Slovenski biografski leksikon

Toman (Thomann), družina kamnosekov, po izročilu v družini priseljena pred nekaj stoletji iz Lindaua na Bavarskem (ob Bodenskem jezeru), iz katere je v zadnjem poldrugem stol. izšlo več pomembnih mojstrov. Prvi lj. mojster je bil verj. Luka (r. ok. 1746 na Gorenjskem, u. 23. febr. 1831 v Lj.), lastnik hiše št. 61 v šentpetr. predmestju (pozneje Vidovdan. c. 12, porušena ob urejanju Ilirske ul.); o njeg. delu ni nikakih poročil. Njegov sin Ignacij (v Lj. r. 11. julija 1782 in u. 11. jun 1859) si je pridobil mojstr. pravico l. 1809; poleg navadnih kamnoseš. del je izdeloval spomenike in vsake vrste stebre; v l. 1819–20 je sodel. pri adapt. dvorca zgb škofa v Golubovcu. Z ml. bratom Matejem (r. 2. sept. 1801, u. 6. jul. 1836), ki je bil kamnosek, obrtno pravico si pridobil 1830, a jo zaradi zgodnje smrti opravljal komaj nekaj let, je 1834 napravil tabernakelj v ž. c. na Vrhniki. Ignacijeva sinova Ignacij ml. (r. 5. jan. 1815, u. 2. okt. 1869) in Peter (r. 29. jun. 1821, u. 9. sept. 1885) sta se tudi izučila kamnoseštva; Ignacij je vajen. in pomočniško dobo prebil pri očetu ter je 1839, ko je postal polnoleten, zaprosil in dobil pravico kamnoseš. mojstra in nadaljeval očetovo obrt v šentpetr. predmestju. Ukvarjal se je v precejšnji meri z umetnim kamnoseštvom, si prizadeval za strok. izpopolnjevanje ter bil dober risar. Izdelal je mdr. mnogo nagrobnikov za lj. pokopal. pri sv. Krištofu, Prešernov v Kranju, ohranjenih pa je več del, mdr.: 1867 prižnica v šentjakob. c. v Lj.; obhajilna miza v trnov. c. 1868; glavni oltar v ž. c. Šentrupert na Dol. (v gotskem slogu) 1865; vel. oltar v Ribnici, 1872; 2 stranska v tej c. pa je izdelala njeg. povečana delavnica (po smrti jo vodila druga žena Antonija r. Iber); konec 50-ih let je v njej delal kot polir brat Peter, 2 pomočnika in 7 vajencev. — Peter je bil najprej 10 let kamnoseš. pomočnik v raznih mestih (Budimpešta, Dunaj, Gradec, Komarno, Mrb, Varaždin), nato delal pri bratu v Lj., 1860 pa je dobil obrtno dovoljenje in se osamosvojil (Celovška c., Gosposv. c., Dunaj. oz. Titova); njeg. umetn. dela, iz dom. pa tudi karar. marmorja, so imela sloves pri sodobnikih, ki so ga priznavali kot teoret. in prakt. najboljšega kamnoseka (mdr. spomenik Josipini Toman-Turnograjski, gl. čl., v obliki piramide, ki ji ga je 1865 postavil oče na vrtu turnske graščine pri Preddvoru). — Obrt je nadaljeval sin Peter ml. (r. 14. dec. 1861, u. 6. sept. 1893), za katero se je teoret. izobrazil na umetno obrtni šoli v Gradcu, praktično pa z delom kot pomočnik pri očetu; njegova veja je izumrla.

Najpomembnejši iz rodu T-ov v Lj. je Feliks (r. 9. apr. 1855, u. 19. dec. 1939), sin Ignacija ml. iz prvega zakona z Marijo r. Petrovčič. Po končani osn. šoli je 1868–9 obiskoval 2 razr. realke, nato bil vajenec v očetovi delavnici. Da bi se izpopolnil, se je 1873 odpravil na tuje, delal na Dunaju (zgradba novega rotovža in borze — poleti, pozimi pa obiskoval umetno obrtno šolo), v Budimpešti (parlament), v Londonu in Nemčiji. Po vrnitvi v Lj. je najprej pomagal mačehi Antoniji pri vodstvu delavnice, 1892 pa si sam pridobil obrtno pravico in obrt prenesel na Resljevo c. (zgradil najprej delavnico, nato stanov. hišo), jo razvil v industrij. obrat in 1908 začel izdel. umetni kamen. Izmed štev. del so prva (še pod očetovo firmo) večja: oltar v got. slogu iz belega marmorja v franč. c. v Nov. mestu, 1885 (kot samostojen tu še postavil 1900, 1906 in 1911 druge oltarje); oltar v Šmarjeti na Dol. (1884); Horjulu (1893); na Goričici pri Domžalah (1894); v Vojniku (1899); Šmartnem pri Litiji (1900); Borovnici (1903), Cerkljah pri Kranju, na Pivki, v Vel. Laščah; kipe na fasadi ž. c. v Kamniku (1909, z Iv. Zajcem); v Lj. oltarje v c. na Rožniku (1889, 1896), v franč. c. (loretska kapela) idr.; v got. slogu za c. v Mengšu (1907), Zalogu pri Cerkljah (ok. 1916), na Zgornji Ponikvi pri Žalcu (1926) itd. Delal na lj. profanih zgradbah: vladni palači (1897), deželn. dvorcu (danes univ., ok. 1900–2), sodni palači (1902), ograjo za c. v Trnovem (1900, stoji še danes); spomenikih: V. Vodniku (1889), J. V. Valvasorju (1903); Ign. Borštniku in A. Verovšku 1921–4 pred Opero; mavzolejih: R. Kollmanu v Lj., Anast. Grünu na Šrajbarskem turnu (1877), Josipini Kočevar v Krškem in Iv. Majdiču v Kranju (1911, po T-ovih načrtih). V dunaj. dobi je delal za c. Srca Jezus. v III. okraju (Landstr. — Hauptstr.), karmeličan. c. v XIX. okr. (Silbergasse), za c. v XVI. okr. (Alt Ottakring), za c. v Linzu, Szatmar Nemethu (Madž.), Trstu, Zgbu in Karlovcu. Bil je zaščitnik in mecen kiparja Iv. Zajca.

V starosti je prepustil vodstvo podjetja sinu inž. Antonu (r. 4. junija 1887 v Lj. v zakonu z Marijo r. Vrtačnik vdovo Kosin, u. 30. maja 1974 v Gradcu). Obiskoval je 6 razr. realke (1898–905) v Lj., nato štud. elektrostrojništvo na tehn. šoli v Mittweidi na Saškem. Po dipl. je služboval 1914–9 kot pom. direktorja pri firmi Siemens v Opatiji, od 1919–26 kot direktor Splošne maloželezn. družbe (tramvaj) v Lj.; ob 70-letnici očeta opustil poklic in postal družabnik v očetovem podjetju, po opravlj. kamnos. mojstr. izpitu (1935) ga 1936 prevzel, začel mdr. opravljati obrt izdelovanja umetn. kamna in betonskih del ter mehaniziral tehnologijo obdelave. Podjetje vodil do podržavitve 1946, se preselil v Gradec, tam nadaljeval družin. tradicijo (mdr. vodil obnovo operne in mestne hiše), sicer bil zaposlen pri marmorni industriji F. Grein & H. Mörz. — Med obema vojnama je bil T. udeležen s kamnosešk. izdelki skoraj pri vseh večjih zgradbah v Lj.: palača banke Slavije, poštna hranilnica (na Cank. c.), Vzajemna zavarovalnica (Masarykova c.), zbornica za trg., obrt in ind. (Beethovnova ul.), nebotičnik, NUK, sodeloval pri obnovitvi magistrata (ok. 1932), gradnji stadiona za Bežigradom, obnovitvah cerkva (sv. Petra, nove c. v Šiški, na Kodeljevem, sv. Antona na Viču), spomenikov: Napoleonovem pred Križankami; padlim pred c. svetega Petra; škofu A. B. Jegliču (SBL I, 390–2) na Žalah, prestavil kužno znamenje sv. Trojice izpred Ajdovščine na Trg revolucije (1927), izdelal stopnišče za uršul. cerkev (ok. 1930 po Plečnikovem načrtu) idr. Njeg. delavnica je bila dostopna mladim umetnikom, kjer so lahko ustvarjali (L. Dolinar, T. Kralj, N. Pirnat, SBL I, 142, 551; II, 362; F. Godec, F. Gorše, Iv. Jurkovič). Bil je zadnji iz družine T-ov, ki je vodil kamnoseš. obrt v zasebni lasti.

Prim.: matične knjige župnij Šentpeter in frančiškani (Lj.); obrtni registri Cod. XX/1, 46, XX/2, fol. 135, XX/3, XX/5, 577, XX/13, 2, 72, XX/55 fol. 2; Reg. II fol. 3 in 62; Reg. I fasc. 92 fol. 1251 sl., fasc. 288 fol. 770 sl.; fasc. 393 fol. 175, fasc. 400 fol. 29, fasc. 707 fol. 94 sl.; fasc. 871 fol. 318; Reg. I fasc. II A/4 št. 33.452/43 (MALj); Var. Lab. XII konskr. pole, šentpetr. predmestje št. 61; ljudsko štetje 1857: šentpetr. predmestje št. 61, 65; 1869: ib. in kapucin. predmestje št. 85; 1880: Kravja dolina, št. 12, Dunajska c. št. 19; 1890: Poljska ul. 11, Dunajska c. 19; 1900, 1910, 1930: Resljeva c. 30 (vse MALj); Steletovo gradivo; Steskovo gradivo. Za Ignacija st.: L. Dobronić, B. Felbinger i Zgb graditelji njegova doba. Zgb 1971, 34; za Petra: S 1865, št. 40, 41; 1885, št. 213 (oglas); za Ignacija ml.: PA 326; Wurzbach 44, 242–3; N 1852, 216; 1867, 339; 1869, 326; MHK 1860, 40; ZD 1869, 330; LZg 1870, št. 1; J. Flis, Umetnost v bogočastni službi. 1908, 49; J. Steklasa, Zgod. župnije Šent Rupert na Dol. 1913, 178; I. Vrhovnik, Trnovska ž. c. v Lj. 1933, 329; A. Gspan, SR 1949, 44–5 (Prešernov grob); za Feliksa: LKU 159, 337; Marijan Marolt, Dekanija Vrhnika 1929, 164; F. Stelè, Kamnik 426; ZD 1880, 407; 1886, 264; 1887, 292; 1890, 190, 205; J. Volčič, Zgodovina Šmarješke fare pri Nov. mestu. 1887, 45; J. Kržišnik, Zgod. horjulske fare. 1898, 135; S 1911, št. 156; 1912, št. 253; 1926, št. 218; 1935, št. 83 (s sliko); F. Bernik, Zgod. fare Domžale. 1923, 84, 86; A. Furlan, Zgod. franč. c. v Nov. mestu. 1937, 10 do 13; J 1939, št. 295 (s sliko); S 1939, št. 290 (s sliko); Kron 1963, 197, 199; za Antona: podatki sina Mojmira (Lj.) Vlč.

Valenčič, Vlado: Toman. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi702663/#slovenski-biografski-leksikon (17. junij 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine