Bravničar, Dejan (1937–2018)

BRAVNIČAR, Dejan, violinist, pedagog (r. 1. 10. 1937, Ljubljana; u. 20. 3. 2018, Ljubljana). Oče Matija Bravničar, skladatelj, violinist, pedagog, akademik, mati Gizela Bravničar, r. Pavšič, baletna plesalka, koreografinja in pedagoginja.

Violino je začel igrati s sedmimi leti pri priznanem pedagogu Franu Staniču, pri katerem je 1952 zaključil srednjo glasbeno šolo. S petnajstimi leti je postal študent Akademije za glasbo (AG) pri violinistu in profesorju Karlu Ruplu ter 1957 z odliko diplomiral. S solističnimi nastopi in z orkestrom Slovenske filharmonije se je uveljavil že v študentskih letih ter prejel nekaj odmevnih nagrad na državnih tekmovanjih. Proti koncu študija je 1956 dobil priložnost, da svojo violinsko igro predstavi v Ljubljani gostujočemu slovitemu violinskemu virtuozu Davidu Ojstrahu, pri katerem se je nato kot štipendist izpopolnjeval na državnem konservatoriju v Moskvi (1957–60), kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Študijsko se je izpopolnjeval tudi pri priznani solistki in komorni glasbenici Pini Carmirelli na Accademiji Santa Cecilia v Rimu (1962/63). 1961–67 je deloval kot svobodni umetnik koncertant, od 1965 je na AG poučeval violino kot zunanji sodelavec, redno se je zaposlil 1968 kot docent, 1973 je postal izredni in 1978 redni profesor. 1991–93 je bil predsednik sveta AG, 1993–2001 pa dekan AG. Upokojil se je 2011, vendar je pedagoško deloval tudi po tem.

S priznanimi domačimi in tujimi orkestri je nastopal v številnih evropskih državah od Avstrije do Nizozemske, baltskih držav in Sovjetske zveze ter od Anglije, Francije, Švice do Turčije ter sodeloval z velikimi dirigenti. Med tujimi so Paul Klecki, Kurt Sandeling, Kiril Kondrashin, Carlo Zecchi, Jean Martinon idr., med domačimi pa Samo Hubad, Bogo Leskovic, Anton Nanut in Uroš Lajovic. Njegov repertoar je obsegal več kot petdeset solističnih koncertov svetovne literature (Antonio Vivaldi, Wolfgang Amadeus Mozart, Ludwig van Beethoven, Nicolὸ Paganini, Henryk Wieniawski, Felix Mendelssohn, Peter Iljič Čajkovski, Johannes Brahms, Édouard Lalo, Jean Sibelius, Béla Bartók, Igor Stravinski, Paul Hindemith, Dmitrij Šostakovič, Sergej Prokofjev idr.) in številna dela slovenskih avtorjev. Mdr. je izvedel vsa koncertantna dela za violino in klavir očeta Matije Bravničarja: Tango mouvement, Bagatelle agitée, Danse improvisation, Berceuse interrompue, Elegia notturna, Fanzatija, Suonata in modo antico, Sonata za violino solo ter orkestralni skladbi Koncert za violino in orkester in Fantasia rhapsodica za violino in orkester. Koncertiral je tudi z deli drugih slovenskih skladateljev, kot so Marijan Lipovšek, Primož Ramovš, Danilo Švara, Janez Matičič, Ivo Petrić, Jakob Jež, Lojze Lebič idr. Znan je bil kot interpret, ki je tudi najzahtevnejša sodobna dela izvajal na pamet. V radijskih in televizijskih arhivih je ohranjena vrsta posnetkov njegovih interpretacij. Kot solist, komorni glasbenik in z orkestrom je snemal tudi za različne avdiomedije. Izkazal se je tudi kot komorni glasbenik in bil od 1967 član klavirskega Tria Tartini (sprva imenovan Slovenski klavirski trio) v zasedbi: Aci Bertoncelj (klavir), Dejan Bravničar (violina) in Ciril Škerjanec (violončelo), s katerim je izvedel širok repertoar klasičnih del in del slovenskih avtorjev (Lucijan Marija Škerjanc, Vladimir Lovec, Alojz Srebotnjak, Ivo Petrić idr.). Trio je nastopal v Jugoslaviji, po evropskih državah in v ZDA ter snemal za RTV Ljubljana.

Uredil in objavil je spomine svojega očeta. V knjižni obliki je objavil tudi lastna pisma staršem iz moskovskega obdobja, ki niso le povedna pričevanja o študijskem procesu, odnosu med študentom in profesorjem ter o življenjski šoli, temveč odslikavajo položaj mladega glasbenika, ki je v politično občutljivih časih kot eden redkih jugoslovanskih glasbenih talentov dobil priložnost izpopolnjevanja na tujem, se odlično usposobljen vrnil v domače okolje in začel svojo koncertno kariero. V lastni redakciji je 2014 izdal osem zvezkov violinskih skladb Matije Bravničarja. TV Slovenija je 2016 o njem posnela televizijski portret Žametna kantilena.

Dejana Bravničarja so kritiki in kolegi uvrščali med vodilne jugoslovanske violiniste in ga označevali kot umetnika s suvereno tehniko, poglobljeno interpretacijo, raznolikostjo tonskih barv, prepričljivim obvladovanjem različnih stilov, z ritmično natančnostjo in dovršeno gradnjo glasbenih oblik. Pri pedagoškem delu je poudarjal skrb za razvijanje in nadgradnjo violinske tehnike, usmerjal pozornost k vsebini izvajanih skladb ter s tem povezanim tehničnim in muzikalnim zahtevam.

Za umetniško delovanje je prejel nagrado Prešernovega sklada (1963) in nagrado mesta Ljubljane (1966). Prejel je tudi zlato plaketo Univerze v Ljubljani (2010), častno priznanje Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani (2011), naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani (2012) in bil 2015 imenovan za častnega člana ESTA Slovenije (European String Teachers Association).