Bravničar, Gizela (1908–1990)

BRAVNIČAR, Gizela (rojstno ime Gizela Pavšič), baletna plesalka, pedagoginja, koreografinja (r. 20. 2. 1908, Trst, Italija; u. 3. 2. 1990, Ljubljana). Oče Andrej Pavšič, mati Katarina Pavšič, r. Lovišček. Mož Matija Bravničar, skladatelj, pedagog, violinist, akademik, sin Dejan Bravničar, violinist, vnuk Igor Bravničar, slikar, pianist.

Pet razredov ljudske šole je obiskovala v Algringenu pri Metzu v Alzaciji (Lotaringija). Po prvi svetovni vojni je družina živela na Gorenjskem, kjer je obiskovala osnovno šolo najprej v Radovljici, nato v Škofji Loki. V Ljubljani je končala meščansko dekliško šolo pri uršulinkah (1924) in trgovski tečaj (1925). Balet se je učila zasebno; od 1926 pri Mariji Tuljakovi, nato pri Petru Gresserevu - Golovinu. Članica ljubljanskega Baleta je bila 1927–52. Nato je bila do upokojitve 1964 ravnateljica in profesorica na Srednji baletni šoli v Ljubljani (danes Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana). Z veliko vztrajnostjo ji je uspelo, da je baletna šola 1962 v Ljubljani v Turjaški ulici poleg glasbene šole dobila nove prostore. Klasični balet je Bravničarjeva začela poučevati že 1945 v Operno-baletni šoli in delo nadaljevala tudi po ustanovitvi Državne baletne šole v Ljubljani (1948). Obenem je bila partnerica Adolfa Jenka v njegovi šoli družabnih plesov v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bila aktivna članica OF.

Njena strma pot med vodilne balerine se je začela kmalu po nastavitvi v ljubljanskem baletnem ansamblu. Spočetka je bila angažirana kot baletna zboristka, od 1933 pa je plesala vrsto solističnih vlog. Slovela je po ženstvenih vlogah, ki jih je podajala z nežno krhkostjo in zavestno zapeljivostjo. Plesala je skoraj vse lirične vloge v ljubljanskem gledališču, v času, ko si je balet šele pridobival občinstvo in prostor v slovenski kulturi. V težavnih materialnih in delovnih razmerah je pripomogla k uveljavitvi baletne umetnosti na Slovenskem.

Za solistične nastope in pedagoško delo je 1971 prejela red dela z zlatim vencem. 1984 je postala častna članica Društva baletnih umetnikov Slovenije.

Bravničar Gizela roj. Pavšič, baletna solistka, koreografka, r. 20. febr. 1908 v Trstu. Od leta 1927 do 1952 članica lj. O, od 1952 pa do 1964 ravnateljica (istočasno tudi vzgojiteljica in profesorica) Srednje baletne šole v Lj., kjer ji je z vztrajnostjo uspelo, da je ta šola dobila ustrezne šolske prostore. V Lj. je absolvirala trgovski tečaj, istočasno pa se privatno učila baleta pri Tuljakovi in Golovinu. Spočetka je bila angažirana kot baletna zboristka, od 1933 pa je plesala vrsto solističnih vlog, med njimi: najprej v Švarovem Valse interrompue, nato naslovne vloge v baletih Začarani ptič, Šeherezada (dve različni koreografiji) in Marenka. Bila je Balerina v Petruški, Japonka v Punčki, Deklica v Metuljčkih Schumanna, Deklica v Polovskih plesih; solistične vloge odigrala še v baletih Pieretin pajčolan, Bolero, Mandarin (Mozart), Diptihon (Kozina), Cekin ali gosli ter nastopala v operah Gioconda, Sabska kraljica, Faust, Thais, Carmen, Baletnem večeru slovenskih skladateljev. Najbolj so ji ustrezale izredno ženstvene vloge, ki jih je podajala z nežno krhkostjo in zavestno zapeljivostjo, ko se je z njimi docela poistovetila. Ustvarila je tudi koreografiji za Shakespearovega Romea in Julijo ter Klabundov Krog s kredo. Njena najvidnejša vloga je bila v drugem desetletju lj. baleta.

Prim.: GLLjO 1938/39, 17; 1943/44, 13; 1960/61, str. 256; s sl. 1967/68, št. 1; Ballet Yougoslave, Bgd 1958, 41–2; Repertoar, enoti 1586, 4958; Petdeset let slovenskega baleta, Lj. 1970, str. 4, 8, 14. 22–4, 28, 63; SGL I, 76; MSE I, 213; Delo 1973, 23. jun.; 18. maja, 8., 15. in 22. jun. 1974; Marija Vogelnikova, Sodobni ples na Slovenskem, Lj. 1975, 83, 102–3, 167–168, 185, 189, 198, 200, 204–5.

Brj.