Slovenski biografski leksikon

Windischgrätz (Windisch-Grätz), ena najuglednejših rodbin habsburške monarhije. Po družin. tradiciji naj bi segal njen začetek v 11. stol. (gl. D. Trstenjak, Weriand de Graetz, Clc 1884), dejansko pa se je priimek uveljavil v 13. stol. po kraju Slovenj Gradec, ko se prvič omeni na Štaj., kamor so W-i prišli iz Zg. Bavarske kot ministeriali Andeških, a že v 14. stol. se iz Sp. Štaj. odselili.

V 15. stol. se je rodbina razdelila v dve liniji: Sigmundovo in Ruprehtovo. Obe sta bili 1551 povzdignjeni v baronski, 1557 (Sigmund) in 1558 (Rupreht) pa v grofovski stan. Nadaljnja usoda W-ev je tesno povezana s Habsburžani, ki so jim zaupali veliko pomembnih funkcij v notranjem in zunanjepolit. življenju cesarstva. Ugled in posest družine sta naglo rastla. Posestva so pridobili v nem., avstr., čeških deželah in na Ogrskem. V sorodstvu so bili s štev. najuglednejšimi srednjeevrop. rodbinami iz vrst najvišjega plemstva (Auersperg, Breuner, Esterhazy, Herberstein, HollandBrederook, Lobkowitz, Mecklenburg, Radziwill, Salm, Schwarzenberg ipd.).

Iz Ruprehtove linije sta izšli tudi dve knežji veji. 1804 je bil povzdignjen med kneze Alfred Kandid Ferdinand (1787–862). Njegova kneževina Windischgrätz je obsegala grofiji Egloffs in Siggen na Švabskem, z njim se je začel vrh ugleda in moči W-ev. Kot vojak se je naglo povzpel, 1833 bil že maršal v Pragi, od koder je jun. 1848 začel zmagoviti voj. pohod proti revoluciji 1848–9. Pri dušenju revol. vrenja je sodelovalo tudi vseh njegovih 5 sinov (Alfred Jos. Nik., Viktorin, August Jos., Ludwig Jos., Josef Alois). Zaradi tega in tudi zaradi siceršnje polit. naravnanosti so maršal Alfred in njegovi nasledniki (pripadal jim je dedni sedež v gosposki zbornici avstr. parlamenta) postali simbol konzervat. sil v monarhiji. Maršalov vnuk knez Alfred August (1851–927) je bil 1893–5 preds. avstr. vlade, t. i. koalicijskega ministrstva. Člani te veje so v 2. pol. 19. stol. kupili od Attemsov posesti ok. Rogatca in grad Strmol (gl. KLDB 601–2).

Knežjo čast je 1822 dobil tudi ml. brat Alfreda Kandida Weriand Alois (31. maja 1790–27. okt. 1867 Planina-Haasberg). Sredi 19. stol. je nakupil na Slov. precej posesti z gradovi vred, mdr.: Planina, Šteberk, Gor. Logatec, Jama (Predjama), Bogenšperk, Konjice, Oplotnica, Žiče, Podčetrtek, Bizeljsko. V ozadju so bili nedvomno gospodar. interesi, zlasti v zvezi z gradnjo železnice in možnostmi prodaje lesa. Obširne posesti in priimek, ki spominja na Slovenj Gradec (ključna pri tem pa naj bi bila volja dvora), so pripravile kranjske Slovence, da so izvolili tretjega Weriandovega sina Ernesta Ferdinanda Werianda (27. 9. 1827 – 22. 11. 1918) 1880 in 1885 za drž. poslanca v kmečki kuriji. Ernest je v času prvega mandata zgradil mdr. dvorec na Bledu (kasnejša rezidenca kralja Aleksandra Suvobor, gl. Kron 1984, 201). Bil je velik zbiralec arheol. (orožje) in numizmat. gradiva, ga pridobival z nakupovanjem (gl. Mitt. d. Anthrop. Ges. Wien 1885; Argo 1899, 54–5). Njegova nečakinja Marija (r. v Ludwigslustu na Mecklenburškem 11. dec. 1856 in u. 9. apr. 1929) je zaslovela po arheol. izkopavanjih med 1904–15 v Sji kot vojvodinja Mecklenburška (1881 por. s sorodnikom Paulom Friedr. Wilh. Mecklenburg-Schwerin). Bila je strok. izobražena ljubiteljica, veliko denarja vložila v izkopavanja (prekopala mdr. Magdalensko goro) in najdbe (tudi drugih najdišč) hranila na Bogenšperku. Zbirka neprecenljive kulturnozgod. vrednosti je prišla 1934 na dražbo v ZDA (gl. katalog Treasures of Carniola, New York 1934) in je danes predvsem v Peabody Museum v Cambridgeu (Mass., ZDA) in v Ashmolean Museum v Oxfordu (gl. C. Dobiat, Funde aus d. Sammlung Mecklenburg, Marburg 1982), le skromen del je prejel NM v dar (gl. GMDS 1934, 5–91; Proteus 1934, 103–8; Pionir 1984, št. 8, s sliko). Njen brat knez Hugo Weriand Alfred (17. nov. 1854 – 15. maja 1920) je bil 1912 izvoljen za dež. poslanca v veleposestvu kranj. dež. zbora. – Sin in naslednik Ernesta Ferd. Wer. Otto Weriand Hugo (7. okt. 1873 – 25. dec. 1952) je bil por. z nadvojvodinjo Elizabeto Marijo Habsburško, vnukinjo cesarja Franca Jožefa I. (gl. DS 1902, 124–6, s sliko).

Ob koncu 1. svet. vojne naj bi meje W-ovih posesti vplivale celo na potek rapalske meje pri Planinskem gradu. Agrarna reforma v stari Jsli je posest obeh knežjih rodbin okrnila za skoraj 8000 ha. Po 1945 so bila preostala posestva nacionalizirana. V Trstu naj bi bil v njihovi privatni lasti še del arhiva.

Prim.: koresp. idr. (Hugo Vincenc, DAS); ADB 43; Hribar II; KLSje; Prijatelj, SKSZ V; Wurzbach; LZg 1862, št. 69 (Alfred Kandid Ferd.); 1867, št. 250 (Weriand Alois); K. Tangl, MhVSt 1863, 143–86; 1864, 171–86; 1867, 59–84; J. Gebhard, ib. 1871, 129–72; P. Radics, S 1879, št. 144; isti, Die Fürsten zu W., Dunaj 1894; MMK 1895, 102; Iz polit. koresp. J. Bleiweisa, NZ 1910, 83, 106; A. Prepeluh, Naš veliki soc. problem agrarna reforma, 1933, 75, 76; Kron 1935, 174; V. Melik, Volitve na Slov., 1965, 341, 342, 361; Biogr. Lexikon zur Gesch. Südosteuropas, München 1981; M. Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, 1982; I. Stopar, Gradovi na Slovenskem, 1986, 157, 170, 320, 332. Granda

Granda, Stane: Windischgrätz. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi841332/#slovenski-biografski-leksikon (16. november 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnostiZnanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine