Ogrinec, Josip (1844–1879)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Ogrinec Josip, pisatelj, r. 5. apr. 1844 v Podgorju pri Kamniku, u. 13. maja 1879 v Vinkovcih. Oče Jožef (1815–75), posestnik pri »Medvedu«, izobražen in podjeten, a premehak mož, se je iz skromnih razmer povzpel do precejšnjega blagostanja, več let je bil tudi župan; mati Neža r. Pogačar (1821–88) iz Zlatega polja je bila trda in odločna žena; izmed 8 otrok je bil Jožef četrti. Obiskoval je v Kamniku normalko (1851–6), ki so jo vodili frančiškani; ker ni bil posebno nadarjen, je 4. razred ponavljal in postal sošolec Jak. Alešovca; 1856–64 je dovršil v Lj. gimn. in bil od 2.–8. razr. gojenec Alojzijevišča, kjer je posebno vplival nanj prefekt in vodja Jurij Grabner (SBL I, 239). Po materini volji je 1864 vstopil v bogoslovje, dasi bi bil rad šel na Dunaj študirat prirodopis; v začetku 2. letnika je izstopil. Ker ga je mati nemilo sprejela, se je napotil z nekim Hrvatom v Zagreb in se vpisal na pravno akademijo; 1866 je odšel na Dunaj in poslušal do 1870 prirodopis. V začetku je moral hudo stradati, šele pozneje je dobival od doma nekoliko podpore, nekoliko je tudi podučeval. Zaradi skrbi in revščine si je nakopal vročinsko bolezen, dobil srčno hibo in ostal vedno bolehen. L. 1870 je odšel v Gradec in nato v Lj., kjer je bil učitelj na Mahrovi šoli, 1871/72 je pisal za Dram. društvo, poleti se je mudil 6 tednov pri Dav. Trstenjaku in pisal za Zoro, od okt. 1872 do avg. 1873 je bil suplent na novomeški gimn., naslednje leto pa je dobil suplenturo na veliki gimn. v Vinkovcih. Prof. skušnje je zaradi slabega zdravja odlašal; opravil jih je šele 19. dec. 1878 v Budimpešti iz prirodopisa kot glavnega, fizike in matem. kot stranskih predmetov. Začetkom 1879 je bil stalno nameščen, pa je kmalu hudo zbolel in umrl za srčno hibo. — Na Dunaju se je O. udeleževal dijaškega društvenega življenja, bil 1868 član slov.-hrv. akad. dr. »Jug« (Prijatelj, Vloga »omladine«, LZ 1924, 347), nato v »Sloveniji« nastopal z zabavnimi branji in je kljub težkim razmeram ohranil vedno svojo dobro voljo. Stritar hvali njegovo skromnost in marljivost, Levec, ki je nekaj časa tudi stanoval z njim, njegovo ponižnost, vernost in strogo moralnost, nadvse pa njegov humor. Od 1870, ko je dobil službo pri Mahru, se je mati nekoliko omečila; odslej je hodil vsake počitnice domov; v kamniški čitalnici je rad predaval o domači zgodovini in se mnogo trudil za narodno življenje v Kamniku; na dom je bil tako navezan, da je 1878, preden je opravil izpite, resno mislil, da prevzame domačo kmetijo in se doma oženi. Ko je umrl, bi ga bila mati rada prepeljala domov, pa je prepozno prišla; njegov grob v Vinkovcih je ostal pozneje pozabljen (V. Holz, LZ 1890, 302).

O. je začel pisati že 1863 v ZD; v bogosl. listu Slov. Lipa je objavil več pesmic, ki izražajo domoljubnost in prizadevanje, da se uredi za svoj poklic. Na Dunaju je bil 1867 ud Stritarjevega literarnega društva in je z Jurčičem, Levcem in Celestinom snoval pisateljske načrte. V dunajski čas spadajo njegova najboljša in najznačilnejša dela: Obrazi iz narave, veseloigra V Ljubljano jo dajmo in tri »Pisma Ošpete Skómrahe svojemu sinu Janezu Skomrahu, ki na Dunaju za pravdarskega dohtarja študira«; v njih je s pikrim humorjem orisal ravnanje svojega sorodstva in ljudsko mišljenje o dunajskem življenju. Ta pisma je bral na zabavnih večerih v Sloveniji in niso bila namenjena za javnost; dve sta se izgubili, eno pa je porabil J. Kersnik v Postnih premišljevanjih (SN 1874, št. 49). — Svojstven izraz je našel O. v Obrazih iz narave; ti kratki orisi narave in ljudi kažejo, da je imel velik dar opazovanja in moč realističnega izraza; z njimi je po Erjavcu uvedel v naše slovstvo posebno pesniško vrsto, ki, so jo za njim gojili S. P. H. (Luka Pintar), A. Koder, Pagliaruzzi in Tonejec-Samostal. Taki obrazi so: Petelin, Povodna žaba (SG 1868), Ščinkavčeva oporoka (Jurčičev Glasnik 1869), Krtov pogreb (B 1869); Po zimi, Golob, Kos, Prva kita, Lipa, Strneno polje, Nevihta, Na razhodu (Z 1870), Strnišče (SN 1871, št. 22), Na vasi (almanah »Pomladno cvetje«, Trst 1871), Na sveti večer, Jež (Zora 1872). Ob teh obrazih, ki so pod Stritarjevim vodstvom dosegli največjo dovršenost v Z 1870, je pisal podobne »obraze iz naroda«, deloma poučnega deloma zabavnega pomena, kakor: Blagor kmečkega stanu (B 1869–70; zelo obširno popisovanje kmečkega življenja), Cunjar, Vaškega šolnika nedelja (Zora 1872), Bučelar (SN 1872; št. 112), Berač (Zora 1873), Ptičar Blažič (Zora 1874); posebno dovršene so humor. slike: Kaplan, Fajmošter, Lemenatar (SN 1875, št. 59, 75–6, 87–9), pisani v izrazitem mladoslovenskem duhu, in so jih pripisovali Levcu; mnogokrat pa imajo ti obrazi obliko drobne šaljive zgodbice: Kako Pahole lisico ujame (B 1869), Greh je (Pomladno cvetje 1871), Kje je meja? (B 1872), Čigava bode? (SN 1872, št. 56; ponatis v Listkih I, 1872), Obritov Joža, prida-človek (SN 1872, št. 81–2), Ureh tretjikrat ženin (SN 1874, št. 252–3) s precejšnjo politično ostjo, kakor je bil tisto leto SN zlasti v prvi polovici, En dan ženin (SN 1876, št. 130–45). Nekateri teh »obrazov« in manjše zgodbice, zlasti uvod v »obraze iz naroda« (Zora 1872, 31) in pa Marjeta (SN 1875, št. 225–6) so za študij slov. realizma posebno značilni. Splošno pa se O.-evo pripovedništvo tesno naslanja na tedanjo ljudsko povest zgodovinske in narodopisne smeri, ni pa se razvilo do kake posebne umetniške vrednosti. Že v Zagrebu je zasnoval in na Dunaju dovršil izvirno povest iz časov pokristjanjenja Slovencev: Vojnimir ali poganstvo in krst (SV 1871, ponat. Grafenauer Zbirka slovenskih povesti, Lj. 1913); iz krajevne zgodovine ozir. pripovedke je Čarovnica s Karneka, povest iz srednjega veka (Zora 1872, ponat.: Čarovnica s Starega grada, Kamničan 1907, št. 23–32 in posebej), Lesena noga (LSM 1870), povest iz francoskih časov; tik pred smrtjo je pisal obširno povest iz tedanje balkanske vojne, da jo prevede in izroči Mat. Srbski za razpisano nagrado; neposredno iz domače vasi je zajel Setev in žetev (SV 1875). Krajši pripovedni spisi so: Najdenec (LSM 1869), po francoskem izvirniku, Terno! (v knjigi Križem sveta MD 1877), Največji revež (KMD 1877). Nedovršeni sta ostali domači povesti Enaki in različni poti (Božji volek, DS 1890), ki jo je nadaljeval F. Lampe (prim. DS 1901, 760), in Sosedova hči. Najbolj so se O.-u posrečili dogodki iz domačega življenja, ker je v njih prikazoval domačo krajino, nekoliko romantično zastrto, in prav neposredno svoje Podgorce; mnogo manj sreče je imel v novelah iz meščanskega življenja: Žila premogova – malomestna malenkost (Z 1870), Solnce in senca (Pomladansko cvetje 1871), Malomestna prigodbica (Zora 1875), Čast in sramota (SN 1876, št. 168–80), Valovi srca (SN 1876, št. 219–32). – V drami je O. ustvaritelj izvirne slov. veseloigre in v narodno probudni smeri nadaljuje tradicijo Linhartovih komedij. Obe njegovi veseloigri, trodejanka V Ljubljano jo dajmo (ST 1869, 8. zv.) in enodejanka Kje je meja? (ST 1879, 45. zv.) sta vzeti neposredno iz narodnega življenja in je bila zlasti prva dolgo osnoven spored slov. gledališča. »Kje je meja?« je dramatizacija zgodbe v B 1872 in podaja podobo očeta in njegovega soseda; ni toliko političnega značaja, kakor so pozneje sodili (n. pr. Fr. Zbašnik, LZ 1897, 189). Dovršil je še burko Hudi Kljukec, ki se je iz arhiva Dram. društva izgubila in je bila tudi v zapuščini ohranjena samo v odlomkih. Bil je tudi izmed glavnih zbirateljev pri sporedu za slov. gledališče in je dobro poslovenil Raimundovega Zapravljivca (ST 1871, 17. zv.), dalje Sveti večer na straži (igra s petjem), Zaročevalna napoved na kmetih (spevoigra), Na Osojah (ST 1884, 51. zv.), Na kmetih (igrokaz s petjem), Hiša slabega glasu (igrokaz s petjem), Pojdimo na Dunaj (burka). – Napisal je tudi več zgodovinskih in zemljepisnih poljudnih razprav in črtic: Kamnik (LSM 1870), V afrikanski puščavi (B 1870), Babjeverstvo (B 1871), Babina Greda (SN 1878, št. 260), Magjar ember in Budapešta (SN 1879, št. 61 do 64), popotna črtica, kjer popisuje vtise svojega bivanja v Budimpešti o priliki prof. skušenj in označuje madjarski nacionalizem in njegov napor za zunanjo in notranjo moč. Najznačilnejše pa je socialno-zgod. razmišljanje Robovi in sužnji (SN 1872, št. 87–8); tu stavi svobodo kot osnovno gibalo človeštva in revolucijo kot nujni izhod iz stisk. Poslovenil je tudi Fasehingov spis Kralj Samo (Zora 1872). Iz prirodopisa imamo več krajših podučnih stvari: Vrstica nekaterih posebno zanimivih osá (B 1870) Žuželke (Zora 1873), Nagon ali preudarek (Z 1876), Naravoslovne črtice (KMD 1878), Pčela, kakva je, kako se razvija i kako živi (Program vinkovške gimn. 1878). O. se je podpisoval v svojih spisih ali s pravim imenom ali J. O., Jože s Podgorja, J. (ali O.) Medvedov, O. Osipov, Pribislav. Njegova lit. zapuščina se je izgubila, nekaj malega je ohranil nečak Jos. Benkovič; o svoji materi je menda napisal celo knjigo spominov; kos lepe osmrtnice očetu je natisnil Benkovič v DS 1890, 244. – Prim.: Levec, SN 1879, št. 117–9; S 1879, št. 56; Stritar, Z 1879, 176; J. Benkovič, DS 1890; –t, DS 1891; Glaser IV, 95; Grafenauer, Kratka zgodovina 235; V. Holz, Na grobu Jož. Ogrinca, LZ 1890, 297; Alešovec, Kako sem se jaz likal XIV. in XV. pogl.; Prijatelj, Kersnik I, 110, 148, 240; Šuklje I, 56, 62; Trstenjak, 80, 88; Wollman, 44–7, 64–5. Slika: ASK 29. Kr.

Koblar, France: Ogrinec, Josip (1844–1879). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi393970/#slovenski-biografski-leksikon (14. avgust 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine