Benkovič, Josip (1869–1901)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo je obiskoval pri frančiškanih v Kamniku. Maturiral je 1888 na klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je 1888–92 tudi študiral in zaključil bogoslovje. Bil je kaplan v Dobrniču (1892–93), Novem mestu (1893–96), Naklem (1896–98) in Komendi (1899–1901). Vmes je bil 1898–99 prefekt Alojzijevišča v Ljubljani, katerega gojenec je bil v dijaških letih. 1901 je kot novinec vstopil v cistercijanski samostan v Stični. Po nekaj mesecih samostanskega življenja se mu je že prej rahlo zdravje močno poslabšalo. Umrl je v Velesovem, kjer se je zdravil.

Že kot dijak je objavljal pesmi, basni, povesti in neliterarna besedila (biografije pisateljev) v različnih mladinskih revijah (Domače vaje, Vrtec). V bogoslovju je kot član Cirilskega društva na članskih sestankih bral svoja dela. V obdobju študija sta nastali njegovi najpomembnejši literarni deli, povest Sestra Vincencija (Dom in svet, 1890) in novela Gostačeva hči (Dom in svet, 1891). Po objavi te novele, ki jo je napisal po zamisli in predlogi strica Josipa Ogrinca, ni več objavljal leposlovnih del. Že napisana so ostala v rokopisu. Njegov pripovedni talent se je najbolj uveljavil v dialogih. Manj uspešen je bil pri oblikovanju psiholoških portretov literarnih junakov in pri zasnovi fabule.

V zadnjem desetletju življenja se je posvetil predvsem pisanju zgodovinskih in domoznanskih del. Kot kaplan v Dobrniču je sestavil kratko rokopisno farno kroniko in zbiral gradivo za biografijo misijonarja Friderika Barage, ki se je rodil v tej župniji. Daljše prispevke je objavljal v Domu in svetu, Pomladnih glasih, Voditelju v bogoslovnih vedah, Koledarju Mohorjeve družbe in Izvestjih muzejskega društva za Kranjsko, članke v Slovencu in predvsem v Dolenjskih novicah, ki jih je 1893–96 tudi urejal. Posebno skrb je namenjal življenjepisom rojakov. Napisal je vrsto tehtnih biografij (mdr. jezikoslovca Jurija Japlja, pisateljev Florentina Hrovata, Josipa Ogrinca, Mateja Freliha in Josipa Podmilšaka, kamniškega župnika Maksimiljana Leopolda Raspa, njegovih sodelavcev in učencev, šolnika Janeza Nepomuka Šlakarja, zgodovinarja in numizmatika Janeza Parapata, slikarja Aleksandra Robleka, pisatelja, pesnika in zgodovinarja Petra Hicingerja, botanika Franca Hladnika ter zgodovinarja in potopisca Mihaela Verneta). Več let je raziskoval življenje in delo verskega reformatorja Bernarda Smolnikarja, vendar njegove biografije ni objavil. Kljub veliki naklonjenosti do obravnavanih osebnosti je skušal njihovo življenje in delo prikazati objektivno.

Med zgodovinskimi študijami sta najobsežnejši in najpomembnejši med seboj povezani razpravi Ljubljanska škofija in škofijske sinode (Voditelj v bogoslovnih vedah, 1901) in Slovenski reformatorji (Voditelj v bogoslovnih vedah, 1902), med domoznanskimi pa obsežen spis o rokovnjačih, napisan na podlagi arhivskih virov in spominov, ki so se ohranili med ljudmi (Dom in svet, 1890). Ob 100-letnici prve Velike Pratike Valentina Vodnika in petdesetletnici Nove Pratike Janeza Bleiweisa je objavil daljšo literarnozgodovinsko razpravo Slovenski koledarji in koledarniki (Dom in svet, 1895). Za Zgodovino slovenskega slovstva Karla Glaserja je napisal poglavja o modroslovju (filozofiji), bogoslovju (teologiji) in cerkveni umetnosti. Obsežnega gradiva o slovenski zgodovini, ki ga je zbiral od dijaških let dalje, zaradi zgodnje smrti ni mogel obdelati.

V času službovanja v Novem mestu se je kot tajnik Dolenjskega katoliškega političnega društva tudi politično angažiral, vendar je politično delovanje kmalu opustil. Po obnovi cistercijanskega samostana v Stični 1898 je za obnovljeno samostansko knjižnico prispeval okoli 3.000 svojih knjig in zanjo zagotovil dvojnice kapiteljske knjižnice iz Novega mesta. Njegova prizadevanja za obnovo nekaterih z jožefinsko reformo ukinjenih samostanov so bila le delno uspešna. Kartuzijanski red je 1899 pričel z gradnjo nove kartuzije Pleterje, samostan v Mekinjah je bil obnovljen po njegovi smrti, samostan v Velesovem je ostal neobnovljen. Med sodobniki je bil priljubljen in cenjen tudi zaradi medicinskega znanja. Ob njegovi smrti je pesnik Anton Medved objavil žalostinko Jožefu Benkoviču.

Dela

  • Flos iuvenilis, Ljubljana, 1899 (dijaški molitvenik).
  • Osebna bibliografija (COBISS)
Grum, Martin: Benkovič, Josip (1869–1901). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi138304/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Slovenski biografski leksikon

Benkovič Josip, pisatelj, zgodovinar, r. v Kamniku 25. febr. 1869, u. 5. nov. 1901. Maturiral je 1888 na gimnaziji v Lj., kjer je 1892 dovršil tudi bogoslovne študije. Kaplanoval je v Dobrničah, a je bil že 1893 prestavljen v Novo mesto, odkoder je po 3 letih radi rahlega zdravja prišel za kaplana v Naklo; po kratkem presledku, ko je bil alojzijeviški prefekt v Lj., so ga 1899 iz zdravstvenih ozirov poslali za kaplana v Komendo, kjer je ostal do 1901, ko je vstopil kot novinec pri cistercijanih v Stični. Že po nekaj mesecih samostanskega življenja je umrl v Velesovem, kamor je šel iskat zdravja. Pokopan je na Žalah v Kamniku. Še kot dijak je pričel objavljati v raznih mladinskih listih (Domače vaje, Vrtec, v Cirilovem društvu bogoslovcev) svoje pesmi, basni, povesti in spise; v DS 1890 je izšla povest »Sestra Vincencija«, kjer je tudi (1891) završil od Jos. Ogrinca zasnovano novelo »Gostačeva hči«. Sodeloval je med drugim v Pomladnih glasih, KMD, Drobtinicah in pisal članke v Slovenca in DN, katerim je nekaj časa bil tudi urednik. V svojih leposlovnih delih kaže lep pripovedni dar in nekaj spretnosti v dijalogu, nedostaja pa tem spisom prave koncepcije, nazornosti in enotnosti v risanju značajev. Kmalu se je odvrnil od beletristike ter se z veliko vnemo lotil znanstvenega dela na polju domače kulturne in slovstvene zgodovine. Zlasti so ga mikali življenjepisi njegovih ožjih rojakov. 1890, 1891 je priobčil v DS bijografijo svojega ujca, pisatelja Jos. Ogrinca, 1894 bijografijo Kamničana Jurija Japelja in Tuhinjca p. Florentina Hrovata; 1899 je ravnotam obširno opisal zasluge kamniškega župnika Maksa Leop. Raspa in njegovih sodelavcev in učencev na kulturnem, slovstvenem in šolskem polju; v naslednjem letniku je orisal šolnika novejše dobe, Kamničana J. Šlakarja. Ko je kaplanoval v Dobrničah (za katere je sestavil kratko rokopisno farno zgodovino), je zbiral gradivo za življenjepis ondotnega rojaka misijonarja Friderika Barage (DS 1897, KMD 1898). V DS je priobčil še bijografije J. Parapata in J. Podmilšaka (1894), p. A. Robleka (1895), P. Hicingerja, Fr. Hladnika, M. Fröliha in Mih. Verneta (1898). Nabiral je tudi podatkov o Kamničanu, herezijarhu p. Bernardu Smolnikarju, a ni nikjer kaj celotnega o njem objavil. B. skuša biti pravičen sodnik; zlasti riše z veliko ljubeznijo svoje duhovne tovariše. Dobre in slabe lastnosti njegovega pisateljevanja se opažajo posebno v njegovi najobširnejši, polemično-temperamentno pisani cerkvenozgodovinski študiji »Ljubljanska škofija in škofijske sinode« (VBV 1901), ki jo je (ravnotam 1902) zaključil pod naslovom »Slovenski reformatorji«. V DS 1890 so izšle njegove črtice o rokovnjačih, kjer zasleduje izvor, vzroke in organizacijo te tajne družbe; gradivo je nabral deloma iz uradnih spisov, deloma od ljudi, ki so rokovnjače še poznali ali celo sami med njimi živeli Ob 100 letnici prve Vodnikove »Velike Pratike« je v DS (1895) objavil daljšo literarnozgodovinsko razpravo »Slovenski koledarji in koledarniki«. Za Glaserjevo Zgodovino slov. slovstva je obdelal modroslovje, bogoslovje in cerkveno umetnost (IV, 233–303). Za našo domačo kulturno in cerkveno zgodovino je imel nabranega še več drugega gradiva, ki ga zaradi prerane smrti ni mogel več obdelati. Kot knjigo je izdal le dijaški molitvenik Flos iuvenilis (1899). — Prim.: Steska, DS 1901, 753; VBV 1902, 103; Glaser IV, 215; Kidrič, Pomote in potvare, NZ 1909,123; 1910 115, 176, 299. Slika: DS 1901, 753. Mal.

Mal, Josip: Benkovič, Josip (1869–1901). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi138304/#slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine