Erjavec, Matija (1836–1908)

Erjavec Matija, duhovnik in javni delavec, r. 12. febr. 1836 v Kriški vasi pri Višnji Gori, u. 14. jun. 1908 v Vipavi. Oče Matija je bil trden kmet. Osn. š. je dovršil v Višnji Gori, gimn. in bogosl. v Lj. in bil kot tretjeletnik posvečen v duhovnika 26. jul. 1859. Šolsko leto 1859–69 je prebil v bogoslovju kot semeniški duhovnik. Dve leti starejši bratranec, pisatelj Fran Erjavec (gl. čl.) ga je seznanil s prirodopiscem Ferd. Schmidtom in z drugimi kranjskimi naravoslovci in skupaj so prekrižarili velik del slov. zemlje ter iskali redke žuželke in polže. S Franom E. sta o počitnicah sama raziskovala kraške jame, Podpac pri Krki, pod Šmarno goro, okrog Ihana idr. 1860 je bil nastavljen za kpl. v Črnem vrhu nad Idrijo, odkoder je sept. 1864 prišel za kurata v Podkraj. Tu je služboval sedem let, nato bil premeščen za vikarja ponovno v Črni vrh nad Idrijo vse do 1874, odkoder ga je duhovniška pot vodila v Šturje pri Ajdovščini (28. okt. 1874–24. okt. 1882). Za žpk in dekana v Vipavi je bil slovesno umeščen 29. okt. 1882 in tu ostal do svoje tragične smrti (umoril ga je ropar Viktor Pangerc iz Vipave, ki ga je v pisarni pobil s kamnom po glavi in mu s škarjami zadal na vratu do 50 ran). Zaradi zaslug v cerkvenem in javnem življenju je bil 1882 imenovan za duhovnega svetnika lj. škofije, 1907 pa ga je cesar Franc Jožef I. imenoval za častnega kanonika stolnega kapitlja v Lj. Njegovo delovanje se je odvijalo med cerkvijo in javnostjo. Bil je dober duhovnik, škof Jeglič mu je zaupal sestavo referata O arhivu za drugo lj. škofijsko sinodo, mu izrekel priznanje za vzorno uradno poslovanje in dušno pastirstvo. Bil je med pobudniki reorganizacije vipavske dekanije, ki je 29. jun. 1831 prešla iz gor. pod lj. škofijo. Tudi sicer se je kot dekan trudil za pomiritev duhov v župnijskih sporih v Št. Vidu (Podnanosu), v Podragi (kjer so odpadli v pravoslavje), na Gočah, na Colu. Dokaj zanimanja je posvetil sakralnim prostorom. Že 1864, ko je bil kurat v Podkraju, je sezidal po načrtih vipavskega dekana Gabrijana kuracijsko c. sv. Marjete in predelal župnišče. V Podkraj je prišel k njemu večkrat Fran Erjavec in pisatelj J. Jurčič. Pri podružni c. sv. Križa na Gradišču pri Vipavi je postavil v letih 1895–96 novo pokopališče z mrtvašnico; romarski c. v Logu je oskrbel nove orgle, delo mojstra Goršiča iz Lj. (blagoslov. 8. sept. 1907), končno je 1908 dal postaviti nov tlak v farni c. v Vipavi. V javnem življenju se je najprej uspešno uveljavljal v šolstvu. V Podkraju je vodil krajevno š. in v njej poučeval, bil krajevni š. nadzornik in učitelj v enorazrednici v Šturjah 1878–79, bil je član vipavskega krajnega š. sveta in vipavski kraj. š. nadzornik. Na gospodarskem področju je bil glavni pobudnik za ustanovitev Vipavske vinarske zadruge v Vipavi 1894 in bil izvoljen v njen nadzorni odbor (v zadružnem registru je Erjavec zapisan pod št. 1 dne 3. jul. 1894). Na njegovo pobudo je bila ustanovljena Hranilnica in posojilnica v Vipavi 1896 in E. je postal njen prvi preds. Bil je tudi prvi na seznamu članov Kmetijskega društva v Vipavi 12. febr. 1900. Končno se je 1904 zelo zavzemal za gradnjo železnice skozi Vipavo (Ajdovščina–Razdrto ali vsaj Ajdovščina–Št. Vid [Podnanos]).

Prim.: šematizmi lj. škofije 1882, 86, 108; 1908, 17, 21, 137, 196; lj. škofijski list 1907, IX, 112; žpk arhiv v Vipavi, mrliška knjiga 1908 in fasc. Personalia-Erjavec; žpk arhiv v Višnji Gori; Postojnsko okrajno glavarstvo, 1899, 156, 213, 223; Pravila Vipavske vinar, zadruge 3. jun. 1894; Zadružni register Vipavske vinar, zadruge; Sejni zapisnik Hranilnice in posoj. v Vipavi, PrimL 1908, 25; E 1908, 164, 165, 166, 167; DS 1893, 436; A. Slodnjak, F. Erjavca ZbD I, 1934, 9, 21–28; M. Jevnikar, Pozorišče in pomen Erjavčevih leposlovnih del, IzvTrst 1964, 7, 15–6; T. Curk, Prekinjena slava (radijska drama), RAITrstA, TS/Progr/Sl/CR/362; Spominske bukve fare Št. Vid [Podnanos]; Spomenica župnije v Podragi; Spominska knjiga župnije Slap pri Vipavi.

Kralj + Jem.