatskem. Narodopisnega značaja je tudi oris »Božični večer na Kranjskem« (Soča 1877).

E. je tudi pripovednik. V začetku ga je zanimal bolj kak poseben značaj, le da ga je prikazal ali v dejanju ali razvoju, kakor je to delal v svojih črticah iz narave. Prva taka spisa sta »Črtice iz življenja Schnackschepperleina« (Vaje, SG 1858), šaljiva povest o naravopiscu čudaku, in »Avguštin Ocepek« (Vaje, SG 1860), genljiva slika duševnega ubožca iz pisarne, naslikana z veliko ljubeznijo. Podoben je tudi »Zgubljen mož« (SG 1864), zgodba o propalem talentu. Kmalu se je temu pridružilo tudi zanimanje za romantiko dejanja. Prvi, še ne uspeli poskus romantične novele je »Veliki petek« (N 1857), nekak posnetek solzavih tujih koledarskih zgodeb. Dosti boljša je novelica »Na stričevem domu« (SG 1860), ki kaže v zrcalu počitniških dožitkov dečka-dijaka tragično usodo njegove sestrične in njenega izvoljenca; najbolj pa so se mu posrečili idilični prizori iz življenja na kmetih. Prizori na vasi (ob vojaških vajah) so tudi najboljše v »Huzarjih na Polici« (SG 1863). Manj se mu je posrečil »Zamorjeni cvet« (SG 1861), ki mu ob precej šibkem dejanju nedostaja tudi enotnosti. V povestih za MD je poskusil z dejanjem umetniško združiti poučno misel; tako je porabil v povesti »Hudo brezno ali Gozdarjev rejenec« (KMD 1864) kot nekak predhodnik Jurčičev motiv tihotapstva; a precej odurni dogodki so E.-u le ozadje, na katerem je z ljubeznivimi potezami narisal mladost osirotelega dečka in njegovo doraščanje v prosti naravi. Naravnost vzorno pa se mu je posrečila združitev obeh tako različnih smotrov v povestici »Ni vse zlato, kar se sveti« (Kol. MD za 1887); prigodba z železnim kršcem, ki naj bi rešil po lastni krivdi propadajočega kmeta Čerina iz vseh zadreg, je hkrati zgled za E.-evo podavanje prirodopisnih snovi, pot s Tolminskega v Čedad, Videm in Gorico nas spominja potopisca E.-a. Konec, ko pouči »Podlogarjev« profesor v Gorici Čerina o njegovi zmoti in ga s svetom in pomočjo pripravi na pravo pot, se nas dojmi kot resnični E.-ev doživljaj. To je njegov najboljši pripovedni spis. E. je prevel tudi »Kitico Andersonovih pravljic« (Cvetje z domačih in tujih logov, 1863, posamezne že poprej v SG 1858 do 1859) in podal v člankih »Iz potne torbe« (LMS 1875, 79, 80, 82–3), pri katerih je sodeloval tudi Levstik, obilo slovarskega in narodopisnega gradiva. Z razsežnim jezikovnim znanjem in zrelo sodbo je E. rad pomagal tudi drugim pisateljem, tako predvsem drugim prirediteljem prirodopisnih knjig, pa tudi Sim. Gregorčiču pri dokončnem oblikovanju prvega zvezka »Poezij« (1882). — Prim.: Levec LZ 1887, 413–25; E-evi Izbrani spisi II (s sliko); S. Gregorčič, KMD za 1888, 36–47; Marn, XXVIII, 48 do 52; Prijatelj, Letopis Mat. Srpske 1907, sv. IV., 34–7; Grafenauer, Zgod. nov. slov. slovstva II, 404; Erjavec-Flere, FE: Izbrani spisi za mladino (s sliko); Carn. 1919, 220; LT 1876, 30; Cuvaj III, 83 (s sliko); Ljetopis jugosl. akad. 4. Slike: Slovan 1886, 1; INK 1889, 67. Grf.

Grafenauer, Ivan: Erjavec, Fran (1834–1887). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi183104/#slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Primorski slovenski biografski leksikon

Erjavec Fran, prirodopisec, potopisec in pripovednik, rojen 4. septembra 1834 (op. ur.: 9. septembra 1834) v Lj., umrl 12. januarja 1887 v Gor. Oče Mihael (1802–39), doma iz Kriške vasi pri Višnji Gori, je študiral na frančiškanski gimnaziji v Karlovcu, stopil v vojaško službo, od 1829 je bil užitninski paznik v lj. klavnici. Ljubil je cvetlice in E. je po njem posnel več moških likov v svojih spisih. Mati Elizabeta Bezlaj (1807–65) je bila Ljubljančanka, brez večje izobrazbe, kot vdova se je 1845 poročila z železničarjem J. Klemencem, odšla v Zalog pri Lj., otroke pa prepustila materi, ki je imela branjarijo in trafiko. V sinovem lit. delu ni zapustila sledov, nikdar ne opisuje materinske ljubezni in skoraj vsi njegovi junaki so brez matere. V nem. normalki je imel težave z nemščino, zato je moral 2. in 3. razr. ponavljati. V gimn. je stopil s 13. letom 1847 in jo dovršil 1855. že v 2. gimn. se je seznanil s prirodopiscem samoukom Ferd. Schmidtom, kar ga je pripeljalo v širšo naravo in odločilo vse njigovo prihodnje življenje, saj je s Schmidtom in drugimi kranjskimi prirodopisci po lastnih besedah »oblazil velik del kranjske dežele ter preteknil, iščoč redkih žuželk in polžev, marsikatero jamo in votlino«. Še bolj kot Schmidt je nanj vplival kustos lj. muzeja K. Dežman (gl. čl.), s katerim je sodeloval od 1852 do konca univ. let. To je Dežman večkrat javno priznal, npr. 16. nov. 1857 v pismu muzejskemu kuratoriju: »Ta stremeči in omikani mladenič je dve leti posvečeval docela vse počitnice od jul. do okt. domačemu muzeju... zlasti je ureditev in določitev geognostične zbirke njegovo delo.« K Schmidtu je pripeljal E. tudi nekaj sošolcev in bratranca Matijo Erjavca, poznejšega vipavskega dekana (gl. čl.). Z Matijo sta o počitnicah na svojo roko raziskovala kraške jame ter iskala redke žuželke in polže, za katere je postal pozneje strokovnjak. Tako sta našla neznanega jamskega polža v jami Podpac pri Krki, raziskovala sta pod Šmarno goro, okrog Ihana itd. V 8. gimn. so E., Bril, Jenko, Mandelc, Tušek in Zarnik ustanovili lit. krožek in izdali tri zvezke rokopisnega lista Vaje. V njih je E. priobčil oris Žaba, humoresko Črtica iz življenja Schnackschnepperleina, črtico Avguštin Ocepek in po nem. viru opis in zgodovino Odese (1854 vojna med Rusi in Turki). Po maturi je odšel na Dunaj študirat kemijo in prirodopisje za prof. na realkah. Po izpitih 1859 je prebil poizkusno leto na realki v Gumpendorfu (Dunaj) in bil istočasno nekaj mesecev prefekt na terezijanski akademiji. 1860 je postal pravi učitelj na realki v Zgbu in tu ostal enajst let. Hitro se je naučil hrvaščine in začel ustanavljati prirodopisni kabinet in počasi ustvaril tako obsežnega, da bi bil v čast vsakemu mestu. Sam je poklonil herbarij s 500 posušenimi rastlinami, pripravil vrsto preparatov in nabral zanimivih prirodnin. V prirodopisne in narodopisne namene je prepotoval vso Hrvaško, Dalmacijo, del Bosne, bil je na Češkem, v Parizu, v severni Italiji, vsake počitnice po Sloveniji. Že 1862 je priobčil v realčnem poročilu razpravo O postanku i razvitku trakavicah, dve leti pozneje v Književniku O vlasicah ili trihinah, 1875 znamenito razpravo Slavonija u malakologičkom pogledu (Rad JAZU, 31. knjiga). Zaradi tega spisa ga je JAZU imenovala 23. nov. 1875 za dopisnega člana, že prej pa mu je podelila enako čast Société malacologique de la Belgique v Bruslju, ker je dal svoje gradivo Sp. Brusini za razpravo Contribution à la malacologie de la Croatie. Po naročilu hrv. vlade je ocenil vse tedaj natisnjene hrv. prirodopisne knjige. 1865 je bil na razstavi troedine kraljevine odlikovan »za priredjene prirodnine srebrnom medaljom«. Na prvem občnem zboru SM 1865 so E.-ca izvolili za odbornika in takrat se je odprlo njegovo delo za SM. 1871 so ga prestavili na gor. realko, in ker ni imel tukaj pravih prijateljev, je raziskoval pokrajino. – Ni ga bilo prostega dne, da bi E. ne bil obesil popotne torbe čez rame, pa hajdi na kršni Kras, v Trnovski gozd, v ravno Furlanijo, v sončna Brda ali proti vinorodni Vipavi. Časih je odšel tudi za več dni v snežene vrhove Julijskih Alp, na Krn, Prestreljenik, Matajur ali v Triglavsko pogorje« (Levec). 1872 se je oženil z 18-letno Marijo Ferfilovo iz Senožeč, varovanko v hiši gor. veletrgovca Trippa, in si ustvaril dom. Njegovi hčeri poročata, da je bila njegova gostoljubna hiša odprta vsem prijateljem in prosvetnim delavcem: »Redno vsak dan sta prihajala na črno kavo notar Ig. Gruntar in pesnik Josip Pagliaruzzi; tema dvema so se pridružili često še drugi, največkrat Simon Gregorčič in njegovi slov. kolegi prof. V Gor. je bil član čitalnice in še kot 40-leten mož je nastopal v Klavžarjevi skupini z lepim uspehom na odru, doma in v Tolminu« (LZ 1935, 60). Cesar Franc Jožef ga je na predlog fakultetnega sveta zagrebške U, ki ga je potrdila hrv. vlada, imenoval 13. nov. 1875 za rednega prof. zoologije. E. je 22. dec. že prisegel, 31. jan naslednjega leta pa je imenovanje vrnil »zbog obiteljskih odnošaja«. Franova vdova je pojasnila odklonitev, da »ni prirodopisni kabinet v redu, da je vse pomanjkljivo, da v takih razmerah ni mogoče poučevati... Zopet drugi so pa vedeli, da je upal na ravn. mesto v Lj., kar mu je baje bilo obljubljeno, a je zaradi takratnega padca vlade propadel. On sam si je vse svoje življenje želel le Ljubljane, žal, se mu ta želja nikdar ni izpolnila« (Slodnjak). 1884 mu je po daljšem bolehanju za možgansko kapjo umrl sin Miljutin, kar ga je silno potrlo. E. je imel jasno, odprto oko za življenje, ki ga je obdajalo, predvsem za vse živo v naravi; ta mu je bila po očetovi smrti pravi dom in smisel življenja. Imel je tudi dar jezika, ki mu teče vedno lahko in naravno, saj je vse življenje nabiral med ljudmi lepe ljudske izraze. Znal se je ljubeznivo poglabljati v predmet, ki ga je raziskoval in o njem razpravljal. Poleg teh stvarnosti ga je vodil pravi pesniški navdih, saj mu ni šlo samo za to, da bi učil, učiti je hotel v lepi, umetniški obliki. Te lastnosti so E. usposobile za klasičnega opisovalca narave in njenega življenja, pa tudi za odličnega pisatelja, narodopisca in potopisca. Poleg Levstika je bil najboljši pisatelj starejše Glasnikove dobe. Te svoje lastnosti je pokazal že v Žabi, ki jo je napisal za Vaje (SG 1863). V njej je na mojstrski način strnil oris žabe s pripovedovanjem mladostnih spominov, očetovo ljubezen do cvetlic in materino praktičnost. Tako je iz prirodopisnega članka ustvaril umetnino, še više se je povzpel v Mravlji (Slov. koledar za 1858), svojem prvem tiskanem delu, ki je še danes sestavni del čitank. Ta način risanja je ostal tipičen za E.-ca tudi v nadaljnjih delih, v posameznih in knjižnih: Vulkanske moči (SG 1858), Velblod (SV 1860), Živali popotnice (SG 1860), Odkod izvirajo gliste in kako se spreminjajo (SV 1865), Krt (Besednik 1869), Netopir (ib.), Rastlinske svatbe (Z 1877, istočasno Vienac, Zgb, a v drugi obliki), Domače in tuje živali v podobah (SV 1868–73), in Naše škodljive živali v podobi in besedi (MD 1880–82). Obe knjigi štejeta 1160 str. in sta izšli v 12 do 26 tisoč izvodih, tako sta večino Slov. seznanili z domačimi in tujimi živalmi. Najlepše je združil ta način pisanja v spisu Kako se je Slinarju z Golovca po svetu godilo (SG 1859), v katerem je opisal polža, glavni predmet svojih znanstvenih raziskovanj, v obliki leposlovnega potopisa. Napisal je tudi tri strogo znanstvene razprave v hrv. in dve v nem.: Die malakologischen Verhältnisse der gefürsteten Grafschaft Görz im österreichischen Küstenlande (IzvGor realke 1877), Ein Molluskenfeind (Nachrichten der Deutschen Malakologiscen Gesellschaft XVIII). E. je priredil tudi prve slov. š. in za š. primerne knjige iz prirodopisja: Prirodopis živalstva (po Pokornem, 1864). Druga izd. je izšla pri SM 1872 pod naslovom Prirodopis živalstva s podobami. Za spodnje razr. sred. š. izdelal dr. Al Pokorny. Poslovenil Fr. E. Besedilo je jezikovno obnovljeno in dodan je opis človeškega telesa. Tretje, »povsem predelano izdanje«, je izšlo pri SM 1881. Rudninoslovje ali mineralogija za niž. gimn. in realke. Po Sigm. Fellöckerji spisal Fr. E. (1867). Kemija (po Fried. K. L. Schödlerju, izšla v Knjigi prirode, II. snopič, SM 1870). Zoologija (po Schödlerju, v Knjigi prirode, IV. snopič, SH 1875). Somatologija ali nauk o človeškem telesu učiteljiščem in višjim učilnicam spisal dr. Jan N. Woldrich. Po četrtem natisu poslovenil Fr. E. (SM 1881), Prirodopis rudninstva ali mineralogija (1883). Delo je izvirno in nima nič skupnega s knjigo iz 1867. Za vse te knjige je E. iskal izraze in se vanje poglabljal, »zategadelj pa tudi noben učni predmet v slov. nima tako izbornih učil, noben predmet tako dovršene terminologije kakor zoologija, mineralogija in somatologija. In kar je največ vredno, to terminologijo je E. iz večine zajel naravnost iz narodovih ust« (Levec). Prvi E. potopis je Pot iz Ljubljane v Šiško (SG 1859), satira na slabe potopise tistega časa. V potopisih ga je zanimalo v prvi vrsti ljudstvo s svojimi šegami in navadami, naradnopolitičnim in socialnimi razmerami. Ena noč na Kumu (SG 1862) riše obnašanje slov. romarjev, Gostba v Mazinu (SG 1868) družabno življenje v liškem župnišču, Na kraški zemlji (Z 1877) društveno prireditev na kmetih v času narodnega prebujanja, Med Savo in Dravo (Z 1878–79) kulturne, narodne, socialne in politične razmere na Hrv., Božični večer na Kranjskem (Soča 1877) je oris tega običaja. E. je bil tudi dober pripovednik. Po rojstnem kraju ter po očetovem rodu in prirodopisnem zanimanju je bil povezan z dvema krajema, z Lj. in Dolenjsko in tu se odigravajo njegove zgodbe, izjema je le zadnja. Iz Lj. je zajel tri posebne značaje, ki so ga v prvi dobi zanimali, in jih prikazal ali v dejanju ali razvoju, kakor je delal v črticah iz narave, Črtice iz življenja Schnackschnepperleina (Vaje, SG 1858) so šaljiv opis prirodopisca Schmidta, s katerim je E. delal, avtor je ves čas aktiven sodelavec, poleg njega še čudaški in po slavi hrepeneči učenjak in njegov sluga. Ob pisanju je bil E. v zavesti Cervantesov Don Kihot. Avguštin Ocepek (Vaje, SG 1860) je oris duševnega reveža, ki ga je kmečka mati poslala študirat za »gospoda«, s težavo pa je postal pisar v davkariji, suženjsko zvest, priden in vdan. Po I. Grafenauerju je »Avguštin Ocepek, ta preprosta duša, ena izmed najzanimivejših osebnosti v naši starejši pripovedni književnosti« (Grafenauer, II, 413), I. Prijatelj išče vzor v Gogoljevem junaku Akakiju Akakijeviču iz Plašča (LMSrpske IV, 1907, 36). Izgubljeni mož (SG 1864) bi bil moral postati »gospod«, spremenil pa se je v pijanca, berača in bebca. V vseh treh delih je E. prikazal Lj., domače in sebe. Večino svojih pripovednih del je postavil E. na Dolenjsko, vendar je podal pokrajino le v splošnih obrisih, kraje je stiliziral po potrebi vsebine, imena si je večinoma izmišljal. Veliki petek (N 1857) je prvo E. pripovedno delo, nastalo pod vplivom tujih ganljivih zgodbic, na kar kažeta nenavadna snov in okolje: logar Martin čaka na veliki petek ponoči ovčjega tatu, po pomoti pa ustreli svojega rejenca Janeza, zaročenca svoje edinke Anke; poleg žrtve se zgrudi mrtev tudi logar, v enem letu umre še Anka. Nenavadna zgodba ima še vrsto romantičnih pripomočkov. Na stričevem domu (SG 1860) je nekak ljubezenski triptih, zgrajen na treh praznikih: božič, velika noč, binkošti, ko je bil pisatelj kot dijak na počitnicah pri stricu in sodoživel tragični zaključek ljubezni svoje sestrične in sosedovega rejenca. Najbolj so se E. posrečili idilični prizori iz življenja na kmetih. Zamorjeni cvet (SG 1861) je novela o graščaku, ki gre dvakrat v Ameriko zaradi nesrečne ljubezni. V njej »opisuje naš oče svojo prvo ljubezen do deklice iz višjih zagrebških slojev... Na željo staršev se je morala poročiti z bogatim graščakom.« (LZ 1935, 59) Novela je romantična, malo razgibana, v njej pa je pisatelj zapel slavospev domovini in sreči: »Ako pa želiš sreče, prave sreče, ako želiš biti srečen med srečnimi – ostani v svoji domovini, ostani v hiši svojega očeta. Kjer si se rodil, tu delaj do smrti. Verjemi mi, da si boljšega mesta ne najdeš na vsem svetu.« Ko je to pisal, je bil v Zagrebu in morda je tu ključ, zakaj ni sprejel mesta na zagrebški U. Huzarji na Polici (SG 1863) so najdaljša E. povest s trojnim prizoriščem: grad, vas in grad Bučnik z analitično zgodbo. Dejanje je razgibano in mnogovrstno, vendar so najlepše opisani vaščani ob srečanju z madžarskimi vojaki. V povesti je precej romantike. Hudo brezno ali Gozdarjev rejenec (MD 1864) je poučna povest, zgrajena na nauku, da Bog vse dobro plačuje in hudo kaznuje, grehe staršev tudi na otrocih; gozdar Kocmur je zabodel Tončkovega očeta, toda z istim nožem, ki ga je našel umorjenčev sin in ubijalcev rejenec, se ponesreči Kočmurjeva edina hči. Najlepše so opisana Tončkova otroška leta, ker je pisatelj nanj prenašal svojo mladost: Tonček in E. sta bila siroti, oba sta izgubila očeta, kmalu še mater (ko se je E. poročila v Zalog), oba sta ljubila naravo itd. Sočno je podana tudi narava, saj se vsa povest odigrava v gozdu. V zgradbi je pisatelj dosegel višek, ker je neprisiljeno združil in zapletel sintetično Tončkovo zgodbo in analitično očetovo. Kljub poučnosti nauk ni vsiljiv, zato je doživelo Hudo brezno več ponatisov in spada med najboljše slov. starejše ljudske ali večerniške povesti. Ni vse zlato, kar se sveti (KMD 1887) je iz E. gor. dobe. V črtici je združil prirodopisno snov (železni kršec, ki ga ima kmet Čerin za zlato), potopis s Tolminskega v Čedad, Videm dn Gor. in pisateljev doživljaj, ko pouči kot Podlogarjev prof. Čerina o njegovi zmoti in ga pripelje na pravo pot. To je E. najboljši pripovedni spis in je prešel v čitanke. E. je prevedel tudi Kitico Andersenovih pravljic (Cvetje iz domačih in tujih logov, 1863, posamezne že v SG 1858–59). V člankih Iz popotne torbe (LMS 1875, 1879, 1880, 1882–83) je priobčil obilo slovarskega in narodopisnega gradiva, ki ga je razložil in dopolnil Levstik. Kot jezikovni strokovnjak je pomagal tudi drugim pisateljem in prirediteljem prirodoslovnih knjig. Tako je ves jezikovni del knjige Julija Glowackega Flora slovenskih dežel E.-čevo delo. Popravil je tudi prvi zvezek Gregorčičevih Poezij. V Z je uporabljal psevdonim Fr. Poljanec. 1972 mu je bil odkrit na Erjavčevi c. v N. Gorici spomenik z doprsnim kipom, delom B. Kalina.

Prim.: E. je opisan in označen v vseh lit. zgodovinah, zato bomo tu navedli le važnejše slov. razprave. Fr. Levec, F. E., LZ 1887, 413–25, razšir jen v E.-evi Izbrani spisi II, 1889 s sl.; S. Gregor čič, F. E. Zivotopisne črtice, KMD 1888, 36–46 s sl.; J. Marn, XXVIII, 48–52; SBL I, 167–68; Avg. Pirjevec, Slovenski možje, MK 20, 1927, 184–87; A. Žigon, E. in Levstik, DS 1932, 138–140, 231–240; A. Slodnjak, F. E. Zbrano delo I, 1934, 7–112 (doslej naj obširnejša analiza E. življenja in dela, s tremi sl.); Ljudmila in Milena Erjavčevi, Opombe k Zb. delu Frana Erjavca, LZ 1935, 59–61; J. Logar, F. E. Hudo brezno, Cvetje 15, 1941, uvod; M. Jevnikar, Prispevek za določitev kraja in časa E. Huzarjev na Polici, DS 1944, 157–160; isti, Pozorišče in pomen E. leposlovnih del, IzvTrst 1964, 3–16; 1. z. Fervidus [= Ludvik Zorzut], KolGMD 1973, 119–24.

Jem.

Jevnikar, Martin: Erjavec, Fran (1834–1887). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi183104/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine