Slovenski biografski leksikon

Westen, rodbina nemških podjetnikov, ki je v Celju razvila industrijo emajlirane posode. Prvi se je na Slov. priselil Adolf st., r. 14. febr. 1850 v Lüttinghausnu pri Remscheidu (na Westfalskem), u. 11. maja 1942 v Gradcu. Sprva je bil potnik pri svojem stricu Haardtu, lastniku tovarne Austria-Emailierwerke v Knittelfeldu, 1894 pa je ustanovil podobno podjetje v Celju (kraj izbral zaradi prometne lege, bližine premoga, cenene delovne sile). Začel je z malim, 8. okt. 1894 zaposloval vsega 10 ljudi, do konca leta najel še 4 delavce. Mojstre preddelavce je pripeljal iz Knittelfelda, a so se večinoma vrnili, le 4 se tu naselili za stalno. Emajlirali so surovo posodo, ki jo je podjetni W. dobival od strica. 1895 je obrat razširil, najel v okolici več delavcev ter poklical nečaka Augusta in Adolfa ml. iz Westfalije. Ker ni imel dovolj kapitala, je s F. Dulo, Jul. Rakuschem, Ivanom Radakovitsem in V. Woggom ustanovil komanditno družbo; 1901 in 1904 so družabniki izstopili in Adolf st. se je osamosvojil (»A. W. tovarna emajlirane posode«). Od 1896 je pošiljal svoje izdelke tudi v Rusijo, kjer si je uredil skladišče. 1910 je zgradil lastno elektr. centralo, od 1913 prodajal elektriko mestu Celje. 1912 je izročil vodstvo tovarne nečakoma in se umaknil v Gradec, a 1924 še poskrbel, da je podjetje postalo last vse družine kot delniška družba (Adolf st. in ml., August, iz formalnosti še J. Pfeifer in Franz Woschnagg-Vošnjak, gl. čl. – oz. Maks Adolf W.): »A. Westen d. d.«.

Nečak Adolf ml. (r. 28. jul. 1877 v Lüttinghausnu, u. jan. 1952 v Lienzu) je delal v delavnici, pozneje v najvažnejših oddelkih (prešarnica, oblikovalnica), sicer pa bil obratovodja vsega podjetja. – Nečak August (r. 25. dec. 1878 v Lüttinghausnu, u. 15. maja 1960 v Meranu na Tirolskem) se je izučil kovaštva v očetovi kovačiji, se nato izšolal in vodil komercialo. Tovarno v Celju je zelo povečal, a je razvoj pretrgala 1. svet. vojna (tedaj izdelovali čelade, porcije, čutarice ipd.). Zaposlovala je nekaj sto delavcev; odnos do njih je bil še nekako patriarhalen (vendar že 1896 stavkali), delati pa je bilo treba veliko, v izjemnih primerih tudi po 16 ur dnevno. Po vojni je tovarno moderniziral (kontinuirane peči, muflovke), pomnožil vrste izdelkov (sanitarna posoda, kopalne kadi) in 1923 začel izvažati v Bolgarijo, Grčijo, Turčijo, 1928 na Srednji Vzhod in v Severno Afriko. Ok. 1935 je začel izdelovati radiatorje in parne kotle za centralno kurjavo (na vodno gretje), imel delavnico v Subotici. 1932–8 je tovarna dosegla največji razmah in zmogljivost (ok. 20.000 kg emajl. posode na dan), zaposlovala od 1200 do 2000 delavcev. Odnos do njih je bil poslej bolj oster, zato so nekajkrat stavkali (npr. 1920, 1922, 1936). Z nakupom tovarne aluminijaste posode in pločevine K. Pertinača v Celju se je W. znebil konkurenta, lastnika zaposlil kot trg. potnika. Tovarniški znak (stoječa leva in črki AW) ter imeni Ideal in Eterna special je dal zaščititi doma in v tujini. V začetku okupacije 1941 je vodja nem. obveščevalne službe na Jesenicah vložil proti Augustu obsežno ovadbo, ki so jo v Berlinu na intervencijo obratovodje Sauerja (idr. znancev v tujini) ustavili. Poslej W. ni mogel dobiti potnega dovoljenja za Nem. in je živel z ženo Olgo r. Vodošek v Celju do odhoda po 1945.

Pred izbruhom 2. svet. vojne se je v tehn. vodstvu začel uveljavljati sin Adolfa ml. Maks Adolf (r. 7. nov. 1913 v Gradcu, mati Ana Maria r. Hünermann, u. 1. jul. 1955 v Buenos Airesu), ki je bil inž. kemije. Med okupacijo se je nagibal na Hitlerjevo stran, proti koncu 1944 pa začel iskati stike s partizani (sestajal se z E. Žgankom, mu pošiljal razne potrebščine), 1945 je sodeloval v pogajanjih z odhajajočim nem. poveljstvom v Celju.

W-i so bili udeleženi s kapitalom pri več jsl podjetjih: August že 1914 v Kemični tovarni Hrastnik, Trboveljski premogokopni družbi idr., kot najmočnejši industrialec v Jsli je 1929 kupil ital. delnice Jeseniške železarne, postal član njene uprave in tudi KID. V železarni je izvedel več pomembnih modernizacij (hladna valjarna, žarilnica, lužilnica, žebljarna). Zaradi Jesenic je kupil rudnike v okolici Topuskega in v zah. Bosni. Odkupil je Lj. kreditni zavod (skupaj z Lj. mestno hranilnico in Hranil. drav. banovine), ustanovil tudi lasten denarni zavod z nakupom delnic Dunajske banke v Bgdu in se 1930 fuzioniral s Trg. banko d. d. v Zemunu (zavod vojvodin. Nemcev). 1945 je bila tovarna (finan. neobremenjena, danes EMO – Celje) kot tudi W-ova graščina Žovnek pri Braslovčah nacionalizirana, lastniki pa so vsi zapustili Sjo.

W-i so se odlikovali po veliki delavnosti, varčnosti in medsebojni složnosti. Kot dobri psihologi so znali izbirati ljudi na ustrezna mesta. Tovarne emajlirane posode so ustanovili še v Mediašu (Romunija: Uzinele de modelat si emaiat W.) in v Bassano del Grappa (It.: Smalteria e metallurgica Veneta), ki sta danes v stiku z EMO – Celje. Brata Augusta in Adolfa st. sta ustanovila podobni tovarni: Franz na Slovaškem in Peter na Poljskem (Ołkusz pri Katowicah).

Prim.: dopisi Grete Vodošek (Mrb), matične službe Celje, matične službe Lienz in matične službe Gradec (vse arhiv SBL); Spominski zbornik Sje, 1939, 689; S 1940, št. 36 (s sliko); A. Reisman, Celjski tednik 1965, št. 7–10; J. Orožen, Zgod. Celja in okolice II (1849–1941), 1974, 135–6, 404 in pass.; isti, Celjski zbornik 1975/6, 367–402. Ožn.

Orožen, Janko: Westen. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi838010/#slovenski-biografski-leksikon (15. september 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnostiZnanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine