Slovenski biografski leksikon

Valvasor, (Vavas(s)or, Vavis(s)or ipd.), plemiška rodovina na Kranjskem, ki izvira iz pokrajine Bergamo v sev. It. Beseda vavassor v srednjev. latin. oz. valvassore ali varvassore v it. in vavasseur v franc. je izpeljana najverjetneje iz lat. izraza vassus vassorum ali vassalus vassorum in pomeni v širšem smislu nosilce fevdov v visokem sred. veku, v ožjem smislu nižje vazale, nižje plemiče, odvisne od višjega gospoda. Označba je imela množico oblik; iz nje se je razvilo rodbinsko ime, ki je v različicah še živo v raznih krajih Italije in Francije.

Prvi tega imena na Kranjskem Janez Krstnik (u. 2. nov. 1581) je prišel sredi 16. stol. iz kraja Telgate pri mestu Bergamo; postal je 1547 lj. meščan. Trgovina (s kožami, majoliko, železom idr.) mu je nesla toliko, da je zaradi velikih posojil nadvojvodi Karlu že 1554 postal zakupnik in nato zastavni imetnik deželnoknež. gospostva Laško. Kmalu si je na spodnjem Štaj. in Kranj. pridobil še več gospostev in posesti (npr. Konjice, Šrajbarski turn pri Krškem, Medijo pri Zagorju). Ok. 1570 je prevzel izr. donosno dež. službo vrhovnega proviantnega mojstra v Vojni Krajini, 1571 mu je bilo priznano plemstvo in bil je sprejet med deželane. Poročen je bil z Emerencijano, hčerjo lj. župana Vida Khisla, graščaka na Fužinah pri Lj. Druga žena je bila iz stare kranj. plem. rodbine Vernekov (Wernegkh); zdi se, da ta zakon ni bil skladen, živela sta ločeno. Po smrti na Šrajbarskem turnu je bil na lastno željo pokopan v Laškem, v špital. cerkvi (poleg 1. žene), pri svoji ustanovi »novi špital«. Nagrobnik (po podrtju cerkve vzidan 1839 v sev. steno kaplanije na današnjem Aškerčevem trgu 2) je še ohranjen, besedilo pa je že močno poškodovano in znano po starih prepisih. — Janez Krstnik je 2. avg. 1581 napravil oporoko, po kateri so sicer glavni dediči postali sinovi sestre Katarine por. s Fr. Mosconom: Peter, Mihael in Mark Anton (podedovali Šrajbarski turn, zastavljeno gospostvo Laško, posest v Bergamu idr. nepremičnine ter precej gotovine), vendar je za Slov. najpomembnejša določba nastala iz želje, da bi ime V. še nadalje živelo na Kranjskem. Janez Krstnik je namreč gospostvo Medijo zapustil soimenjaku Hieronimu V-ju (u. 1612) s pogojem, da se poroči in ostane v deželi; če bo imel moške potomce, mu morajo bratje Moscon izplačati še 10.000 fl. O Hieronimu, ki je moral biti precej mlajši od Janeza Krst., pravi testator izrecno, da ni sorodnik, da pa mu je zvesto služil. Verjetno se je kmalu nato Hieronim por. z Agnezo v. Scheyer. 1602 so mu kranj. dež. stanovi priznali plemstvo in deželanstvo; grb, črni orel z razprostrtimi perutmi v rumenem (zlatem) zgornjem polju, trije beli stolpi v rdečem srednjem in zlati šah v modrem spodn. polju, je prevzel od Janeza Krst. Od tedaj je rodbina pripadala kranj. plemstvu.

Hieronimova sinova Jernej in Adam sta začetnika starejše in mlajše rodbinske linije. Jernej (linija A, ok. 1596 do 1651/2) je imel v 1. zakonu z baronico Marijo Elizabeto r. v. Dornberg 7 otrok, v 2. zakonu z Ano Marijo r. Rauber s Krumperka pa 17. Jernej je prvi izmed V-jev, ki so imeli funkcije v organih dež. stanov: od 1630 dalje je bil nekaj časa glavni prejemnik (blagajnik), nato dež. odbornik. Ukvarjal se je tudi z gospodar. posli, 1641 kupil deželskosodno gospostvo Gamberk, izboljšal grad Medijo in pri grajski kapeli določil 2. avg. 1650 ustanovo 3 maš tedensko (pri nedeljski evang. v slov. jeziku). Drugi sin Adam (linija B, u. 29. sept. 1624) in njeg. potomci so imeli v posesti grad Zavrh v bližini kraja Dole pri Litiji.

Starejšo rodbinsko linijo so nadaljevali Jernejevi 3 sinovi: Karel (A; u. 3. januarja 1697) iz zakona z baronico Marijo Elizabeto v. Dornberg je prevzel po očetovi smrti grad Gamberk in 1657 Medijo. Pred 1667 je pridobil grad Belnek, ga kmalu prodal in 1679 kupil grad Moravče, tega obdržal vsaj do 1689, nato znova kupil Belnek. Medtem je prodal Gamberk, 1670 pa polbratu Janezu Herbartu (A) Medijo. Uveljavljal se je tudi v deželni upravi in bil dvakrat dež. odbornik. Po smrti mačehe Ane Marije je postal varuh svojih ml. polbratov in sestra. 1667 je bil povzdignjen v dedni baronski stan. Hkrati si je ta naslov pridobila tudi ml. Adamova (B) linija na Zavrhu v bližini Dol pri Litiji. Kdaj je naslov prešel na Janeza Vajkarda (A, gl. članek) in Janeza Herbarta (A, u. 26. aprila 1681) oz. na srednjo in ml. vejo star. linije, ni razvidno, vsekakor pa se pojavi v delih Janeza Vajkarda 1681. Kot baroni so V-ji dobili po svojih posestvih predikat: Freiherren und Freiherrinen von Galleneck (= Medija), Herrn und Herrinen zum Wildeneck (= Belnek) und Neudorf (= Zavrh).

Po 1681 je Medijo pridobila ml. rodbinska linija od otrok Janeza Herbarta (A) oz. kot zamenjavo za Zavrh (z nekaj dodatka v denarju) Adam Seifried (Siegfried — B, 1649 do 1699), sin Janeza Krstnika (B) in vnuk Adama (B). Potomci Adama Seifrieda so obdržali Medijo, potomci Janeza Herbarta (A) Zavrh, veja Karla (A) pa Belnek. Poleg omenjenih gradov so imeli posam. člani V-jeve rodbine daljši ali krajši čas v lasti še nekat. druga gospostva in posesti, npr. ml. Adamov sin Jurij Žiga (B) gradič Klevišče v Tepah pri Polšniku, Janez Vajkard (A) pa gradove Bogenšperk, Lichtenberg in Črni potok pri Litiji. Toda vse posesti so bile blizu prvotnega rodb. sedeža Medije, v glavnem torej v širšem Zasavju na vzh. Kranjskem.

V 2. pol. 17. stol. so V-ji dosegli najvišji vzpon. Sorodstveno so se povezali s štev. starimi, predvsem kranj. plem. rodbinami in formalno uveljavili baronski naslov za vse rodb. veje. V tem pogledu je bila zlasti uspešna veja Karla (A), kar se je na zunaj morda izrazilo s tem, da se je njegov sin Janez Karel (A, 1664–1741) por. 1690 z grofico Ano Elizabeto Auersperg in se tako povezal s plemstvom, ki je bilo tedaj na Kranjskem najveljavnejše. Bil je član Dizmove bratovščine, ljubitelj leposlovja in pisec neobj. (in tudi neohranjene) filol. razprave: Quaestio Philologica. An sapientia in agendo magis, an in loquendo elucescat?

Od srede 18. stol. so V-ji naglo izgubljali gospodar. moč, tembolj ker so njihova posestva že tako sodila med srednja in manjša. V 50-ih in 60-ih letih 18. stol. so vsa prešla v druge roke. Izgubljali so tudi življenjsko moč in izumrli (na Kranj.) v moški črti najbrž konec 18. stol. — Od štev. Hieronimovih potomcev so poleg omenjenih še nekat. delovali v javnih (dež. odborniki, prisedniki dež. sodišča ipd.) in tudi cerkv. (župniki, redovniki, redovnice) službah. Posam. imena se pojavijo tudi na slovstv. področju. Tu je bila bolj ambiciozna belneška veja Janeza Karla (A), čigar sin Volfgang Jožef (A, gl. čl.) je bil jezuit in teolog. Tej veji je bržkone pripadal tudi Volfgang Franc, ki je bil kot mladenič govornik v Lj. 1710 tiskanega panegirika: Centrum universi in puncto juris demonstratum ex codice vitae sancti Yvonis…

Rodbina V-jev je nastala in uspevala v obdobju ponovno utrjenega fevd. reda med koncema 16. in 18. stol. Prve generacije so bile gospodar. pridobitnejše od zadnjih, kajti te se očitno niso mogle prilagoditi gospodar. spremembam v 2. pol. 18. stol., ki so ogrožale rentabilnost zemljiških gospostev. Značilno je tudi, da so se razmeroma štev. V-ji (prav zadnjih generacij) posvetili duhovn. poklicu. Našteti idr. člani rodbine niso s svojim delovanjem presegli okvira in poprečne ravni plemiškega oz. baronskega stanu. Visoko nad to pa se dviga enkratna osebnost Janeza Vajkarda.

Prim.: Zapis. mestnega sveta, Cod I/6 (MALj); R & K Sachabt. 116 (Steiermärk. Landesarchiv, Graz); Stanovski arhiv I, pisma deželanstva, Testamenti II, Imenjska knjiga VI, Deželna deska, Zbirka rkp. I/1 r., knjiga Dizmove bratovščine (vse DAS); Thalnitscher, Ectypon; Bibl JLZ; Pohlin 57; Valvasor IX, 106; XI, 159 sl.; R. Puff, IB 1846, 301–3; P. Radics, Argo 1893, 148–52; isti, LZ 1894, 433–7, 566–70; J. B. Witting, Jb. d. k. k. heraldischen Ges. Adler (Wien) 1894, 142–5; P. Radics, INK 1899, 103–14; isti, Johann W. Freiherr v. Valvasor, Lj. 1910, 3–54, 341–50; M. Rybář, Naše delo (Laško) 1970, št. 3 — 1971, št. 3; P. Simoniti, Sloveniae scriptores latini … 1972; B. Reisp, Kranjski polihistor J. V. Valvasor (v tisku). — Slike: galerija portretov z gradu Plankenwart, danes v NarG. Reisp

Reisp, Branko: Valvasor. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi759608/#slovenski-biografski-leksikon (13. september 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine